Datum Arhiv april 2021

Ramadanski dnevnik

I.

4:45 zjutraj.

Sedim na stranišču in gledam na uro.

Še 4 minute do azana. Več kot dovolj časa, da si še umijem zobe in spijem zadnji kozarec vode do večera. Ta me čaka pri umivalniku.

Ne!

Zaslišim klic Imama k prvi molitvi. “Prezgoden je!”

Ne preostane mi drugega, kot da pričnem s prvim dnevnim postom v mojem drugem ramadanu.

Moj drugi ramadan prav tako v Savdski Arabiji. Tudi drugi, odkar se je pričela pandemija. Zaradi tega moram reči, da nimam tistega pravega občutka za praznovanje, kot bi ga verjetno lahko spoznala prej, ko so se ljudje lahko obiskovali, družili in skupaj prekinili post po sončnem zahodu. Priznam, želim si, da bi izkusila tisto obiskovanje in občutek skupnosti.

S Tamerjem sva sama, a skupaj. Skupaj obedujeva pred zoro, se postiva in skupaj sedeva ob koncu dneva, ko si privoščiva prve grižljaje in požirke po postenju. Tudi ta najin mehurček nama je pravzaprav všeč.

datlji v skledi in dva kozarca vode za prekinitev dnevnega posta v času ramadana

Skupaj sva uspešno prestala še en prvi dan ramadanskega posta. Alhamdulillah. Za konec posta sva si vzela datlje in kozarec vode. Večer sva nadaljevala s prižganim bakhurjem (kadilom) in čajem z meto. Pozneje sem skuhala zelenjavno rižoto in okoli polnoči sva šla na sprehod po najini soseski. Seveda nisva pozabila na najine ulične muce.

Potrudila se bom napisati nekaj malega vsak dan, da bodo ramadanski zapisi zapolnili naslednji mesec. Inshallah.

II.

Ura je 13:34.

Sediva v avtu, voziva se po opravkih. Klima piha z vso močjo.

Ne duha ne sluha o glavobolu. Dobro mi gre.

Sinoči sva si privoščila veliko lubenice. Izogibanje stresu in počitek seveda pomagata.

16:44

Manj kot 2 uri do konca posta. Še pred tem grem ven k mojim mucam, da jih nahranim in napolnim posode z vodo na 3 vogalih mošeje čez cesto.

Vse je v najlepšem redu. Alhamdulillah.

okrasek luninega krajca obešen pred razgledom z balkona, mošeja v ozadju

III.

12:33

Bedela sva celo noč, zato sva zaspala šele okoli šestih zjutraj. Zbudila sem se ob poldnevu in čutim, da imam dovolj energije za dopolnjevanje in planiranje vsebin tako na instagramu kot tukaj na blogu. Posoda v kuhinji je vsak dan pomita takoj po sahúrju (jutranjem obroku pred zoro), pranje oblačil lahko počaka. Stanovanje je čisto in urejeno že od ponedeljka, takšnega tudi vzdržujeva, da imava manj skrbi in naporov čez dan.

21:30

Muce nahranjene. Post za danes končan. Ob zahodu sva jedla datlje in tokrat melono. Zvečer greva na zmenek v park! Ker sva ga obiskala že nekajkrat prej, veva, da se lahko veseliva sudanskih mišk ter mlečnega čaja, ki ga pripravljata mož in žena, starejši par, iz Sudana.

sudanske miške (zalabya) in mlečni čaj na preprogi v parku
Sudanske miške in mlečni čaj na preprogi v parku.

Ker nama je park torej poznan, pa sem prišla pripravljena tudi na njegove stalne prebivalce — mačke. S seboj sem vzela svojo mačjo vrečo in jo napolnila z vodo ter hrano.

00:20

Prišla domov, napokana z miškami. Čez 4 ure si bova privoščila samo majhno skledo ovsenih kosmičev z banano in jogurtom/mlekom.

IV.

16:05

Ker sem ponovno bedela večino noči in zjutraj šla še enkrat pogledat svoje muce dol pod blok, sem očitno potrebovala veliko spanca. Ne bo vredu, popraviti moram tale ritem.

20:30

Tamer bi rad pripravil eno posebno turško specialiteto. V trgovino morava. Za vse sestavine sva morala v 3 različne supermarkete. Ni kaj, tole bo zares nekaj posebnega. Ampak šele jutri, za danes si bova privoščila samo kakšen sendvič in spet sadje pred zoro.

V.

6:10

Ni mi do spanja, grem dol pogledat svojo mačjo mafijo. Obiščem tri vogale mošeje, napolnim posode s hladno vodo, preden spet pritisne dnevna vročina.

zajtrk za moje 4 ulične muce

19:30

Tamer v kuhinji pripravlja svojo turško specialiteto. Jaz dopolnjujem tale dnevnik. Pozneje se bova verjetno, tako kot prejšnje dni, učila (jaz) arabsko in (on) špansko na aplikaciji Duolingo. Dobro nama gre!

Çiğ köfte; turška specialiteta narejena doma
Doma narejena turška specialiteta Çiğ köfte izpod Tamerjevih prstov.

IX.

Celo noč se mi je sanjalo, da je prišla. Očitno mi je precej hodila po glavi, prikradla se mi je v podzavest. Ko sem vstala in šla najprej v kopalnico, sem spoznala, da niso bile samo sanje.

Naslednja postaja: kuhinja. Kozarec vode. Čeprav je zunaj še sonce. Spet sva vstala okoli poldneva.
“Tamer, menstruacijo sem dobila!”

To ne pomeni, da se zdaj čez dan bašem z vsem, kar sem zamudila prejšnje dneve posta. Tudi ne skrivam se, ko pijem ali jem. Nekajkrat sem ga vprašala, ali ga moti, če kaj prigriznem v dnevni sobi … Zakaj to sploh omenjam?

Ker na žalost menstruacija ostaja tabu tema v marsikaterem gospodinjstvu, stvar kulture pač. To, da na primer ne ješ vpričo nekoga, ki se posti, je lahko uvidevnost, po dogovoru … A da bi dejansko skrivala dejstvo, da se nekaj dni v času ramadana ne postim, ker imam menstruacijo? Nikoli.

Izbrala sem si partnerja, s katerim se lahko pogovarjam o katerikoli stvari. Želim si, da skrivanje in sram zaradi nečesa tako naravnega ne bi več obstajala, a žal … Nikogar ne moreš prisiliti, lahko pa ozaveščaš in ponudiš zgled.

Danes je 4., verjetno zadnji dan moje odsotnosti od posta. Štiri dneve bom torej “vrnila” kasneje. Mogoče jeseni ali pozimi, ko bodo dnevi krajši.

XIII.

Te dni je glavni kuhar Tamer. Danes je bila za iftar na sporedu lečina juha po turškem receptu (Mercimek çorbası).

Bila je odlična! 👌 Nikoli prej mi ni bilo do leče, od zdaj naprej pa mislim, da bo kar pogosto na jedilniku. Spomnim se neke dolgočasne lečine juhe brez okusa iz vrtca. Pa iz starih pravljic se spomnim, kako so lečo jedli samo neki ubogi reveži. Kako takšna neumnost ostane v glavi … Hecno, a ni?

Dve skledi turške lečine juhe na prazničnem prtiču z arabskimi vzorci, značilnimi za ramadan. Ob skledah je posuta surova leča za okras.
Mercimek çorbası, lečina juha po turško.

XXI.

Sam post sploh ni težak. Vem, da ne verjamete. Še vedno vas je kar nekaj, ki si verjetno mislite: “Ta mora bit’ res ubrisana.” 😆

Pa naj rečem še kakšno iskreno o ramadanu. Največ težav imam z dnevnim ritmom. Sicer sem navdušena nad jutri, ki jih tukaj drugače vedno prespim. Močno si želim obdržati ta “mačja” jutra tudi po iztečenem postnem mesecu. A pravega počitka ne izkusim, ker si čas zanj vzamem podnevi, ponoči pa zato ne morem spati. Zavedam se, da bi mi lahko šlo bolje. Ramadan je mesec priložnosti za izboljšanje, osebno rast. Danes je 21. dan posta, torej je do konca samo še tretjina! Kako hitro je šlo.

In toliko stvari bi vam še lahko povedala. Vedno znova me presenetite z vprašanji in komentarji v sporočilih, čeprav kakšen odziv marsikdaj predvidim. Vedno se poskušam izogniti balastu in nepotrebnim informacijam, in na ta račun ostane prostor za vaše firbcanje! 

Nočni norci

Vreme se spreminja. Temperature podnevi vedno bolj rastejo. Prav nič nenavadno ni, da so tukajšnji prebivalci bolj aktivni ponoči. V svojih pismih sem to že kdaj omenila. Igrišča in parki so polni pozno v noč.

Tudi sama sem bila primorana prilagoditi svoj dnevni ritem. Pozno hodim spat, poleti greva z možem na rekreacijo zgolj ponoči, domov pridem premočena kot iz savne.

A vseeno ne bom nikoli razumela sebičnosti in egoizma nekaterih ljudi, ki me tukaj obkrožajo. Za svoj ljubi mir in udobje so pripravljeni žrtvovati spokoj vseh sosedov, brez sramu.

Pred nekaj dnevi sem po domače rečeno “totalno padla ven”. Ob enih ponoči nisem mogla zaspati samo zato, ker so imeli neki starši iz sosednjega bloka imenitno idejo “zdivjati svoje otroke” pod oknom najine spalnice. Opomba: ti starši so bili z otroki zunaj.

Tamer gre včasih še pozneje spat, tudi tisto noč je bil še v dnevni sobi. Budilka za naslednji (oz. tisti dan) pa je bila nastavljena ob 5:30, ker sva nameravala na izlet iz mesta. Tako je padla odločitev, da tega sr*nja pač ne bom trpela še nadaljnjo uro, zato sem odprla okno in zavpila v noč, naj utihnejo. Manjkala ni niti kletvica, ker je potrpljenja zmanjkalo kakšnih 20 minut prej, ko se je moja skleda tolerance prenapolnila z nešteto podobnimi incidenti preteklega leta, pa sem ob njih zavoljo tujega okolja in kulture ostala tiho.

Tokrat nisem in obrestovalo se mi je. Nočni norci, ki so verjetno vajeni, da se jim nikoli nič ne reče, so utihnili. Morda so kaj takšnega doživeli prvič. Morda pa bo zaleglo še za kdaj drugič.