Posts by Miša Bitenc Hernčič

Nekatere je sram, niti šepeta besede, ki se začne na črko f, ne zmorejo. Drugi jo kričijo na ves glas. Mnogi je ne razumejo in se raje distancirajo od besede na f. Dober primer slednjih so v zadnjem času kar 3 znane slovenske političarke.

Kje tiči ta zadrega, ta strah, ta gnus pred feminizmom? Kdo te bo imel rajši, če boš javno naznanjala: “Jaz pa nisem feministka!”

Česa se bojiš, če boš jasno dala vedeti, da se zavzemaš za enake možnosti za vse? Ker to je feminizem. Ne poraščene pazduhe, ne prsi brez modrcev in ne sovraštvo do moških.

Brez feminizma nimamo šans,
brez feminizma bo šel ta svet po gobe.

Zakaj se bojiš feminizma? Brez skrbi. Nisi edina. Tudi na drugih koncih sveta je feminizem na slabem glasu. Nekomu že odgovarja, da je tako.

V Sudanu se mlade Sudanke zbirajo v imenu feminizma tako, da medse sprejmejo zgolj dekleta brez naglavnih rut, obvezno se je tudi upirati družinski celici z očetom na čelu. In tako bo nekje drugje marsikatera muslimanska skupnost žensk ponavljala znano mantro: “Ne rabimo feminizma, Islam je dal ženskam več pravic, kot smo jih imele kdajkoli prej.” Nič čudnega, ko pa jih tako imenovani beli feminizem želi kar naprej “osvobajati” sestavnih elementov islamske vere.

Ko je postalo znano, s kom sem se poročila, sem od nekoga prejela naslednje sporočilo:

“A kar z muslimanom? Jaz sem te pa že od nekdaj imela za feministko.”

Feministka sem in vedno bom. V pravem pomenu besede. Brez feminizma nimamo šans, brez feminizma bo šel ta svet po gobe.

“Ljubljana mi je bolj všeč,” mi reče, ko že navsezgodaj zjutraj drviva v taksiju čez Dunaj. Začetek februarja menda res ni pravi čas zanj, sivo nebo in zimski veter, ki zareže kakor britev, nama nista ravno izrekala dobrodošlice.

Ko sem pred nekaj meseci z vami delila pismo o svojem solo popotovanju na dunajske ambasade, si nisem mislila, da bom kmalu spet popisovala prigodo iz Avstrije, tokrat v dvoje.

Prva postaja: najtrši oreh, savdska agencija. Hvala bogu sem bila tokrat zgolj spremljevalka svojega rojenega arabskega govorca. Spet je bilo nekaj barantanja za ceno overjanja dokumenta, pa tudi računa seveda ni bilo izdanega. Prav nič presenetljivega. Če bi moj pogled lahko ubijal … Prekleto dobro sem se morala zadrževati, da nisem poslabšala situacije pogajanja, še posebej od trenutka, ko sem prepoznala tiste ošabne oči izza očal na konici nosu Arabca, ki me je opeharil pred dobrimi tremi leti. Takrat sem morala sama urejati vizum za Savdsko Arabijo. Tokrat mu nisem namenila niti ‘nasvidenje.’

“Zdaj pa na avtobus in podzemno,” tudi s tramvajem sva se peljala, preden sva končala z vsemi obveznostmi. Moram reči, da sem bila kar malo ponosna nase, kako sem spet navigirala po Dunaju. Ni tako lahko prevzeti krmila po dolgem času na izključno sopotnikovem sedežu.

Tudi sudansko ambasado sem že poznala. Zaseda samo eno nadstropje v eni izmed visokih neoklasicističnih stavb. Pozdravila naju je zgolj izobešena zastava zelene, rdeče, bele in črne barve. Nikjer varnostnika, samo vzpon po stopnicah in din-don pri vratih veleposlaništva.

“Konzula pa ravno ni v pisarni. Boste počakali ali pridete kdaj drugič?”

Pa sva počakala. Saj nisva imela izbire. Samo da nama niso zaprli vrat pred nosom in rekli: “Bukra Inshallah.” (Jutri, z božjo voljo.)

Dobri dve uri kasneje sva lahko odbrzela še do slovenske ambasade, kjer so naju prijazno počakali po izteku uradnih ur. Kljub mojim pripravam in telefonskim klicem že en teden prej ni šlo drugače. Z vsemi overjenimi podpisi v rokah sva si končno lahko oddahnila.

Po mojih naivno optimističnih načrtih bi morala biti prosta že opoldne, tako bi lahko še skočila v eno galerijo pred povratkom v Ljubljano. Jok, brate. Odpade.

Končala sva ob treh popoldne, zato sem lahko igrala vodičko vsaj za kratek obisk Sv. Štefana. Prepričana sem bila, da katedrala Tamerja ne bo pustila ravnodušnega, in prav sem imela.

Ocene mesta pa le ni spremenil. “Ljubljana je lepša,” je naznanil ob koncu dneva.

“Kako sta se pa spoznala?”

Klasično vprašanje. Morda v pričakovanju kakšne presenetljive podrobnosti. Po vsem tem času je odgovor prav nič več zanimiv: “Na spletu.”

Ljudje se večinoma že zadovoljijo s povzetkom ne ravno nikoli prej slišane “moderne romance” iz sodobnega internetnega vsakdana.

Prejšnji teden pa sva prejela zares zanimiv odziv, takšen, ki ga še nisva slišala. Starejša gospa, ki sva jo obiskala, naju je prav prijetno presenetila. Med srkanjem čaja, črnega z mlekom, iz tradicionalne turške skodelice, ene izmed mnogih z vsega sveta, ki jih je nabrala na svojih številnih potovanjih, je podala svojo sodbo:

“Če dobro pomislim … to je v bistvu prav staromodno!”

S Tamerjem sva se spogledala. Takoj sva jo razumela in ji prikimala, gospa Barbara pa je nadaljevala:

“Ja, ja. Kot v starih časih. Korespondenca, dvorjenje v pismih. Kako romantično, v resnici!”

Prav zares. Preden sva se sploh uspela srečati, koliko dopisovanja, videoklicev, paketkov po pošti … Gardedame sicer nisva imela, a najino spoznavanje na daljavo je obrodilo prave sadove. Ni bilo lahko, vrednost pa je bila velika. Vedela sva, da si želiva biti skupaj in to sva uresničila.

Moderna romanca s pridihom staromodnosti. Prav zares.

Lahko bi napisala: “Evo me, tukaj sem.” Iz poletja v zimo sem prišla, čakam Tamerja, da se mi pridruži. Malo imam treme, kako bo, malo me je strah, kako bom zmogla vse sama za nekaj časa … Pa nisem.

Lahko bi delila: “Sama sem morala ugonobiti gromozanskega pajka, ker ob enajstih zvečer ni bilo nikogar z mano v ljubljanskem stanovanju, ker še vedno čakam svojega dragega, ki ureja posle pa vizo in še kaj.” Pa nisem.

Lahko bi objavila: Pri starših za novo leto. Silvestrski poljub samo po televiziji, moj mož je še vedno 4.642 kilometrov stran. Pa nisem.

Kako na smrt pogrešam mačke? Niti pomisliti ne morem nanje brez joka. Zanje sva poskrbela po svojih najboljših močeh. Še vedno jih občasno hranijo, vodne postaje so označene.

Kako so Tamerjevo vizo najprej zavrnili, in še prej zaj*bali vse, kar se je zaj*bati dalo?

Potem sem razmišljala, a naj napišem: “Še dvakrat grem spat, pa pride Tamer.” Pa nisem. Dokler ni prispel do najinega novega doma, v moj objem, nisem mogla napisati ničesar. Preveč sem se bala, da bi šlo kaj narobe.

Zdaj lahko. Zdaj sva v Ljubljani oba. Skočiti sva morala spet na dunajske ambasade za zadnje overitve potrebnih dokumentov za najino skupno bivanje. Pa na Tobačno. In zdaj čakava nadaljnje postopke. Čakava v rahli negotovosti, čemu vse bova še morala bit kos, a najbolj pomembno je, da čakava skupaj.