Datum Arhiv november 2020

Sudanski pregovor

Potrpljenje je ključ do rešitve vsakega problema.

(Sudanski pregovor)

Jaz imam včasih potrpljenja res premalo. Kaj pa ti?

Vendar imam srečo, da sem si izbrala sopotnika, ki ima potrpljenja za dva. Prijateljica mi je že večkrat rekla, da mi je bil “poslan” z namenom.
Včasih, kadar začenjam izgubljati živce, me poheca, da je slišal za hudo razprodajo … Da imajo popuste na velike vreče potrpljenja.

Za lokacijo mi še ni povedal, sumim pa, da bi morala v kakšno specializirano sudansko trgovino ali tržnico.

Mačje plemstvo

Viktorija svojim oboževalkam in oboževalcem sporoča:

“Mačje princese in princi so zdravi. Po dobrem tednu, odkar so se skotili, se nahajamo že na tretji lokaciji. Moje iznajdljivosti se pač ne da primerjati, tudi Miša me kar naprej hvali. Vodo in hrano mi kdaj pa kdaj dostavi, vsak večer vseeno skočim za njo čez cesto po repete in da si malo pretegnem tačke. Nikomur drugemu ne pustim blizu, v svojem osebnem prostoru toleriram samo nekatere muce iz Palminega kota. Tako bo, dokler moji mali ne bodo dovolj zrasli.

V komentarjih lahko pustite čestitke in nam vsem skupaj zaželite srečo. Miša si je na primer zaželela, naj bodo vsi mačkoni in mačkonke po svoji mami: močni in bistri.”

Redni stranki

“Kaj bi danes jedla?”

V zadnjem mesecu se nama kar naprej dogaja, da po eni strani nimava idej, po drugi pa oba po tihem upava, da bo eden od naju predlagal Gad (Džad).

Z veseljem sva ugotovila, da je to za oba postala najljubša restavracija. Po najinem zadnjem obisku pa sva se zavedla, da najini pogosti obiski niso ostali neopaženi.

Ko sva vstopila in se povzpela v 1. nadstropje, kjer je prostor namenjen družinam, sem jaz zavila v toalete, da bi si umila roke. V tem času je pri sprejemnem pultu Tamer že naročil najin izbor jedi, ki ostaja več ali manj enak ob vsaki priložnosti. Natakar je k naročilu samoiniciativno pripisal številko 5 in rekel, da bo hrana prinešena v najin separé.

Ob vrnitvi iz toalete sem zavila v najino običajno kabino, ki je bila na srečo v tem času prosta, tam pa me je za mizo že pričakal Tamer. Z nasmeškom na obrazu mi je povedal za kratko besedno izmenjavo z natakarjem. Obema se je tako fajn zdelo, da sva se kosila še toliko bolj veselila. Sledilo je novo presenečenje, ko so nama poleg vsega prinesli še en dodaten krožnik solate!

Verjetno mi ni treba dodatno poudarjati, da je “najina” restavracija zdaj še toliko bolj utrjena na prvem mestu kot najljubši kraj za gurmanske užitke specialitet arabskega polotoka.

Tako malo je včasih potrebno za polepšan dan. Se ti ne zdi?

Nakupovanje oblek v Savdski

“Kje lahko pomerim to obleko?”

V novembru 2020 so v Savdski Arabiji možni naslednji odgovori:

– Nimamo kabin za pomerjanje. Oblačila se plača, odnese domov in pomeri tam. Če kaj ne ustreza, lahko vrnete ali zamenjate v 2 dneh od nakupa, zraven priložite račun.
– Naša trgovina nima kabin, obleko bi lahko navadno pomerili v toaletah nakupovalnega centra, kjer so poleg stranišč tudi posebni prostori namenjeni prav temu. Seveda bi morali najprej plačati za obleko. A žal, v času korone ne smete pomerjati oblačil drugje kot doma.
– Naše kabine so začasno zaprte zaradi varnostnih ukrepov.

Savdski fenomen “nimamo kabin za pomerjanje” se mi je zdel šokanten že pred slabim letom, ko me je Tamer prvič peljal v različne trgovine, torej dolgo preden smo zapadli v te “korona čase”. Sem si rekla, da moram enkrat napisati nekaj tudi o tem. Malo čudno je to deliti ravno v takšnem obdobju, ker vem, da so na primer v Sloveniji trgovine z oblačili zaprte. Popolno zaprtje smo v Savdski imeli v aprilu in maju, v Džidi smo s policijsko uro povlekli še v mesec junij.

Nakupovanje z obveznimi obraznimi maskami

Ta teden sva šla spet malo po nakupih, pa sem si izbrala 3 kose oblačil. Nič posebnega, vem, da jih bom potrebovala in nosila. Vse 3 tunike so bile približno enake velikosti, na pogled ohlapno padajoče. Prideva domov in lotim se domače modne revije v dnevni sobi. Dve mi krasno pašeta! Tretja? Nak, ne bo šlo. Zgornji del tako čudno širok, da sem se počutila kot vreča krompirja, čez boke pa pretesno, zelo neudobno. “Tole bo treba vrniti, ne da se mi iskati druge številke. Itak je prav čuden model.” In sva jo vrnila naslednji dan.

V nakupovalnem centru China Town Space Mall

Si lahko predstavljaš tovrstne podvige v svojem okolju, vsakič ko bi na vrsto prišlo kupovanje oblek? Kakšno zapravljanje časa je to! Zato po eni strani nisem vedno razpoložena za takšne nakupe. Obožujem ogledovanje prelepih oblek, a ne maram potem razočaranja, ko nekaj ne pristaja. Velikost je že lahko pravšnja, pa vseeno obleka ali hlače preprosto niso vredu, ko jih damo nase.

Morda bi izkušnjo lahko primerjali s spletnim nakupovanjem. Tega sama ne prakticiram dosti. Se mi je pa že zgodilo, da sem na spletu naročila obleko, ki je ustrezala mojim natančnim meram, pa mi na koncu vseeno ni bila prav.

Kako se ti zdijo savdske trgovine brez kabin? Ali zdaj kaj več naročaš po spletu, ko so trgovine z oblačili zaprte? Imaš tudi ti kakšno slabo izkušnjo z naročeno pošiljko? Oglasi se v komentarjih, vesela bom tvojega odziva. 

Pred enim letom

V Savdsko Arabijo sem prvič prispela pred natanko enim letom. V Istanbulu, kjer sem čakala prestopni let, sem si nadela rožnato ruto in se podala na novo življenjsko dogodivščino. V Džidi sem pristala sem sredi noči, na letališču pa me je seveda čakal Tamer. Videla se nisva 3 mesece, odkar sva se poslovila v Sudanu. Objem ob ponovnem snidenju je bil, pa čeprav v popolnoma drugem svetu, kot prihod domov.

Pred letom dni sem se torej prvič peljala po cestah Džide, tega savdskega velemesta, ki pa mi danes ni prav nič več tuje. Mestni utrip, prepletanje pisanih kultur Arabcev in zdomcev, raznovrstna hrana … To je postal moj vsakdan. V tem težkem obdobju, v katerem se je znašel cel svet, so stvari resda malce drugačne, odvijajo se “malo z rezervo”, a vedno bolj se zavedam, da se zunanjemu opazovalcu vse to še vedno zdi izredno zanimivo. Zato hranim zapiske idej, o katerih lahko pišem in delim z vsemi, ki jih zanima svet, ki je tako drugačen.

Posneto v prvem mesecu mojega bivanja v Džidi

Sem po enem letu zato tudi jaz kaj drugačna? Če ne bi bila, potem lahko iskreno rečem, da bi bilo moje poglavje v tujini zapravljena življenjska lekcija.

Vseeno pa še vedno verjamem in vztrajam pri svojih vrednotah znotraj kulture, v kateri sem odkrila, da lahko tudi cvetim. Zato nadaljujem z zapisi, ki se včasih zdijo skoraj preveč vsakdanji, daleč od eksotike, ki jo marsikdo pričakuje. Kljub temu sem si obljubila, da tudi ti pričakovani spisi pridejo na vrsto.

Ulične muce so mi ljube že od samega začetka

Kar nekaj mesecev je minilo, preden sem se lotila pisanja pričujočih Pisem iz Džide. Ko pogledam nazaj, vem, da sem vendarle potrebovala čas, da sem se privadila in lahko zaplavala iz plitvine novega okolja. Manjkata mi samo še pogum in motivacija za suvereno plavanje v tolmunu arabskega jezika. Krivim lahko varnostne ukrepe in posledično dolgotrajno omejeno druženje, v resnici pa vem, da se bojim zapustiti svojo cono udobja angleščine.

Obisk akvarija kmalu po mojem prihodu

Kaj pa ti? Imaš morda lastno izkušnjo daljšega prebivanja v tujini? Se je kaj spremenil tvoj pogled na svet, tujo kulturo, nenazadnje na tvoj dom? Oglasi se v komentarjih.

Kras

Kras tukaj. Javljam se iz Džide, natančneje izpod palme zraven mošeje. To je moj vogal. Ja, moj. Ne verjamete? Vprašajte kogarkoli. No, ne ravno kogarkoli. Viktorija, na primer, nima pojma. In ne, ne sme izvedeti, da sem to rekel.

Kje sem ostal … Aha! Moj vogal. Na tem ozemlju sem največji, najpostavnejši, predvsem pa najbolj zaželen mačkon.

A zakaj sem prevzel pisanje danes? Hja, to je pa moja neizmerna dobrota. Miša me je včeraj prosila, če bi lahko napisal nekaj skromnega o sebi, pa sem rekel, da se bom zelo potrudil. Kako mi gre? Imenitno, sem prepričan.

Z Mišo se sicer poznava približno 8 mesecev. Prej je hodila k drugim mucam v park. Potem so se začele dogajati čudne reči. Kar naenkrat ni bilo toliko ljudi zunaj, tudi avtomobili so obstali. V tistem času sem začel opažati neko novo postavo na ulici. Vsak dan je prišla ven z vrečo, v kateri pa niso bile smeti ali ostanki, kot ponavadi z drugimi ljudmi. Vrečo je položila na tla, iz nje pa posodico z vodo in še eno zaprto posodo. Iz nje je vsakokrat stresala kupčke nekakšnih suhih briketov. Moja ljubljena, Maca, mi je povedala, da se temu reče mačja hrana. Preden so jo njeni skrbniki pustili na cesti, jo je imela na voljo vsak dan, to “mačjo hrano”. Maca je bila tudi prva na ulici, ki se je Miši uradno predstavila. Takrat je imela ob sebi mladiča in iz meni neznanega razloga je ta človeška ženska ves čas skušala nahraniti le njiju dva. No, saj smo vsi dobili svojo porcijo, ampak jaz sem hotel jesti prvi. Logično, ne? Pa mi ni pustila. Nezaslišano! “Ne, to ne bo v redu. Ta tujka se vmešava v naš mačji red,” sem mijavkal.

Moja palma

In veste kaj? Miša se mi je drznila posmehovati! Mojim legitimnim mijav-pritožbam se je smejala in me začela klicati Jokica! Vsakič, ko me je videla in sem začel z mojimi upravičenimi mijav-protesti, ko sem želel uveljaviti mojo mijav-pravico do prvega kupčka, me je spodila in zmerjala z Jokico. “Ampak to je moj vogal. Moja palma.” Nehal sem z mijav-monologi in jo začel prezirati v tišini. Vsakič mi je namenila pošten kupček, pa itak sem katerega od mojih smrkavcev kdaj odrinil za repete.

Večerja pod mojo palmo

Minili so meseci. Vsak dan je prišla. In vsak dan je tudi posedela z nami. No, s smrkavci. Jaz sem šel samo malo zraven, da se ni kaj zgodilo brez moje vednosti. Jaz, pa moja Maca, pa Viktorija … Smo se zleknili zraven in opazovali to hecno žensko, kako sedeč ljubkuje vsakega mladiča, ki ji naivno zaupa in leze v naročje. Včasih obsedi kar dolgo. Zgodi se, da lahko slišimo samo šelestenje palminih vej in po nekaj minutah se nam izza vogala znajo približati tudi tihi in majhni, a izjemno hitri koraki podgane, ki po pomoti zatava preblizu. Ko se je to zgodilo prvič, nas je Miša začudeno pogledala, češ: “zakaj se ne premaknete?” Očitno ni vedela za naš dogovor s podganjo bando. No, dogovor, ki velja v trenutnem blagostanju: “dokler je dovolj hrane za vse, vas pustimo pri miru.”

Moja ljubljena Maca, desno mala Vinka in v ozadju moja malenkost, Kras

Ja, veliko se je naučila v naši družbi. Srečo ima, da sem ji dovolil ostati z nami. No, pa saj je kar v redu. Zdaj ve, da mi kdaj pripada še dodaten kupček, pa tudi kliče me po mojem pravem imenu.

V tem tednu sem se strinjal z nekaj fotografijami. “Skrajni čas, da tudi Veliki Kras dobi javno podobo,” sem si rekel. Moja fotografinja je bila nadvse profesionalna, bil sem sproščen in ji popolnoma zaupal. Njene izrazito čustvene pohvale so bile seveda na mestu. Zato sem se nenazadnje tudi strinjal z današnjim zapisom. Povedala mi je, da potrebuje čas za iskanje novega navdiha. Nove ideje za svoja pisma. Pa sem ji naredil uslugo in obenem najverjetneje vam polepšal dan s svojo mijav-zgodbo. Ni za kaj.

Poza, ki je požela največ odobravanja in pohval s strani fotografinje

Priveži kamelo

Zadnjič sem prebrala tale star arabski rek, ki se ga pripisuje Preroku Mohamedu. “Zaupaj bogu, a priveži kamelo.”
Name je takoj napravil vtis in zlahka sem si ga zapomnila. Zdi se mi tako preprost in življenjski, na nek način pozitiven, spodbuden.

Ne glede na veroizpoved ali kulturno ozadje sem prepričana, da si ga lahko vzamemo za zgled, ko razmišljamo o svoji sposobnosti, predvsem pa o uporabi svojega bistrega uma. Z našimi lastnimi danostmi lahko dosežemo marsikaj. Ni res?

Si za ta rek že slišal/a?
Poznaš kakšen slovenski rek, ki je blizu temu arabskemu? Morda pa si kje prebral/a pregovor v katerem drugem jeziku.

Vabim te, da deliš svoj pogled na “privezano kamelo” ali pa kakšen drug izrek, ki ti je blizu in te navdihuje z optimizmom.

Spet skupaj … Pleševa

Tudi ti kdaj plešeš od sreče?

Ta teden je moral Tamer za 2 dni na službeno pot, letel je v prestolnico Savdske Arabije, Rijad. Ni mi bilo najbolj prav, tudi njemu ne. Vse od marca še nisva bila narazen dlje kot nekaj ur.

Tamer mi je iz Rijada pošiljal fotografije

Prvi dan sem se uspešno zamotila, a zvečer sem ga že pošteno pogrešala. “Pridi domov,” sem mu rekla po videoklicu, preden se je v svoji hotelski sobi odpravil spat.

Prišel je šele naslednji večer, praktično sredi noči. Bila sem kar malo tečna. Poznaš ta občutek? Ko nekoga pogrešaš in potem začneš kuhati zamero, ker se oseba predolgo vrača, čeprav nima nikakršnega vpliva na to. Potovalni protokol je v teh časih namreč še podaljšan z vsemi varnostnimi ukrepi.

Zdaj sva spet skupaj doma. In včeraj sva dobesedno zaplesala od sreče in se zabavala kot že dolgo ne.

Doma sva spet skupaj zaplesala