Datum Arhiv september 2020

Ljubo doma

Vsak nov dom potrebuje čas. V tuji državi, kjer zdomci radi privarčujemo, se marsikatere reči lotimo še bolj preudarno.

Preden sem lansko leto prvič priletela v Savdsko Arabijo, je moja boljša polovica že najel stanovanje. Mesec dni pred mojim prihodom sva bila kar malo nervozna, ali bova sploh pravočasno našla domovanje. Večina stanovanj je prevelikih, večje družine so tu pač bolj pogoste. Najprej je iskal oglase po spletu, nato se je vozil po izbranih soseskah in klicaril številke z oglasnih tabel pred vhodi. Opravil je kar nekaj ogledov, nekatere lokacije pofotkal, druge sem lahko videla po videoklicu.

Le nekaj tednov pred mojim pristankom sva končno našla pravega; dvosobno stanovanje z res solidno najemnino.

“S katero barvo bi prepleskala,” me je vprašal na daljavo. Za dnevno sobo sem izbrala toskansko rumeno, za spalnico pa nežno lila. Potem je pohitel naprej s pohištvom.

Vse, prav vse, razen zaves, posteljnine in tehnike, sva kupila iz druge roke. Bolšji trg tukaj kar cveti, pohištvo in drugo blago prodajajo tako Savdijci kot ekspati; prvi so navdušeni potrošniki, ki se svojega pohištva hitro naveličajo in so lačni modernih novih trendov, slednji pa v primeru dokončne vrnitve v svojo domovino na hitro prodajo vse, česar se želijo znebiti. V obeh primerih lahko kupci z dobro mero potrpljenja in malo barantanja pridejo do zelo ugodnih pridobitev.

Čeprav sva najino gnezdenje pričela na daljavo, sem zelo uživala v skupnih odločitvah vsakega nakupa. Izrisala sem tlorise in predvidela kose pohištva. Ko sem končno prispela, naju je čakalo še veliko dela. Kar naprej sem dobivala nove in nove ideje, kaj rabiva in s čim bi še lahko izboljšala udobje najinega bivališča.

Po kakšnem dobrem mesecu sva bila nazadnje le zadovoljna z vso opremo in potrebščinami, začela sva uživati v najinem domu. No, mene še vedno vsake toliko pograbi nekakšen nemir, da se oziram po stanovanju, nato pa me izraz navdiha na obrazu izda, da že imam nove ideje za izboljšave ali okrasje.

Čaj

Čaj. Še več čaja. Različne sorte. Z meto. Z mlekom.

V velikih težkih čajnikih na stojnici ob cesti. Vidno puhteča para je kot prelep detajl prizora s sončnim zahodom.

Kakšna sreča, da sva svojo termovko na izletu izpraznila – zdaj nama jo lahko za ceno 5 ali 6 čašic napolnijo za na pot.

Iz Taifa sva se vračala domov v Džido, po poti pa sva pila res dober črni čaj z meto. Ravno prav sladek, na najino željo je možakar dodal še mleko.

Tako si ga zdaj pripravljava tudi v domači kuhinji. Tradicionalnemu sudanskemu “mlečnemu čaju” (milk tea) dodava liste sveže mete.

Takšne majhne stvari polepšajo vsakdan in obudijo lepe spomine na njegov dom ter tudi najino obletnico, ko sva šla na krajši potep iz mesta v gore. ❤️

Rusinja?

Pozvonim pri vhodu, da mi z recepcije odprejo vrata. Polovico obraza mi pokriva maska, ker jo moram nositi na vseh javnih mestih; o tem lahko preberem na plakatu, preden vstopim.

V kozmetičnem salonu sem bila nazadnje pred več kot 6 meseci, preden smo zapadli v vse varnostne ukrepe. Tudi takrat sem prišla na pedikuro.
Pri pultu je pred mano še ena stranka, počakati moram. Močno upam, da bom prišla skozi z angleščino, ker je moja arabščina precej sramežljiva. Nazadnje sem v salon prišla s prijateljico, ki je vse uredila po arabsko, meni praktično ni bilo treba odpreti ust.

V sprejemnem prostoru se iz ozadja pojavi še ena ženska. Pristopi do receptorke in me ogovori takoj, ko me opazi.

– Rusinja?
– Ne, ne. Slovenka.

Zelo me je presenetila. Ponavadi ljudje tukaj ne vejo čisto dobro, “kam bi me dali”. Ker nimam tipičnega slovanskega naglasa, jih velikokrat zavedem. Nekateri ne razlikujejo med Zahodnjaki, Slovenija pa jim je sploh še vedno nepoznana. V Sudanu sem bila na primer proglašena za Turkinjo, ampak to baje samo zato, ker večinoma poznajo zgolj belopolte Turke, država pa seveda ni turistično obiskana. Tudi moja ohlapno zavita ruta naj bi me označevala za turško damo.

Ta gospa, za katero predvidevam, da je bila Savdijka in mogoče celo lastnica salona, pa me je po nekaj sekundah premerila za Slovanko oz. kar Rusinjo. Njena ocena je bila še bolj presenetljiva, ker je lahko videla praktično samo polovico obraza in s tem moje modre oči.

Po prijetni izmenjavi besed sem bila vesela, da sem se glede cene in storitve lahko zmenila v angleščini.

– 50 riyalov za pedikuro. Ampak če vzamete zraven še nego obraza in barvanje obrvi, potem vam lahko ponudimo posebno akcijo za 100 riyalov.
– Ne, ne. Nujno rabim samo pedikuro, imam težave z nohti. Bom še kdaj drugič prišla s prijateljico.

Po nekaj dodatnih poizkusih, naj se vendarle odločim za barvanje obrvi, sem jih uspela prepričati, da potrebujem samo pedikuro. Hkrati sem se začela spraševati, kaj za vraga je narobe z mojimi obrvmi. Potem sem opazila, da so imele čisto vse, zaposlene in stranke, že nanešen sloj barve na svojih obrveh. Očitno nimam pojma o popularnih trendih ali pa so imele nekaj barve viška.

Po plačilu sem vstopila v druge prostore salona, kjer sem slekla abajo in z njo na obešalniku pustila tudi svileno ruto. Prav osvežujoče je stopiti v ta zaprti svet, kjer ženske snamejo tančice in si vzamejo čas zase.

Receptorka me je spremila k eni izmed zaposlenih, ki je ravno počivala in brskala po telefonu. Filipinke Lucy sem se spomnila že od zadnjič. Prav vesela sem bila, da me bo ravno ona spravila v red, to sem ji tudi povedala. Nato mi je še Lucy vnovič rekla za posebno ponudbo in me nagovarjala za obrvi. Z nasmeškom v očeh in prikrito zaskrbljenostjo sem še zadnjič zavrnila predlog. Potem me je usmerila k stolu za pedikuro in pričela z delom. Močna in ne prav majhna Filipinka je mojo desno in nato levo nogo zgrabila s kretnjami izkušene profesionalke, ki ji človek ne upa, pa tudi ne more uiti, še posebej, ko z ročno pilo žgečka podplate do te mere, da sem praktično krilila z rokami, dlani pa stiskala v pesti. Na srečo sem nosila masko, da so bile moje grimase vsaj malo zakrite. Lucy je bilo videti, da ji gre na smeh.

Tako kot prvič, me tudi v drugo ni razočarala. Salon sem zapustila zadovoljna, moje noge so si oddahnile. Obrvi sem nazadnje le pomirila v ogledalu. “Nič vam ne manjka.”

Džida

Jeddah (arabsko: جدة‎). Nevesta Rdečega morja.💃🌅

Jaz ji pravim Džida, ker je to po mojem posluhu najbližje arabski izgovorjavi; nekateri ime zapisujejo kot Džeda. Kar nekaj variacij imena se pojavlja skozi celotno zgodovino zapisov.

Moje trenutno domovanje se nahaja v tem 3,5 milijonskem mestu, ki je drugo največje v Kraljevini Saudove Arabije, za prestolnico Rijadom.
Vsi smo že slišali za Meko, Džida pa je izhodiščna točka za vse muslimane, ki se podajo na sveto romanje. Danes je poleg tega tudi moderno središče za mednarodna podjetja in turizem. Tu se stika veliko različnih kultur tudi zaradi številčnosti tujih delavcev in njihovih družin. Največje mesto v provinci velja za najbolj “odprto” v državi, zato je popularno za oddih tako državljanov Savdske Arabije, kot za tuje turiste.

Zadnje čase po spletu raziskujem zanimive kotičke Džide. Po odpravi nekaterih varnostnih ukrepov (policijska ura) zdaj lažje dihamo in se z upoštevanjem obstoječih pravil (maske in družbena distanca) spet več gibljemo po mestu in drugod po državi.
Na seznamu imam kar nekaj lokacij, ki jih še moram obiskati. Veselim se spet starega mestnega jedra Al Balad, v katerem se res začuti tista prava duša Džide. Z navdušenjem pa sem pred časom prebrala, da naj bi bila v mestu tudi Evina grobnica, t. i. kraj, kjer je pokopana naša babica človeštva. Od tod naj bi po eni teoriji izviralo samo ime Jeddah/Jaddah (جدة): iz arabske besede za babico.

Zanimivo, kajne?

To sva midva

To sva midva.
Jaz iz Slovenije, on iz Sudana, kjer sva se lani poročila. Odločila sva se za tradicionalno sudansko, a skromno poročno slavje. Bila sva ženin in nevesta, oba z okrasjem henne, v tradicionalni opravi – jaz v rdečem in on v belem. Skupina pevk je skrbela za glasbeno spremljavo, gostje so se že pred najinim prihodom, kot je v navadi, dobro najedli, nato pa so sledile številne čestitke in dobre želje. Bil je dan, ki ga ne bova nikoli pozabila.

Čez dobra dva meseca sem se možu pridružila v Savdski Arabiji, kjer zdaj dela že 8 let. Premostila sva razdaljo, ki je bila najina glavna prepreka. Zdaj sva skupaj in veseliva se prihodnosti, ki jo gradiva.

Izgubili smo se

Gremo v puščavo, družba vabi na krajši pohod in bbq po sončnem zahodu. Pohod smo zamudili, zahod tudi.

Izgubili smo se. Pa kaj potem?

Obvezno fotografiranje z mojo prijateljico Samah

Spet sem videla kamele! V zadnjih mesecih lahko z gotovostjo rečem, da treniram svojo prej popolnoma neformirano mišico za potrpljenje. Včeraj bi jo moji prijatelji od doma občudovali v vsej njeni nabildanosti. V Savdski Arabiji, popravek – v arabskem svetu – pač ne more iti vse po planu. Ja, lahko spakiraš vse, kar rabiš, od čaja v termovki do vlažilnih robčkov. A potem preprosto ne moreš izgubiti živcev, ko se znajdeš v avtu in najprej sediš eno uro pred trgovskim centrom, ker čakaš da se najprej vsi sploh zberejo in se nato odpraviš s konvojem avtomobilov na pot. Potem se ustaviš za bencin (zakaj ne prej, me ne vprašat) in seveda ostaneš zadaj, sicer s shranjeno lokacijo na GPS. Haha. Dobra fora. GPS se v puščavi rad heca.

Kamelja farma

Do ostalih v skupini smo prišli ob mraku. Nobenih glamuroznih fotk ne bo, zaman sem jemala prelepo modro ruto. Ampak dobro, saj so bile kamele supermanekenke, ne bi jih mogla prekositi. Po večerji na preprogah smo poslušali glasbo. Sudansko in egiptovsko, primerno nacionalni zastopanosti v družbi.

Nekje v puščavi

Tudi jaz sem dobila glasbeno željo. Ne vem, zakaj, a v tistem momentu in vzdušju so mi prišli na misel samo Bijelo dugme. Med kamnitimi vzpetinami savdske puščave je verjetno prvič odmeval Đurđevdan, jaz pa sem komaj zadržala solze. Potem sem izbrala še eno slovensko pesem. Katero, vam napišem kdaj drugič, ker je z njo povezana zgodba zase.

Poplave v Sudanu

To so ulice Kartuma pred malo več kot 1 letom. V Sudan sem prišla v vlogi neveste na najino poroko.

Kot sem omenila v enem izmed prejšnjih pisem, sem prispela ravno v deževnem obdobju. “To je normalno, vsako leto so ulice blatne in polne vode v tem času,” so mi povedali. Nekaj dni smo ostali doma, potem pa je le bilo treba ven: na mestno občino, pa na upravno enoto, pa na sodišče, pa še na ministrstvo (vmes še kam za hec) … Od Poncija do Pilata, nešteto postaj za vsa potrebna dovoljenja za poroko. Peš iz soseske do najbližje glavne ceste, če nisva prej po sreči ujela rikše.

Ulice Kartuma avgusta 2019

Velikokrat se blatu nisva mogla izogniti. Nekega večera, se spomnim, je spet lilo z neba in smo se z njegovo sestro vračali domov v do kolenih globoki blatni vodi. Sama sem imela športne sandale, on pa je moral svoje natikače sezuti, sicer bi ti ostali na dnu kalne brozge. Tako zelo me je bilo strah, da bo stopil na razbito steklo in se porezal. Ravno dan prej smo namreč prejeli novico, da se je eni sorodnici zgodilo prav to in je pristala v bolnišnici. Moj takrat še zaročenec je imel srečo.

Soseska El Kalakla (2019)

Nekega drugega dne sem šla z bodočo taščo in svakinjo na družinski obisk. Ne vem, kako smo se sploh zbasale na zadnji sedež rikše vse tri, in na neki točki smo na glavni cesti obtičali v vodi. Vse v dolgih tradicionalnih abajah, jaz pa v paniki: “Joj, a bomo morale stopiti dol v vodo?” Ni bilo treba. Voznik je sestopil sam, nekajkrat zagnal motor in nas vse skupaj porinil iz zagate naprej po cesti. Kakšna dogodivščina! Po dveh tednih je voda vendarle odtekla, tudi sonce in vročina sta pomagala.

El Kalakla (2019)

Te dni je v Sudanu zelo hudo. Tako zelo, da so v državi razglasili izredno stanje po rekordnih poplavah, največjih v zadnjem stoletju. Življenje je izgubilo 100 ljudi, brez doma jih je ostalo 100 000. Zares me boli, ko gledam posnetke prav takšnih ulic, kot je tista pred njegovo domačo hišo. Moževa družina je na varnem, poplave je niso prizadele. A že lani se spominjam, ko sem težila, da hočem na sprehod, pa tudi če po lužah, kako sva videla nekega možakarja sedeti pred svojo na pol podrto hišo. Že takrat mu je voda odnesla dom, opečnata gradnja z blatom ni zdržala. Srce parajoče.

Na glavo

Na glavo. Pa spet ven, kot otrok in še en skok v bazen. Potem je trenerka zapiskala konec ure. “Samo še enkrat?” Mi pokima in naslednjo sekundo sem že v vodi ter plavam zadnjo dolžino na drug konec bazena, tam sem navsezadnje pustila natikače, moram plavati, ni druge … Hehehe.

Včeraj sem se pridružila plavalnemu programu. Nič posebnega, ane? Ja, ampak v Savdski Arabiji je najti pravo vrsto rekreacije za ženske včasih malce težje. Fitnesi so ločeni po spolu. Ženske telovadnice so po navadi kar malo dražje. Potem je tu še vprašanje, v čem boš telovadila, če se odločiš rekreirati na prostem. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko mi je moja egiptovska prijateljica priporočila športno društvo, ki med drugim organizira tudi plavanje samo za ženske. Krasno. Sledil je izziv z naslovom: “Iskanje navadnih športnih kopalk, ker je genialka, ki piše ta pisma, svoje pozabila v Ljubljani.”

Tri dni. Tri dni sva hodila okrog in iskala popolnoma navadne enodelne kopalke. Šla sva po vseh trgovinah, ki so mi jih dame iz Džide priporočile na forumih FB. Nekatere športne trgovine jih sploh niso imele. Druge so imele samo “ta spodobne” z dolgimi rokavi, ali krilom. “Pa dobro, saj grem na plavanje, kjer bojo samo ženske, tam pa res ne rabim burkinija.”

Končno najdeva športno trgovino s t.i. zahodnjaško športno opremo, tudi z znanimi znamkami kopalk. Seveda bi me po znani metodi tudi pošteno obrali. Za dobro mero so zaradi korone zaprli že tako redko videne garderobe (o tem v kakšnem drugem pismu) in niso ponudili možnosti vračila denarja, če mi kopalke slučajno ne bi bile prav. Po dramatičnem zasuku proti izhodu in odkorakanju iz omenjene trgovine sva se odpeljala na še eno lokacijo, ki je bila zares zadnja opcija, da najdem nekaj zase. Šla sva v najino najljubšo veleblagovnico, kjer dobiš prav zares vse.

V “vesoljskem centru kitajskega mesta” sva bila že neštetokrat za druge stvari, tokrat pa nisem verjela, da bom imela srečo še pri kopalkah. Pa sem jih našla. Takšne čisto navadne in dovolj velike. Pa še majico brez rokavov iz enaketa materiala; s to sem nameravala kombinirati kapri hlače za fitnes, če kopalk na koncu ne bi našla.

Na koncu sem s seboj vzela obe opciji, nato pa oblekla to zadnjo. Odločitev se je na bazenu izkazala za smotrno, saj je imela večina plavalk podobno opravo. “Mogoče,” sem pomislila, “mogoče pa se jim ni dalo depilirati, tako kot meni.”