Datum Arhiv junij 2021

Zgodbe z Mačjega vogala: 4. poglavje

Danes si dovolim potiho praznovati. Po zares napornem mesecu dni, kar se tiče mojih uličnih muc, lahko z zadovoljstvom pogledam nazaj in z upanjem zrem naprej.

Vem, da še pridejo težki trenutki bolečine in razočaranja. A včeraj sem v nekem trenutku spoznanja rekla Tamerju: “A se spomniš, ko sva pred letom in pol začela z eno majhno posodico hrane?”

Danes imava na hodniku 15-kilogramski žakelj mačjih briketov. V istem prostoru počivata dva muca, vsak v svojem mačjem boksu.

Z nocojšnjim večerom bova uspešno izpustila 13. in 14. mačka po prestani sterilizaciji/kastraciji.

Kako daleč sem prišla in kam še lahko grem na svoji poti mačjega prostovoljstva!

(Fotografija je bila posneta v začetku marca 2020, ko sem se vrnila z enomesečnega obiska v Sloveniji, moje muce pa so me takole pričakale in pozdravile.)

Čarobni zvarek

Danes spet pijem turško kavo, tebi v spomin. Takšno, kot si me jo ti naučil skuhati v tisti mali kuhinji na svojem vikendu med dolenjskimi vinogradi.

Ko čarobni zvarek med vretjem zadiši, si spet ob meni. To ne more biti “nehotni spomin”. V moji rani mladosti si mi verjetno nevede zaupal urok za čase, ko te ne bo več. To je priklic spomina! Hvala ti, dedi.

Danes mineva eno leto, odkar te ni več. Pa vendar si še vedno z mano ob tej kavici.

Svetovni dan kamel

Tudi kamela nikoli ne pozabi. Ta nadvse inteligentna žival je z razlogom tako cenjena. Zapomni si nahajališče vodnjaka v puščavi, čeprav se je tam morda nazadnje napojila pred več leti.

Kljub priljubljenosti kameljega mleka in mesa pa sem med svojim bivanjem v Savdski Arabiji slišala tole:

“Kdor zaužije kamelje meso, se njegovo srce spremeni v kamen.”

Sama ga še nisem poizkusila. Po slišanem ga verjetno tudi nikoli ne bom.

Svetovni dan kamel
Jahanje kamele v nubijski puščavi v Sudanu

Zgodbe z Mačjega vogala: 3. poglavje

Vedel je, da jih bom našla. Da ne bom mogla samo mimo in da bom skrbela zanje.

Verjetno ni vedel, da se bom zlomila in jokala. Ne mislim ene same stoične solze v tihoti. To je bil tagrdi jok obupa.

11 ali 12 muckov na kupu. Kateregakoli sem prijela, je bilo z njim nekaj narobe. Podhranjen. Dehidriran. Z vnetimi očmi. Trije ali štirje so imeli popolnima zaprte veke. Nežno sem jih podrgnila z mokro vato, pa se niso razprle. Tamerju sem doma tulila, da so slepi! “Kako bodo preživeli? To so živi mrtveci, dnevi so jim šteti …”

Naslednji dan sem jim spet prinesla hrano in vodo, pač dodatna postaja na moji vsakdanji mačji poti. En mucek je podlegel. Ostali so mi iz dneva v dan lezli v naročje. Tako sem jim lahko dajala kapljice za oči in vsem so se odprle. Noben ni bil slep, samo nekaj škilavih pogledov je zrlo vame, ko sem jih ogovarjala.

Jutri bo tri tedne, odkar so prišli v moje življenje. 2 sestrici sta našli dom. Za druge iščeva naprej. Vsem gre na bolje, oranžna tigra sta že prava trimesečna tolovaja.

Če me tisti, ki jih je vrgel na cesto, kdaj pogleda v oči, ga bom preklela. Pa ne znam dovolj dobro arabsko. Pljunila bi mu v obraz. Pa se tega baje ne sme.

Kaj mi torej preostane?
Vztrajam. Za muce.

Še vedno jaz

Pred 7 leti:

“Zakaj imaš pa ti kar dva priimka,” se vame vtakne en možakar srednjih let.

“Ja, enega sem prevzela še po mami. Ona je svojega po poroki obdržala.”

“Kaj pa misliš ti po poroki? Imeti kar tri priimke še z moževim ali kaj,” se muza, češ, boš že videla ti svoje feministične fore, ko te sreča zakonski stan.

“Ne, tudi jaz ne bom nič spreminjala,” mu odvrnem in odkorakam stran. Ni bil ne prvi in ne zadnji s takšnimi idejami.

Pred 2 letoma:

“Veš, Tamer, jaz bom obdržala svoja priimka po najini poroki,” načnem temo, v kateri kljub trdnemu stališču nisem mogla predvideti izida, ki je sledil.

“Kdo pa je kaj rekel o spreminjanju priimkov? Če bi se pisala isto kot jaz, bi naju v katerikoli arabski deželi na uradnih dokumentih lahko zamešali za brata in sestro. Pri nas ne spreminjamo priimkov po poroki.”

Pred 1 letom:

“Kako ti je pa zdaj ime,” se posmehljivo vtakne vame neka tretja oseba, ki je ni več med mojimi stiki. “A si mogoče Fatima?”

“Ne, še vedno sem jaz. Nič drugega,” odpišem in si še enkrat potiho pritrdim. Še vedno jaz, sama sebi zvesta.

Zrno do zrna, pogača

“Vse pa tudi ne more biti turško, ha!” Moj vzklik zmagoslavja je sledil izmenjavi sporočil s Tamerjem, ko je z mano delil, kaj bo tisto popoldne spet ustvarjal v kuhinji.

“Poğaça,” je napisal.
“Misliš pogača? To je vendar slovensko!”

Saj imamo pogačo globoko vtkano v našem jeziku iz starih pravljic in nenazadnje celo v znanem pregovoru: “Zrno do zrna, pogača …” Slovensko, slovansko, definitivno pa to ne more biti turška pogruntavščina.

Seveda sem šla na lov za etimološkim izvorom in v naših digitaliziranih slovarjih našla podatek, da ‘pogača’ prihaja od naših sosedov čez zahodno mejo iz italijanske besede ‘focaccia’. Hecno pa je, da podobno trdi tudi turška etimologija, samo da so (vsaj po prvem vtisu spletnega iskanja) iz nekega razloga izpustili ključni korak s slovansko balkansko pogačo, čeprav ji je turški zapis prekleto bližje, le da je pri njihovi izgovorjavi ‘g’ nem.

Tistega večera je bila torej na sporedu pogača (po turško). Tamer je zamesil testo, pozorno sledil receptu in ga pustil vzhajati. Nato sem jaz za polnilo sesekljala česen, peteršilj in rdečo papriko, vse pa primešala svežemu lokalnemu mehkemu siru (labnah). Glavni kuhar je iz vzhajanega spretno oblikoval kroglice in jih napolnil z mešanico, nato pa premazal z jajcem in posul s sezamovimi in črnimi semeni kumine.

Nekaj kosov pogače je naslednji dan odnesel v pisarno sodelavcem (iz Turčije), večji del pa sva zadržala zase. Je bila predobra!

Kavarna samo za dame

Kavarna samo za ženske. Po letu in pol v Džidi sem jo obiskala prvič.

Savdska Arabija ima še vedno zloglasne ločene vhode v nekaterih restavracijah; to pomeni vhod za družine in vhod za samske. Skozi slednjega po v resnici nenapisanem pravilu vstopajo moški, skozi “družinskega” pa družine, pari in ženske v skupinah ali same.

Že nekaj časa velja, da ločenost vhodov in prostorov ni več zakonsko pogojena. A zakaj bi na hitro spreminjali nekaj, na kar so ljudje navajeni in jim ustreza? Konec koncev je v prenovo samih stavb treba vložiti denar.

Poleg tega so tudi “navadne” mešane kavarne in restavracije že dolgo del stalne ponudbe.

A zakaj ne bi še vedno obstajali prostori samo za dame, ki si iz verskih, kulturnih ali drugih razlogov v javnosti ne snamejo tančice, rute in/ali dolgih rokavov? Kjer si razpustijo lase in uživajo ob kavi s prijateljicami zunaj svojega doma.

Prejšnji teden sem z veseljem sprejela povabilo prijateljice Aileen iz Amerike, ki zadnjih 5 let živi v Savdski Arabiji z egiptovskim možem.

In, kako je bilo? Prijetno! Sproščeno. Pili sva hišni ledeni čaj, grizljali veganska čokoladna kolačka in 2 uri klepetali o mačkah.