Datum Arhiv oktober 2020

Buče

Buče rezljam vsako jesen že skoraj desetletje. Pred 6 leti, ko sem ob tem času po poškodbi pristala 3 tedne v bolnici, sem namesto pravih buč izrezovala oranžne papirnate girlande, da so mi lahko krasile turobno bolnišnično sobo.

Letos nisem vedela, ali bom videla slovensko jesen. Zabolelo me je, ko je postalo jasno, da se dom spet oddaljuje.

Trik za zdravljenje domotožja je v tem, da izbereš partnerja, ki zna pričarati pravo vzdušje. Po buče sva šla v supermarket. Potem sva še lepše slučajno videla na tržnici in vzela 2 tudi tam.

V domači klimatizirani dnevni sobi sem se lotila dela. Na voljo sem imela nove nože, različne vrste buč, a popolnoma enako mero veselja in navdušenja pri rezljanju. Najbolj ponosna pa sem na tole mačjo bučko.

Stvari, ki te osrečujejo in v tebi prižgejo iskrico navdiha, to je dom. In to si ti.

Pazi nase

Hotela sem napisati nekaj globljega. Nekaj, kar bi pomagalo. O tem razmišljam že nekaj dni.

O tem razmišljam, odkar sem se zavedla, da v resnici noben od mojih bližnjih ni vedel niti ni mogel razumeti, kako hudo mi je bilo maja in junija, ko smo bili v Savdski Arabiji, točneje v Džidi, pod policijsko uro, določeno obdobje pa pod uredbo popolne prepovedi odhoda od doma.

Po videoklicih in sporočilih sem vedno delila, kaj se dogaja, kakšne so številke pri nas in kako resni so ukrepi. Zdaj se mi zdi, kot da je to šlo mimo vsakega, ki sem mu to povedala. Morda se ne bi smela delati močne. Moja stiska je v resnici samo naraščala. Tamer me je z razumevanjem miril, ko sem kdaj izredno čutila tesnobo, a vem, da mu marsikdaj ni bilo čisto jasno, zakaj imam tako burne reakcije. Jaz pa sem se počutila kot žival v kletki, ko so nam iz dneva v dan sporočali nove omejitve, podaljšanje ukrepov kljub poprej napovedanim sprostitvam.

Če to bereš, ne misli, da kakorkoli omalovažujem tvojo stisko. Nasprotno, razumem te. Razumem psihološki pritisk, ki ga nato potenciramo še sami ob branju in spremljanju novic.

Tudi jaz še vedno spremljam slovenske kanale, in v tej fazi na primer ponorim, ko vedno znova vidim EKSTRA BARVNO GRAFIČNO PODOBO zloveščih virusnih celic, ki lebdijo okoli glav televizijskih voditeljev. Dovolj za danes. Ugasnem novice.

Dnevi, ki prihajajo, bodo težki. Tega ni mogoče zanikati. Negotovost je tista, ki jo je včasih najtežje prenesti. Maja sem se tolažila, da poleti pa vseeno mogoče pridem na obisk. Pa nisem mogla.
Mami mi je pred nekaj tedni pisala, ali naj potem ne kupuje buč zame, letos prvič v nasprotju z dolgoletno družinsko tradicijo.

  • Kaj bo pa z dedkom Mrazom decembra?
  • Ne vem. Ampak ne upajmo preveč, ker se takšni načrti potem lahko izidejo precej žalostno.

Koliko planov je letos splavalo po vodi? In koliko jih še bo.

A ne obupaj. Predvsem pa pazi nase. In ne pozabi na svoje bližnje, ki imajo morda več težav pri spopadanju s trenutnimi izzivi.

Vse dobro ti želim.

Viktorija

Mačja lončnica. Izredno redka. Dobro uspeva ponoči pod umetno svetlobo uličnih svetilk.

Današnje pismo posvečam Viktoriji. Najbolj iznajdljivi, trdoživi in brihtni mački na naši ulici. Srečujeva se že od pomladi.

Po mojih opažanjih jo kmalu čaka že tretje leglo v zadnjem letu. Ko je skrbela za prvega, se noben drug mačkon ni smel niti si ni drznil približati palmi na vogalu, kjer sem takrat doječi mačji mami prinašala hrano in vodo.
Tudi bojne rane sem videla na njej. Vse je že prestala. A njen nagon je brez primere, če kdo, potem Viktorija ve, kako preživeti v kruti betonski džungli.

Kljub najinemu kar dolgemu poznanstvu je Viki še vedno divja, ni ji do nikakršnega božanja. “Ne rabim, hvala. Samo hrano pusti tamle, potem lahko greš,” mi vedno sporoča s pogledom, a njen rep je vselej prijazen, ko se mi približa.

V zadnjem tednu pa je ulična šefica iznašla novo strategijo. Ob poznih večernih urah me počaka spodaj pred vhodom bloka. Namesti se na hladno zemljo v okrasnem loncu in včasih kar zadrema. Ko se pojavim z mojo slavno vrečo, zamijavka v pozdrav in se pomakne z mano na prvi vogal, kamor priteče nekaj drugih muc. Ko delam kupčke s hrano, Viki poseže po enem izmed njih, kdaj tudi teži ostalim jedcem, če je ravno pri volji, da zganja teror zavoljo svojega mačjega teritorialnega ugleda.

Vse to ni nič novega.
Presenetljiv je njen naslednji korak.

Ko napolnim posodo z vodo in vidim, da vsi večerjajo v miru, se odpravim na drug konec ulice, kjer me čaka druga mačja banda. Včasih mi pridejo nasproti.
Pa Viktorija? Ona gre po novem z mano. Po “repete”. Na srečo imam dovolj za vse, Viki pa tudi verjetno zelo dobro ve, da ji ne morem odreči druge porcije.

Včeraj se je spet zgodilo nekaj novega. Ko sem pričela stresati brikete iz posode, je prvič prišla tako blizu, da je z glavo namenoma oplazila mojo dlan. Nato je stopila nazaj in me pogledala: “Vidiš, kako sem prijazna? Daj malo večji kupček zame.”
Prebrisanka.

Skupaj v Savdski

Skoraj eno leto sva že skupaj v Savdski Arabiji.
Tole fotko sva posnela januarja letos v puščavi daleč stran od velemestnega vrveža.
Tako zelo ponosna sem na naju, koliko stvari sva skupaj uresničila.
Čas teče dalje, tudi midva greva naprej, novim izzivom naproti. ❤️

Vires acquirit eundo

Slovenija je ponovno razglasila epidemijo.
Postopoma prihajajo strožji ukrepi. Sliši se grozno. Zlovešče. Up jemajoče.

Težko mi je, ko vidim, skozi kaj bodo šli moji sodržavljani v naslednjih tednih. Ker razumem in vem, kako se počutijo. Moje pobožne želje o obisku družine na stran … Ja, upala sem, da bom lahko prišla pred novim letom. Končno se je Savdska Arabija odprla. In zdaj?

Tukaj, daleč stran od prijateljev in družine sem se od aprila do sredine junija soočala s hudo stisko. Najhujša je bila ravno policijska ura. V Džidi, kjer je bilo več primerov kot drugod po državi, smo lahko nekaj tednov zapuščali dom samo za nujne opravke med 6. uro zjutraj in 16. popoldne.

“Res fino. Kako naj grem ven ravno takrat, ko je najbolj vroče,” sem bentila in se spravljala v še slabšo voljo po branju vseh novic, s katerimi sem se zastrupljala.

“In moje mačke? Kdo bo skrbel zanje?” Takrat sem morala opustiti obiske bližnjega parka in tako sem začela hraniti samo muce v domači soseski. To sem lahko počela zvečer s prijavo na aplikaciji savdskega ministrstva za zdravje; vseprisotnost “velikega brata” mi je povzročala še dodaten nemir. A v tuji monarhiji se pač ne pregovarjaš z oblastjo.

S Tamerjem sva razvila vsakodnevno rutino, večerni sprehodi po soseski in ne po parku, hrana in voda za muce. Obveznost mask je najprej nastopila v trgovinah in drugih javnih zaprtih prostorih. Nato je sledila odredba tudi drugje. Zunaj.

Ne vem, kdaj točno sem se začela zavedati, kako hvaležna sem lahko, da sem v družbi moža vsak dan, odkar je moral (in mu je bilo dopuščeno) pričeti z rednim delom od doma. Tako kot drugi sva tudi midva začela peči kruh v domači kuhinji. Pa TV serije in spletni tečaji. Prepiri ob nekaterih trenutkih slabosti in objemi, ki so pozdravili vse ostalo.

Začela sem s Pismi iz Džide. Vedno sem si želela pisati. Končno pišem.

Pred dnevi sem hotela objaviti slavni citat, ki ga je med drugim zapisal Vergil: “Hrabri imajo srečo.” Spremlja me že celo življenje. A danes želim deliti povsem drug rek istega avtorja; posvečam ga Slovenkam in Slovencem: “Moč zberemo na poti.”

Na poti, na kateri smo, lahko najdemo navdih, podporo, moč in s tem tudi pomoč drugim. V družini in med prijatelji. V času, ko je tehnologija povsod na dosegu roke, lahko izkoristimo pozitivno plat družbenih medijev, ki združujejo in nudijo novo znanje. Prišli bodo dnevi, ko bo težje. Ne prepuščajte se melanholiji zaradi negotovosti.

Najdite moč. Vem, da jo lahko.

Slovenka

To je moja zgodba.
Kako predstavljam Slovenijo?
S svojim jezikom, z bogatim besednim zakladom, s katerim pišem ta pisma in odpiram okno v svet svojim sorojakom. S svojim neodvisnim karakterjem, vljudnim odnosom do tujcev in s toplino predstavljam slovenski narod komurkoli na svoji poti, ki se z mano zaplete v pogovor.

Tujce učim slovenščino. Moj mož iz Sudana obvlada več slovenskih besed, kot jaz arabskih.
Z navdušenjem mu razlagam o slovenski zgodovini in običajih. V domači kuhinji pripravljam slovenske jedi, Tamer obožuje moj pražen krompir.

Več besed o vsem tem bo našlo svoj prostor ob pravem času.

To je moja pot.
Ruta, s katero se počutim dobro in sem si všeč, ne izbriše mojega slovenstva.
Moje telo je moje.

Sem ponosna Slovenka v Savdski Arabiji. 🇸🇮🇸🇦

(Skenirano fotografijo mi je danes poslal moj oče. Slovensko narodno nošo sem oblekla v 4. razredu, ko smo s še dvema sošolcema na šolski proslavi recitirali Zdravljico.)

Kunafa

Kunafa.
Danes sem jedla najboljšo do sedaj. S to božansko sladico sva z mojo Egipčanko Samah okronali preprosto krasen četrtek, ko sva se končno spet uspeli srečati.

Samah in jaz

Poznaš to slavno sladko stvaritev Arabskega polotoka?


Pripravljajo jo na različne načine, odvisno od regije. Ponekod jo pripravijo iz semoline (pšeničnega zdroba), drugod iz posebnih rezancev vlečenega testa, pogosta je tudi kombinacija obojega. Meni je najboljša z mehko kremno sredico in posipom iz pistacij. Danes so naju v turški restavraciji presenetili z dodatkom – sladoledno kepico na vrhu, ki je s toplo kunafo poskrbela za nebeško dobro kombinacijo.

Abaja

– Poznaš Al Bawadi?
– Vedno se samo peljeva mimo, nisem pa še bila tam.

Moja nova prijateljica Zahwa s Šrilanke mi nato pove, da imajo na tej tržnici vse mogoče abaje, praktično enake kot v nakupovalnih centrih, samo cenejše. Pa rute, tunike, obleke …

Abaja je najbolj razširjeno zunanje žensko oblačilo v Savdski Arabiji. Marsikomu na Zahodu se na hitro zazdi, da tukaj nosimo pač halje. “Koliko denarja pa sploh nameniš za eno navadno haljo?”

No, če govorimo o popolnoma navadni črni brez okrasja, se cene začnejo pri 10 €, od 20 do 30 € za tiste lepše, z vzorci, z žepi, pisane … Cene dizajnerskih abaj v butikih pa gredo v nebo.

V nakupovalnih centrih so se cene res izkazale za prenapihnjene, pa tudi barantanje ni vedno na razpolago. Zato sem z navdušenjem predlagala, da greva kmalu skupaj v Al Bawadi.

To je bila moja prva izkušnja na tukajšnjem trgu brez moža ob meni. Niti pomislila nisem, da temu morda ne bom kos. “Grem po kakšno lepo abajo,” sem si rekla. “Malo pa že znam barantati.”

Prispeva pred tržnico, kjer mi Zahwa na hitro omeni, naj se pripravim na glasna vabila iz trgovin. Nič pa me ni moglo pripraviti na to, kar naju je čakalo za vogalom. Prav res, vsak prodajalec se je na vse pretege trudil, da bi naju zvabil k svoji stojnici. V arabščini, v angleščini, na ves glas, skoraj preblizu, za nama, ko sva šli že mimo …

Pri tretji ali četrti stojnici sem jo našla. Prelepo vzorčasto abajo s pasom in resicami na dnu. Boemska, moderna! Takšne še nimam. Svojo “abaja vročico” sem pozdravila. Za nekaj časa … Tudi za razumljivo ceno sem se uspela pogoditi.

Nato so mi stvari skorajda ušle iz rok. Še dve ruti, pa manjšo torbico (to sem res potrebovala), pa sončna očala (tudi ta rabim vsak dan), na koncu pa še eno ogrinjalo kraljevsko modre barve. To bo za doma z gosti ali pa obiske pri prijateljicah. Zahwa me je pomirila, da sem se pri čisto vsakem prodajalcu zmenila za pošteno ceno, in da me niso nikjer obrali.

Pa sem le imela prav: nič me ni skrbelo, kako bom zmogla sama na tržnici v Savdski Arabiji. Nekaj pa že znam!

Binky & Vinka

Vsaka si zasluži dom. Varnost. Fotelj in pestovanje.

Moje ulične muce nimajo vsega tega. Vsak dan pa jim prinesem hladno vodo pod palmo na vogalu. Razdelim jim hrano. To sicer izbrskajo tudi iz smetnjakov. Vsake toliko se zgodi, da ljudje poleg hrane zavržejo pohištvo. Takrat se marsikateri muc kraljevsko razteguje po starem fotelju, mladiči se podijo med vzmetnicami in predalniki.

Binky

Ko vse to odpeljejo smetarji, se spet zabavajo okoli debla palme, lovijo martinčke in žuželke, zrele mačke pa zasedejo vogale kontejnerja, kjer nadzorujejo svoj rajon.

Podnevi se pred vročino in soncem vsi poskrijejo v ozke prehode med bloki. Zvečer pridejo spet na plano. Takrat jih obiščem tudi jaz.

V vseh teh mesecih me že dobro poznajo starejše divje alfe, ki mojo bližino tolerirajo, druge so skorajda priliznjene, ker jim človeška naklonjenost ni tuja. Mladiči me najprej opazujejo več tednov. Potem se zgodi. Ne z vsemi, seveda. Ampak tisti najbolj drzni se na neki točki preprosto odločijo, da sem vredna njihovega zaupanja. K mojim nogam in sklonjenim rokam, ki razdeljujejo kupčke hrane, pridejo čisto blizu. Kar naenkrat se njihova ušesa znajdejo pod mojimi prsti, ki jih lahko nato po kot nekakšnem razbitem uroku pobožajo.

Vinka

Vsak dan jim hočem dati vse, kar si zaslužijo in potrebujejo. A lahko jim samo pomagam po svojih najboljših močeh.

Moje muce mi v resnici dajo toliko več, kot jaz njim. Ko izpraznim posodo s hrano in iztočim vodo, posedijo z mano na stopnicah mošeje. Tudi tiste alfe, ki sicer nikoli ne iščejo moje naklonjenosti.
Zato so čisto vse — moje mucice.

Sestra in brat

Zeleno, ki te pogrešam zeleno

Zelene stvari, ki jih pogrešam v tej kraljevini daleč od doma:

💚 Zeleni travniki. V Ljubljani sem imela travnike z manjšimi zaplatami gozda samo lučaj stran od doma.

💚 Vložene kumarice. Tu v Savdski Arabiji so iz nekega razloga nori na vloženo (pickled) zelenjavo namesto sveže solate za prilogo. Ne vem, kaj tu delajo drugače, ampak delikatesnih kumaric tukaj ne bom kupila nikdar več, ker sem se že dvakrat opekla s tako kislimi, da so se mi do konca zamerile.

💚 Olimpija. Pred selitvijo sem vsak teden hodila na košarkarske tekme v Stožice. Zdaj jih lahko spremljam samo na daljavo. Trenutnega žalostnega stanja zaradi izrednih razmer ne bom niti omenjala.

💚 Zelena luč na semaforju, ko sem vozila svojega Fiat Unota. Zdaj jih ima že 19, 17 let pa je bil star, ko sva ga z dedkom uradno prepisala na moje ime.

💚 Senca pod zelenim drevjem. Tako kot travniki, je hladna senca pod košato krošnjo drevesa nekaj prav posebnega. Pod palmo z datlji se tu ne moreš zares umakniti pred soncem in vročino.

💚 Ločevanje odpadkov. Tukaj ga ni, doma pa sem bila oklicana za reciklažnega terorista. Verjetno mi ni treba dvakrat reči, da sem včasih še vedno kar malo tesnobna, ker se vse smeti zavržejo skupaj.

💚 Katere so pa tebi ljube zelene stvari? 💚