Datum Arhiv oktober 2021

Totalna blokada

Pobiram mačke v soseski, da jih peljeva k veterinarki. Nič kaj dosti ne kuham, a vedno jeva skupaj, vsak dan je na vrsti tudi čaj s piškoti. Zdi se mi, da ves čas pomivam posodo. Od kod toliko posode iz dneva v dan?

Pomagam na posvojitvenih mačjih dnevih. Tam se znajdem v prepiru z lastnikom lokacije za naš dogodek, ker sem njegovi hčerki precej nediplomatsko pojasnila, naj ne bo groba z mlado mačko. Punci verjetno še nihče v življenju ni ničesar rekel, pa je bil moj pristop očitno sorazmeren žaljivkam in tepežu. Sledil je jok in tožarjenje atiju. Nisem popustila, čeprav me take stvari precej izžamejo.

Z Michelle sem šla na Ministrstvo za okolje oddat pritožbo nad eno izmed trgovin z živalmi. Od Poncija do Pilata, nihče se ne bi ukvarjal z dvema norima babama, ki ji jima je mar.

Naslednji dan ponovni obisk ministrstva s Tamerjem za dodatne informacije in lažjo komunikacijo z arabskim govorcem pod roko. Po Murphyju naju seveda pričaka spuščena rampa in varnostnik, ki noče niti slišati o tem, da bi vstopila. Očitno se je včasih res bolje delati neumnega in igrati “karto zahodnjaka”, da sploh kam prideš.

“Povej mu, da sem bila včeraj tu in da me gospod Mohamed pričakuje,” naložim polresnico s prepričanjem, da poraz ni opcija. Nisem se že drugi dan zapored vozila več kot 40 minut, da mi bo nekdo na vratih po klasični arabski navadi rekel: “Jutri, inshallah.”

Uniformiranec vztraja, da jih ni v pisarni. Imava morda gospodovo številko?

Sita sem vsega. Sprenevedanja. Odvračanja, prevračanja odgovornosti na druge. Kakšno številko, če pa nihče noče dati od sebe niti priimka, da jih ja ne moreš držati za besedo?!

V tistem trenutku ne vem, kaj se mi je podilo po glavi. Odpela sem pas in odprla avtomobilska vrata. Samo na pol sem slišala Tamerjevo vprašanje, kaj delam … Zapustila sem avto in odkorakala mimo rampe proti vladni stavbi. Niti ozrla se nisem, čeprav sem zaznavala klice, da ne smem in naj se pri priči vrnem nazaj.

Po opravljenem sestanku z omenjenim gospodom, ki vsekakor ni bil med pogrešanimi v pisarni, sva s Tamerjem, ki me je kmalu potem dohitel (moral je po ženo, druge možnosti ni imel), ministrstvo zapustila v čisti tišini.

Jezen je bil. In zaskrbljen. Predvsem jezen. “Sploh veš, kako resna situacija je to bila?”

V resnici nisem vedela. Ko gledam nazaj, ne vem, ali bi ravnala enako. Lahko bi se končalo precej drugače. Srečo imam, da se tokrat ni.

Med vsem tem dogajanjem pa se soočam s totalno blokado. O čem naj pišem? Če sem tako jezna, tako srborita. O arabskih navadah in kulinariki? Ni šans. Preveč gobčna spet pa ne morem biti … Tale doživljajski spis je nekaj, kar sem končno uspela spraviti jskupaj. Morda pa bom zdaj lažje pisala še o čem drugem.