“A kaj pogrešaš Savdsko?”
Pogrešam tiste majhne stvari. Ta poceni sendviče s falaflom na vsakem vogalu. Pa tisto ta veliko trgovino z neskončnimi vrstami pisanih oblek in rut in abaj.
“Ja, kaj pa muce?”
Ni besed, s katerimi lahko opišem, kako močno jih pogrešam. Ravno zadnjič mi je Emma spet poslala posnetke, ko jih je šla pogledat in nahranit. Niso lačne. Prav dobro izgledajo. Po eni strani je bil Mačji vogal moje zatočišče, kadar sem sedela z njimi, je bila moja duša pomirjena. Po drugi strani pa sem bila doma v konstantnem krču, kdaj bo katera izmed njih pogrešana ali poškodovana, kdaj bom spet priča čemu hujšemu, kot še eni zapuščeni hišni mački. Zdaj so daleč stran, a še vedno mislim nanje vsak dan.
Ko tako razmišljam naprej, vem, kaj najbolj pogrešam. Košček sebe, ki sem ga pustila v Džidi.
Danes sva šla s Tamerjem spet skozi center Ljubljane. Z roko v roki, sonce je sijalo. Lepo. A še vedno sem nemirna. Najbolj pogrešam sebe, Mišo iz Džide.
