Datum Arhiv februar 2021

Miške

Ja. Resno.

In ne, ni bil Tamer!

V torek sta prišla na obisk njegova kolega, Sudanca, ki sta se sicer napovedala samo eno uro prej.

Ko sta prispela, so se miške ravno cvrle, in najin dom je napolnil njihov vonj, ki ga ni mogel zasenčiti niti bakhúr.

“Oho, zalabya,” sta presenečeno ugibala …

Ne, ne. So bile pa kar lepo naše miške, ne sudanske. Zalabya je iz težje, bolj zbite mase.

Ko sta odšla, sem bila presenečena jaz. Zaprepadena, bolje rečeno. V skledi, kjer so bile prej miške, je ostal zrhan kupček hrustljavo zapečenih repkov. In verjemite mi, da niso bili zažgani!

“Kako lahko kdo to pusti? A ne vesta, da je ravno to čar mišk,” sem napadla Tamerja, ki je repke svojih mišk z veseljem pohrustal, gosta pa branil, da mogoče jima pač niso všeč, potem pa pristavil, da sudanska zalabya nima repkov.

“Že ne vesta, kaj je dobro,” sem odvrnila z dvignjenim nosom. Tipična Slovenka.

Domače miške na letošnji pustni torek.

Rdeča ruta in sončna očala

“Pa dobro, no! Zakaj povsod, kamor greva, buljijo vame?!”

To sem se na najinem drugem obisku Sudana večkrat spraševala.
Abaja? ✔️ In to črna!
Ruta? ✔️ In pod njo kapa!

Poleg neizbežno očitnega dejstva, da sem bila edina belka v radiju več 100 m naokoli, me je Tamer opozoril na še eno stvar:

“Sončna očala imaš.” Ker mi ni bilo jasno, kaj hoče z opazko povedati, je nadaljeval: “Nihče ne nosi sončnih očal tukaj. Ti pa s svojimi kar kličeš po pozornosti, kot da si kakšna rock zvezda.”

“Pa če ne vidim brez! To sonce me totalno zaslepi,” sem šokirana hitela pojasnjevati možu, ki vse to že dobro ve in se mi lahko samo smeji ob moji zadregi.

“Tega Sudanci ne vejo. Sončna očala se tukaj nosi samo za imidž,” mi je odvrnil z nasmeškom.

In res. V naslednjih dneh sem bolj pozorno opazovala mimoidoče na cesti. Iz minibusa sem videla naslednji prizor, ki se mi je vtisnil samo v spomin, fotografirati mi ga ni uspelo.

Mlada Sudanka v črni abaji z živo rdečim šalom je stala na robu pločnika, kjer je ustavil mladenič z motorjem. Sedla je za njim, čisto po damsko, noge v dolgem krilu je obdržala na eni strani motorja. Oprijela se ga je okoli pasu in kot v filmu sta odrinila na cesto, rob njene rdeče rute je zaplapolal za njima. Motorist je nosil sončna očala, čeprav je pozno popoldansko sonce že izgubljalo svojo moč. Nasmeška obeh na motorju sta sijala svetleje.

Sudanski jedilnik

Zajtrki

FUL

Najbolj znana sudanska jed. Sudanski zajtrk brez fula ne obstaja. Pripravljen je iz kuhanega fižola fava; lahko je popolnoma pretlačen v gladko zmes ali pa tudi ne. Za postrežbo ga posolijo in čezenj posujejo posušen komarček (koromač).

TAMÍA

Podobno kot pri falaflu, glavna sestavina teh ocvrtih polpetkov je čičerika. To skuhajo in pretlačijo z različnimi zelišči in premesijo z omočenim kruhom. Obstajajo različne oblike (od okroglih do paličic), ki so včasih obsute s sezamom. Izvedela sem, da čičeriko mnogokrat nadomestijo s fižolom fava.

KRUH

Sudanci se s kruhom ne šalijo. Prisoten je pri čisto vsakem obroku in vedno ga je veliko.

Kruh pri zajtrku. Gostitelji vedno ponudijo še kruha, če slučajno opazijo prazne roke pri obedu.

MADÍDA

Sudanska kaša. Moko, mleko in sladkor lahko prištejemo med glavne sestavine, t. i. grško žito (fenugreek seeds) pa jedi da poseben okus. Madido navadno postrežejo toplo že navsezgodaj zjutraj v zimskem času.

Madida — kaša z grškim žitom.

Glavne jedi

RÍŽLA

Okusen zelenjavni krožnik, ki je definitivno na mojem seznamu najljubših sudanskih jedi. Gre za skuhan portulak (tolstika) in rdečo lečo.

Ena mojih najljubših: rižla.

FÁTA

Ko čez predhodno skuhan riž in koščke kruha prelijejo juho, nastane fata! Namočena riž in kruh sta prelita z lečino juho ali pa kar s preprosto jušno osnovo (piščančjo ali govejo).

Z juho namočena riž in kruh: fata.

DÀMA’A

Preprosto povedano: mesno-zelenjavna enolončnica. Za začetek ne sme manjkati veliko pražene čebule, nato je dodano meso (največkrat govedina) in seveda zelenjava. Slednjo v loncu zastopajo krompir, korenje, bučke, včasih tudi stročji fižol … Njami.

Slastna enolončnica — dama’a.

ASÍDA

Znana tudi drugod, a vseeno so Sudanci izjemno ponosni na svojo lastno asido. To ni kar tako vsakodnevna jed, pripravijo jo predvsem v prazničnem času bajrama (arabsko Eid). Izjemoma se jo pripravi ob drugih posebnih priložnostih, če na primer pride na obisk snaha, ki po nekem naključju to sudansko specialiteto obožuje. Rženo moko s kvasom vkuhajo v soljeno vodo. Po zadostnem mešanju nastane gladka gosta zmes, ki jo prelijejo v posodo z okrasnim dnom, v kateri se mora ohladiti. Ko je nared, zdaj trdno jed zvrnejo ven in postrežejo z omako: lahko okrino, mesno ali z jogurtom.

Asida obdana z okusno omako iz okre.

KHÚDRA MAFRÚKA

Lepljiva zelena jed iz kuhane jute (arabsko mulukiyah). Za nadomestek se lahko uporabi špinača. Khudro mafruko po navadi postrežejo s “kisro” (glej naslednjo jed).

Precej lepljiva, nerodna jed: khudra mafruka.

KÍSRA

Tanko ocvrto testo iz navadne in ržene moke (semolina/durum); mešanica moke z vodo. Odvisno od razmerja med mokama, je kisra lahko izjemno kislega okusa.

Kisla kisra.

NILSKA RIBA

Okusna sama po sebi, nilska riba ne potrebuje posebnih začimb. Pomokano ocvrejo na olju, na krožniku pa jo zgolj pokapajo z limetinim sokom.

Ocvrta riba.

ŠÀTA

Zelo pekoča priloga oz. začimba: arašidovo maslo s sesekljanim čilijem. Šato redno priložijo pri različnih jedeh, odvisno od okusa jedcev.

Na prvi pogled izgleda zgolj kot samo arašidovo maslo, a skriva veliko čilijeve ostrine.

KRUH

Tudi kosila ni brez kruha. Bolje rečeno, praktično kateregakoli obroka ni brez kruha, ker je navada, da se jé z roko. Tako je vsak grižljaj zajet s kosom kruha.

Družinsko kosilo, deljenje hrane s kruhom.

Solate

SOLATA ÁSWAD

Ocvrti ali kuhani jajčevci z bogatim prelivom iz arašidovega masla, limete, popra in soli.

Solato Aswad je takole v najini savdski kuhinji pripravil Tamer, ker mi jedi v Sudanu ni uspelo fotografirati.

PARADIŽNIKOVA SOLATA

Jasnega odgovora na vprašanje, kako razlikujejo poimenovanja solat, nisem dobila. Paradižnikovi, mešani in solati iz rukole — vsaki rečejo “solata”. Tale na sliki je paradižnikova s čebulo in — arašidovim maslom. Ko sem jo poizkusila prvič, mi je bila takoj všeč!

Še ena mojih najljubših jedi: arašidovo maslo da tej solati prav poseben okus!

MEŠANA SOLATA

Preprosta kombinacija paradižnika, kumare in čebule. Preprost je tudi preliv: sol in limetin sok.

Sveža mešana solata.

RUKOLA

Sveži listi rukole, včasih kar priloženi mešani solati. Pokapani s sokom iz limete.

Rukola in spodaj mešana solata.

Sladke jedi

ŠA’ARÍJA

Samostojna jed, ki ne služi kot sladica. Testenine se izmenično popečejo in skuhajo, zabelijo z maslom in prekrijejo s sladkorjem. Ša’arijo postrežejo za zajtrk ali večerjo.

Ša’arija. Ni na seznamu mojih najljubših.

ZALÁBYA

Preprosto povedano — sudanske miške. Ocvrtki iz kvašenega testa, posuti s sladkorjem. Včasih mešanici za cvrtje dodajo čili ali ingver za bolj poseben okus. Zalabya je po navadi spremljevalka jutranjega mlečnega čaja, vendar je lahko okusen prigrizek tudi čez dan.

Okusne sudanske miške — zalabya.

Večerje

Zadnji obrok dneva je po navadi sestavljen iz enakih jedi, kot jih jedo za zajtrk. To v praksi pomeni: karkoli ostane v hladilniku in potrebuje manj časa za pripravo.

Večerje so podobne zajtrkom.

Praznične jedi

Po postnem mesecu (Ramadan), nastopi Eid Al Fitr in nato še drugo praznično obdobje Eid Al Adha. Takrat so sudanska omizja bolj obložena z mesnimi jedmi. Po običaju se vsa hrana tudi podari bolj revnim prebivalcem. Na jedilniku je več ovčetine in govedine, čez leto je sicer več piščančjih jedi.

Bogato obložen pladenj v času praznovanja bajrama (2019).

Opomba:

Ker nisem najbolj navdušena mesojedka, sem se osredotočila na bolj vegetarijanske jedi. Na srečo je teh v sudanski kulinariki veliko. Ker imam tako rada zelenjavo, je moja žlahta poskrbela, da je bilo na jedilniku več solat in riža kot po navadi. Od doma sem namreč navajena, da pri kosilu pojemo VELIKO solate. Po drugi strani pa mi ni v navadi pojesti veliko kruha, zato so mi sudanski obroki predstavljali precejšen izziv.

Taščina skrivnost

“Lačna sem.
“Tamer me zaprepadeno gleda: “Kako si lahko lačna? Saj smo imeli obilno kosilo.”

Obilno kosilo ali katerikoli drug obrok v sudanski hiši pomeni dve ali tri jedi z neomejeno količino kruha. Vsak grižljaj zelenjavne ali mesne omake, vsakič ko posežejo v krožnik po kosu jajčne omlete, mesa ali falafla, to storijo s kruhom.

“Jaz ne morem pojesti toliko kruha. Ni dobro zame, čutim, da ni,” mu skušam potiho razložiti, da me ne bi slišal še kdo v hiši in s tem bil morda prizadet.

“In tisti mali krožnik solate? Tega bi pojedla sama kot za šalo, če ne bi okrog pladnja sedelo še 5 članov družine.”

Vidim ga, kako je zmeden, ker ga domača kuhinja vedno dodobra nasiti. Hkrati mu v očeh zaznam šok in žalost. Mojo blaginjo želi postaviti na prvo mesto in nekaj dni ženinim tečnim pritožbam ni pripisoval večjega pomena. Mislil je samo, da bi raje jedla nekaj drugega. Ni razumel, jaz pa tudi nisem znala biti bolj jasna. 

“Samo ne reci ničesar svoji mami, prosim. Nočem, da bi bila užaljena. Za nič na svetu je ne bi hotela prizadeti!”

Obljubil mi je, da ne bo rekel nič takšnega. Samo bolj jasno naj povem, kaj rabim. Še več banan in paradižnika s tržnice? Ni problema.

Zadnji teden sem pri svoji sudanski žlahti prav dobro jedla. Na jedilniku je bilo še več riža in zelenjavnih omak. Moja ljuba tašča, ki naj ne bi razumela več kot nekaj besed angleško, je v poslednjih dneh obiska poskrbela, da je snahina občasna tečnoba čudežno izginila.

Tamer mi je prisegal, da ji ni ničesar razkril. Tako sem lahko ob vse pogostejših presenečenjih, ko me je ogovarjala z vedno večjimi primesmi angleščine, sklepala, da ima Mama Niemat skrivnost.

Izkazalo se je, da angleškega jezika iz študentskih let vendarle ni pozabila, oziroma ji je ob drugem tritedenskem obisku snahe iz tujine postal spet bolj domač. Samo ugibala pa sem lahko, ali je zares slišala moje pritožbe iz druge sobe ali skozi okno na dvorišče, kjer je morda pomivala posodo. Kakšna zadrega. Ali kakšna sreča?

sudanska hrana

Sladek dim

“A bi malo bakhurja …?”

Ko me Tamer to vpraša, je moj odgovor vedno: “Ja!”

Še posebej paše, ko pospraviva stanovanje in potem pride na vrsto samo še to tradicionalno kadilo. Prav pošteno zalogo imava iz Sudana, vse naravne mešanice sandalovine, prekrite z olji in sladkorjem, ter dišeče smole.

Ko je prižgal malo bakhúrja, prvič po mojem prihodu v Savdsko Arabijo, sem hitro zaznala dim s sladko aromo in vzkliknila: “Sudan!” Dišalo mi je po Sudanu.

Seveda je bakhur tradicionalno arabsko kadilo, ki je popularno tako na območju Severne Afrike kot na Arabskem polotoku. Tudi Savdijci imajo svoje pripravke z morda malo drugačnimi primesmi.

Zato sva lahko brez skrbi, ko nama bo najinih dišečih zakladov zmanjkalo. Šla bova na tržnico in nabrala nove.

pozlačen gorilnik za kadilo, okoli razstavljene različne vrste kadil v posodicah