Posts by Miša Bitenc Hernčič

Konec januarja lansko leto je končno priletel k meni v Ljubljano, manj kot teden pozneje pa sva že odbrzela na Dunaj po zadnje štemplje pred začetkom mukotrpnega postopka za njegovo dovoljenje za bivanje v Sloveniji. O slednjem sem delila z vami vsake toliko na storijih, pojamrala, kako kličem vsak teden, pa se nikamor ne premakne … Nisem vam pa povedala, kakšne preglavice sva imela, preden je sploh uspel odleteti iz Savdske Arabije.

Po konkretnem premisleku in preverbah različnih virov sva se odločila, da bo Tamer najprej zaprosil za začasni vizum, enako kot leto in pol prej, ko sva za en mesec samo obiskala Slovenijo. Postopka se je lotil nekaj dni po tem, ko sem sama prispela v Ljubljano in začela znova v novem najemniškem stanovanju.

Najprej se je zataknilo pri nepopolni vlogi. Tokrat je bilo treba dodati še povabilno pismo žene. Moje povabilno pismo iz Slovenije, torej. Zakaj se tega nihče ni spomnil poleti 2021 za najin skupni obisk, ostaja skrivnost. Tip vizuma je bil enak.

Dobro, grem na upravno enoto, pridobim dokument, ga pošljem s hitro pošto dol v Džido. Seveda ni bilo poceni. Tamer je s prejetim pismom moral spet na agencijo, ki vso dokumentacijo sprejme in pošlje na dejansko avstrijsko ambasado. Čez nekaj dni Tamer prejme klic, da dokument ni veljaven. 

“Kako? Zakaj?!”

Ni pečata.

“Ampak pismo je bilo ob predaji agenciji zapečateno!”

Očitno je zaposleni na agenciji pri kopiranju dokumenta za arhiv strgal pečat z vrvicami stran in tega ni ustrezno označil.

Priložiti je treba novo povabilno pismo.

Okej, grem na upravno enoto. Ponovno. In pismo spet pošljem dol v Džido. Ampak tokrat naj Tamer terja agencijo za tole pošiljko! Nič lažjega. Na kratko: agencija ni prevzela nobene odgovornosti, s prstom je pokazala na uslužbenca, naj se Tamer zmeni z njim osebno. Z uslužbencem, ki je pač konkretno zajebal. Z uslužbencem, za katerega se vprašaš, kdo mu je sploh zaupal tovrstno delo, če ne ve, da se PEČATOV NE TRGA DOL Z DOKUMENTOV za kopiranje. Agencija torej ni prevzela odgovornosti, nama pa naj bi se revež za pultom, ki je cmihal za popust, smilil. Nak. Nobene miloščine na tej že tako trnovi poti.

Čakava dalje … Ambasada spet kliče, da mora Tamer popraviti še tisto in ono v oddanem obrazcu. Res čudno, kako nisva imela nobenih takšnih težav pred najinim skupnim obiskom leta 2021.

“Zdaj pa bo. Zdaj imajo res vse. Ni razloga, da ne bi šlo skozi.”

Prejmeva e-pošto, tokrat celo v angleščini (ko se je Tamer trudil priti na obisk pred najino poroko, so ga gladko zavrnili v nemškem jeziku z možnostjo pritožbe samo v nemškem prav tako). Prošnja za vizum zavrnjena. Jaz v histerični jok. Potem, ko pozorno preberem razlago, pa v odločno bojevito držo. “Vse so zajebali.”

Kdor je bil zadolžen za Tamerjevo dokumentacijo, je bil ali funkcionalno nepismen ali pa zlonamerno nesposoben. Žal, oziroma na srečo, sva mu nasproti stala midva. Potem ko sem prejela informacijo, da naši organi v postopek ne morejo posegati, sva napisala izčrpno in neprebojno pritožbo, ki mi je vrnila zaupanje v najin prav. Nič več obupa, samo še odštevanje dni do zelene luči in Tamerjevega leta. In res. Nekaj dni so si še vzeli, potem pa niso imeli več izbire. Vse skupaj se je vleklo kakšen mesec in pol.

In potem? Potem sva bila pripravljena na nove zmage. Skupaj.

Več kot tri leta je že, odkar je videl svoje starše, sestro in brata. Tri leta, odkar sva odletela čez Rdeče morje nazaj v Džido.

Pred slabim letom je spet počilo. Njegova družina je po nekaj tednih negotovosti uspela zapustiti prestolnico in se zopet naseliti v stari hiši v vasi na severu. S seboj so vzeli le najnujneše. Človek ne pomisli, da se mogoče ne bo mogel več vrniti. V naši naravi je, da upamo do zadnjega. Na svojem dvorišču so morali pustiti tudi avto, s katerim bi bila pot preveč nevarna, oziroma skoraj nemogoča. Na pot so morali z organiziranim javnim prevozom. Kmalu potem so milice pričele z ropanjem. Avto so prerešetali z metki. Zapuščena hiša, na katero so kratek čas lahko pazili sosedje, je dobila nove stanovalce. Plačanci vojske potrebujejo prostor za počitek. Tako zdaj v posteljah spijo sovražniki. Pripeljali so si svoje družine z drugih koncev države. Vsi krožniki, vse skodelice in čajniki so zdaj njihovi. Posteljnina in obleke prav tako.

Tudi v času vojne vznikne kakšna poroka. In tako so bivši sosedje na sever sporočili, da se je na Tamerjevem domačem dvorišču poročil nov par. In ženin je nosil Tamerjev poročni komplet, ki ga je pustil v družinski garderobni omari tistega avgusta 2019.

Težko je govoriti in pisati o tem. Pa vseeno moram. Težko ga je vprašati, kako so njegovi starši, s katerimi se uspe slišati samo po telefonu. Težko mu je, ko mu predlagam, ali bo poslal kakšno najino fotografijo iz zasnežene zimske pravljice, ki jo imava v Ljubljani. “Težko je,” mi odgovori, ko ne najde več besed za to, kar se dogaja v njegovi domovini.

Prejšnji teden so minila 4 leta, odkar sem prvič odletela v Savdsko Arabijo. Vedela sem, česa si želim. Pojma nisem imela, kaj vse bom še doživela. Ko se poskušam spomniti svojih misli v tistem času, samo vem, da sem imela vero vase in v Tamerja. Spomnim se tistega glasu v glavi, da saj prideva potem enkrat v Slovenijo. Pa je kar trajalo.

Potem se mi zadnje leto ni prav nič mudilo nazaj. Nasprotno, prekleto težko se je bilo posloviti. Vrnitev ni pomenila starih, prej poznanih tirnic, ampak spet čisto novo pot. Nisem več vedela, kam spadam. Tam doli sem zrasla v neko drugo Mišo. Mislim, da močnejšo, še pogumnejšo, a malo manj neodvisno.

Zadnje leto v Sloveniji sem se spet iskala. Hvala bogu, imam takšen privilegij, da to lahko priznam. Kar nekajkrat sem prišla do spoznanja, da nihče, razen tistih, ki so preživeli dobršen kos časa v tujini, v resnici ne razume te stiske, te zmede, tega iskanja.

Naslednji teden bo 1 leto, odkar sem prišla najprej sama v Slovenijo. Šele slaba dva meseca kasneje sem dočakala Tamerja. Lahko rečem, da za nama ni lahko leto. Ko se ozreva nazaj in okoli sebe danes, pa sva hvaležna za vse, kar sva doživela in kar naju še čaka.

Zdaj pa je poletja čisto zares konec. Pika. Za pravo slovo v pisemski obliki imam posebej za vas eno svarilno zgodbo. Mislim, da sem jo v razponu desetletja slišala že vsaj trikrat, četrtič jo je nazadnje z menoj delila klepetava pedikerka, ki je letošnji dopust preživela v Egiptu. Zavoljo anonimnosti bom pripovedovalki nadela ime Ana.

Ana je s prijateljico rezervirala en teden v varovanem turističnem resortu. Privoščili sta si marsikaj, tudi večerne zabave niso manjkale. Anina prijateljica pa ji je ob priliki povedala, kako je njena druga znanka (seveda, vedno je to zgodba neke tretje prijateljice) ravno tako v enem izmed nočnih klubov v Egiptu spoznala karizmatičnega domačina, ki jo je osvajal in ji med plesom uspešno ukradel tudi par poljubov. Ko je noč začela kopneti, jo je na vsak način hotel zvabiti k sebi domov. Naj se zabava nadaljuje … Kljub njegovi očarljivosti in kar precejšnji količini alkohola so jo kolegice, s katerimi je prišla v klub, uspele prepričati, naj s postavnim neznancem vendarle ne odide. Tako ji je ostal samo lep spomin na romantično noč, ki jo je preplesala z njim.

Ana mi je z vso resnostjo pripovedovala naprej, kako se je prijateljica njene prijateljice nato vrnila v Slovenijo in kmalu opazila čuden izpuščaj, ki se je širil okrog njenih ustnic. Čudno, saj nikoli ni imela herpesa ali kakšnih težav s kožo. Ko je kazalo, da se stanje ne bo izboljšalo samo od sebe, je šla k osebni zdravnici (še dobro, da jo v teh časih ima). Predpisala ji je kremo, a za vsak slučaj odvzela vzorec s prizadetega območja (ne vem, kako, preveč me vprašate) in poslala v laboratorij na testiranje.

Čez nekaj dni je ženska prejela klic z neznane številke. Uraden glas na drugi strani je zatrdil, da jo kličejo z Interpola (nedvomno, tako je zgodba postala skrajno resna). Da so bili kontaktirani iz laboratorija, kjer so proučili bakterijo, ki je prizadela njen obraz. Bakterija, so rekli, ki jo je mogoče najti zgolj na razpadajočih človeških truplih. Brez leporečenja so od žrtve zahtevali vse informacije o osumljencu, s katerim je bila v stiku tisto usodno noč v tujini. Preden se je zgrudila na tla, jim je povedala vse. Tudi njegov naslov, ki si ga je zapisala v telefon. Plenilec ji ga je zaupal (še sreča!) v zadnjem poskusu, da bi si premislila in ga vseeno sama obiskala.

Minilo je še nekaj dni, v tem času je svoje kožno stanje uspešno pozdravila. Presenetil jo je nov telefonski klic. Njenega osvajalca so aretirali. V njegovem stanovanju pa naleteli na grozljive prizore. Več trupel mladih deklet, ki se mu niso uspele izviti, je “ohranjal” na svojem domu. Kaj je počel z njimi … Dovolj, da je bakterijo prenesel na še živečo nič hudega slutečo Slovenko, ki se je iz Egipta vrnila. Živa.

Urbana legenda, ki služi kot opozorilo pred neznanci, živi naprej. Kot sem že omenila, iz različnih virov, vsakič malo drugače zavito, sem jo slišala kar nekajkrat. Prepričana sem, da ste jo tudi vi. Morda celo delili naprej. Je bila to prijateljica vaše prijateljice? Mogoče sestrična v tretjem kolenu? Ne boste verjeli, zgodba se širi v vseh jezikih. Nočni klub je vedno “v tujini,” mislim, da sem slišala tudi za počitnice v Maroku, klic Interpola pa ravno prav začini resnost te srhljive opozorilne anekdote.

Brez napovednika, da gre za urbano legendo, sem zgodbo zadnjič delila s Tamerjem. Res sem se potrudila z nakladanjem. Uspešno sem ga šokirala. A v nasprotju z Ano, sem možu na koncu le povedala, da sem prav to zgodbo prvikrat slišala pred več kot desetimi leti. S tem pismom tako delim tudi z vami. Da ne boste z odprtimi usti zazijali in nato prodajali “resnično” dogodivščino prijateljice/sestrične/sošolke vaše prijateljice naprej.

V Franciji in drugod po svetu odmeva novica o novi prepovedi ministra za izobraževanje. Muslimanske deklice v šolah ne bodo več smele nositi t.i. abaje. V imenu sekularizacije v javnem prostoru zapirajo vrata tistim, ki naj bi bile v očeh mnogih že pregovorno odrinjene in zatirane, ironično, ravno zaradi daljših in ohlapnejših oblačil.

Naglavna ruta, ki ni verski simbol islama, je pa najvidneši odraz čaščenja v vsakdanjem življenju, ni bila dovolj. Abaja, ki je zgolj kulturološki kos oblačila in ne verski, je naslednja. Dolga ohlapna halja na gumbe ali zadrgo bo z novim šolskim letom pre-po-ve-da-na. V različnih muslimanskih skupnostih se zgražajo (medtem ko islamofobi praznujejo), in sprašujejo, kje je meja med sovraštvom do abaje in proslavljanjem priznanih francoskih (nemuslimanskih) oblikovalcev oblačil, ki si navdih sposojajo že dobro stoletje, če ne več, pri tradicionalnih kaftanih in džalabijah iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda. Ne verjamete? Oglejte si kostume v Chaplinovi “Parižanki” iz leta 1923, ki si jo je bilo moč ogledati ravno prejšnji teden na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Koga motijo pokrite deklice, katerih telesa niso vsakomur na ogled? Če bodo zdaj oblekle dolga krila in bluze — bo na vidiku nova prepoved? V Angliji je učitelj še letos (!) poniževal dekleta zaradi prekratkih kril. Postrojenim v vrsti naj bi z merilom naznanil, čigave noge (ni)so dovolj spodobno pokrite. Bodo v Franciji razvili kriterij “predolgih” kril in rokavov?

Če vztrajamo, da nam pripada pogled na tuja telesa, s tem posegamo v njihovo telesno avtonomijo.

Abaja je trenutni sovražnik številka ena v Franciji, nedaleč stran čez našo mejo pa bo izgleda odklenkalo burkiniju. Županja italijanskega Tržiča je napovedala prepoved kopalnega oblačila, ki sicer daje muslimanskim ženskam svobodo plavanja na javnih plažah. Ne, muslimanke ne pridejo na plažo da bi “prale svoje cote” v vodi. Za kvaliteten burkini marsikatera odšteje kar nekaj denarja, zato so nevedni in sovražni komentarji o higieni popolnoma neumestni. Osebna higiena in čistoča sta sestavni del islamske vere, česar pa ne moremo pripisati ravno vsem nemuslimanskim porabnikom (zgolj) toaletnega papirja.

Naj se obregnem še ob drugi najbolj popularen komentar nestrpnežev, ki jih burkiniji tako strašno motijo? “Če se moramo mi prilagajati njim, naj se pa še oni nam.”

Komu točno se prilagajajo turisti v zahodnjaških resortih v Egiptu, Maroku, nenazadnje tudi v razvpito nazadnjaški Savdski Arabiji? Nikomur. Na razpolago jim je vse. Tudi svoboda bikinijev ob bazenu in na zasebnih hotelskih plažah. Če pa vztrajate pri svojih kruto okrnjenih svoboščinah v kateri drugi muslimanski deželi, ki jo je Zahod uspešno razčetveril, v njej spodbujal razcvet vojaških udarov in vzpona diktatorjev, potem vas lahko prijazno opomnim, kakšno srečo in privilegij imamo, da živimo v demokratičnih državah.

Če vztrajamo, da nam pripada pogled na tuja telesa, s tem posegamo v njihovo telesno avtonomijo. Dokler ne bomo pripravljeni spremeniti prepričanja, da morajo biti (predvsem ženska) telesa ves čas na voljo za opazovanje, ocenjevanje, kritiziranje, nenazadnje tudi za to, da si “človek pač spočije oči na vsakem tretjem oglasnem panoju,” se moramo soočiti z neprijetnim dejstvom, da potemtakem ne živimo v tako opevani svobodni in demokratični družbi. Smešno, ravno ta svoboda in demokracija nam dajeta lažni občutek večvrednosti, zaradi katerega tako radi gledamo zviška na druge družbene ureditve in kulture.

Nazaj na konju … No, na kolesu.

Spet drvim po Ljubljani, ne prehitro, seveda.

Premagala sem strah in pritisnila na pedala naprej, v svobodo na ljubljanskih ulicah. Nič več čakanja na avtobus in švicanja v teh škatlah z nedelujočimi klimami.

Kakšen strah? Kaj nakladaš, Miša?

Aha … Večina vas ne ve. Letos bo minilo 9 let od moje spektakularne salte čez balanco in operacij in skoraj enoletne rehabilitacije, ki je sledila.

Lahko rečem, da se mi je takrat življenje postavilo na glavo. Čutila sem, kot da me je moralo nekaj pretresti, vreči na drugačno pot, v drugo smer. Pa saj ni važno, danes sem tukaj. Diham, ljubim, potiskam pedala naprej, (skoraj) ničesar me ni več strah.

Ob petih zjutraj ga je zbudila žena, čeprav sama ni imela namena vstati. Prosil jo je za budnico, da ne bi zamudil na bajramsko molitev.

“Ne vem, če je pametno, da greš z mano. Nočem, da ti potem to pokvari cel dan, če spet ne bo namenjenega prostora za ženske,” ji je z grenkobo v ustih hotel prihraniti slabo voljo.

V krajšem obdobju, odkar sta prispela v to deželo, sta spoznala, da se z obstoječo skupnostjo ni vredno spuščati v debate. Tako pač je. “Tako je pri nas, ženske ne hodijo na petkove molitve, na bajramske pa sploh ne,” sta poslušala.

Prišla sta do spoznanja, da sta nasedla visokoletečim besedam o skupnosti vseh muslimanov in promocijskim fotografijam ter skicam prostorskega načrta s pripisom, “molilni prostor za ženske.”

Tu je pač tako. Že predlansko poletje, ko sta bila v tej deželi samo na obisku in hotela skupaj na džumo, je žena ostala pred vrati. “Moških je preveč, ni prostora za ženske. Zunaj pa je prevroče, da bi klanjali na dvorišču,” je ženi dopovedovala manjša druščina vernikov, ki jih je spraševala, zakaj ne sme noter. Ko je doumela, da ne bo dosegla ničesar, je zadržala zase še zadnjo pikrost o bizarnosti poante o molitvi na dvorišču pred mošejo. Od koder je prišla, iz Prerokove dežele, kjer sta vročina in puščavski pesek neizprosna, bajramske in petkove molitve sprejmejo tisoče vernikov in vernic tudi zunaj mošej. Predvsem pa nikomur na kraj pameti ne pade, da bi prostor za ženske zasedli moški. Ali povedano drugače, nihče si ne drzne odvrniti nekoga od skupnostne molitve.

Ob največjem prazniku, bajramu, so dvorišča in parki ob mošejah polni družin že ob sončnem vzhodu. Vsi se zberejo, staro in mlado, da molijo skupaj in si nato izmenjajo dobre želje z vsemi.

Tu pač ni tako. Ob petkih, ko je obisk mošeje najštevilčnejši in prostor za ženske zasedejo moški, mora žena počakati, da možje zaključijo z obredjem. Nato jo varnostnik opozori, da ima na voljo pet minut, preden zacinglja s ključi in jo začne priganjati. Predlansko poletje mož in žena nista bila edina tuja prišleka tisti petek. Še nekaj drugih žena je bilo odpravljenih stran od vhoda za ženske, ki so ga polnili moški. Ko sta vznejevoljena prišla domov, sta naivno pričakovala odgovore odločevalcev skupnosti. Zajedljiv glas na drugi strani telefonske linije je ženo spodbodel, da je pisala še drugim odgovornim v mošeji. Odgovora ni prejela niti na prvo niti na drugo sporočilo.

Sčasoma je prišla v stik z drugimi v novi deželi, ki so ji zaupali podobne zgodbe. Veliko nejevolje in razočaranja je bilo čutiti. Žena je hotela o tem spregovoriti na glas. “To ni prav, kar se dogaja,” je ponavljala. Hkrati ni želela očrniti skupnosti, odtujiti sebe od nje, ostati pred zaprtimi vrati mošeje tudi ob drugih priložnostih. “Ampak s takšnim odnosom si pljuvajo v lastno skledo,” sta se strinjali s prijateljico, ki je tudi sama večkrat izkusila neopravičljivo cingljanje varnostnika s ključi, kot da bi bila kakšna mala nagajiva šolarka in ne odrasla ženska, muslimanka, ki si želi moliti v eni in edini mošeji v mestu.

Letos se žena tako ni odpravila k bajramski molitvi z možem. Ostala je doma, tako kot druge žene v deželi. Ko se je mož vrnil domov, ji je prinesel rdečo vrtnico. “Nekaj žensk je stalo pri mošeji, prodajale so vrtnice po končani molitvi.”

“Pa so molile z vami, vsaj nekje zadaj …,” ga je za trenutek z upanjem vprašala žena.

“Ne. Oni imajo svoje navade. Tako pač je.”

Nato je žena predlagala, da se z možem domislita samo svoje nove tradicije za prihajajoče praznike. Pričarala si bosta vzdušje iz Prerokove dežele, molila skupaj in praznovala bajram za dva.

Nov list. Moj prvi na tej čudoviti monsteri, ki sem jo pozimi izbrala za prvo cimro v najinem stanovanju. Za drobiž sem jo dobila pri gospe, ki ji je iskala nov dom.

Nov list, novo poglavje. Tukaj je začetek poletja, ki ga bova prvič preživela skupaj v Ljubljani.

Tako zelo sem ponosna na naju s Tamerjem. Na vse, kar počneva, k čemur stremiva, pa čeprav (ali pa še posebej zato) marsičesa ne deliva z vsemi.

Ponosna sem tudi na ta mlad zeleni list, ki se je izvil in zablestel pri oknu. Nekaj delam prav. Mi pravijo, da monstere niso tako zahtevne. A zame, ki sem že v osnovni šoli uspela zasrati koruzne kalčke, nato pa dala roke stran od rastlin in proglasila: “To ni zame, jaz bom raje živalice trenirala,” verjemite mi, tale nov zeleni list je zame izjemen dosežek.