Objave od Miša Bitenc Hernčič

Totalna blokada

Pobiram mačke v soseski, da jih peljeva k veterinarki. Nič kaj dosti ne kuham, a vedno jeva skupaj, vsak dan je na vrsti tudi čaj s piškoti. Zdi se mi, da ves čas pomivam posodo. Od kod toliko posode iz dneva v dan?

Pomagam na posvojitvenih mačjih dnevih. Tam se znajdem v prepiru z lastnikom lokacije za naš dogodek, ker sem njegovi hčerki precej nediplomatsko pojasnila, naj ne bo groba z mlado mačko. Punci verjetno še nihče v življenju ni ničesar rekel, pa je bil moj pristop očitno sorazmeren žaljivkam in tepežu. Sledil je jok in tožarjenje atiju. Nisem popustila, čeprav me take stvari precej izžamejo.

Z Michelle sem šla na Ministrstvo za okolje oddat pritožbo nad eno izmed trgovin z živalmi. Od Poncija do Pilata, nihče se ne bi ukvarjal z dvema norima babama, ki ji jima je mar.

Naslednji dan ponovni obisk ministrstva s Tamerjem za dodatne informacije in lažjo komunikacijo z arabskim govorcem pod roko. Po Murphyju naju seveda pričaka spuščena rampa in varnostnik, ki noče niti slišati o tem, da bi vstopila. Očitno se je včasih res bolje delati neumnega in igrati “karto zahodnjaka”, da sploh kam prideš.

“Povej mu, da sem bila včeraj tu in da me gospod Mohamed pričakuje,” naložim polresnico s prepričanjem, da poraz ni opcija. Nisem se že drugi dan zapored vozila več kot 40 minut, da mi bo nekdo na vratih po klasični arabski navadi rekel: “Jutri, inshallah.”

Uniformiranec vztraja, da jih ni v pisarni. Imava morda gospodovo številko?

Sita sem vsega. Sprenevedanja. Odvračanja, prevračanja odgovornosti na druge. Kakšno številko, če pa nihče noče dati od sebe niti priimka, da jih ja ne moreš držati za besedo?!

V tistem trenutku ne vem, kaj se mi je podilo po glavi. Odpela sem pas in odprla avtomobilska vrata. Samo na pol sem slišala Tamerjevo vprašanje, kaj delam … Zapustila sem avto in odkorakala mimo rampe proti vladni stavbi. Niti ozrla se nisem, čeprav sem zaznavala klice, da ne smem in naj se pri priči vrnem nazaj.

Po opravljenem sestanku z omenjenim gospodom, ki vsekakor ni bil med pogrešanimi v pisarni, sva s Tamerjem, ki me je kmalu potem dohitel (moral je po ženo, druge možnosti ni imel), ministrstvo zapustila v čisti tišini.

Jezen je bil. In zaskrbljen. Predvsem jezen. “Sploh veš, kako resna situacija je to bila?”

V resnici nisem vedela. Ko gledam nazaj, ne vem, ali bi ravnala enako. Lahko bi se končalo precej drugače. Srečo imam, da se tokrat ni.

Med vsem tem dogajanjem pa se soočam s totalno blokado. O čem naj pišem? Če sem tako jezna, tako srborita. O arabskih navadah in kulinariki? Ni šans. Preveč gobčna spet pa ne morem biti … Tale doživljajski spis je nekaj, kar sem končno uspela spraviti jskupaj. Morda pa bom zdaj lažje pisala še o čem drugem.

Spet samo med damami

Tokrat sem bila vabljena v tradicionalno arabsko, konkretneje “hidžazi” restavracijo. Dvakrat na teden je prostor namenjen samo damam. In tako se nas je na pisanih oblazinjenih sedežih in kavčih zbralo 8: iz Amerike, Egipta, Savdske Arabije in Slovenije.

Sladkale smo se z datlji ob arabski kavi in čaju, popoldne se je prevesilo v večer in omizja okoli nas so se vztrajno polnila z drugimi ženskimi družbami. Od opazno “zahodnjaških” do mešanice lokalnih žena ter deklet je prostor žuborel skupaj z manjšo fontano v središču sobane.

Med nami ni bilo rut in tančic, kot bi to pričakovali zunaj na ulici. Pravzaprav je sila težko uganiti, katera izmed žensk na primer nosi nikab, ker slednjega skupaj z abajami ter šali pustijo v garderobi pri recepciji.

tradicionalna postrežba arabske kave, orientalski sedeži v ozadju

Ko so nas postregli z zadnjim hodom na pladnju s tradicionalnimi dobrotami iz regije Hidžaz, v katero med drugim spada tudi Džida, je skozi portal vstopila svetlolasa ženska v ekstravagantni obleki z živalskim vzorcem. Živahna gospa, za katero sem prepričana, da zahteva in dobi pozornost v katerikoli družbi. Pozdravila je svoje znanke in vsake toliko krožila po prostoru ter prisedla k enemu in nato drugemu omizju.

Ko se je našemu druženju že skoraj iztekel čas, je pristopila k nam.

“Govorite arabsko ali angleško?” Premerila nas je z nasmeškom in radovednimi očmi. Tako raznoliko omizje ni nekaj vsakdanjega tudi v tej razgibani družbi. Pogled pa je večino časa usmerjala vame.

Nekaj ji ni dalo miru. Nekaj na meni jo je pritegnilo, morala je razkriti to skrivnost.

“Od kod si pa ‘ti’?” Vprašanje je izstrelila s prstom usmerjenim vame, takoj za našim pojasnilom, da smo z vseh vetrov in da se pogovarjamo angleško, nekatere pa govorijo tudi arabsko.

“Iz Slovenije,” odgovorim in takoj zaznam razširjen nasmešek na njenem obrazu.

“Pa, káko ste? Ja sam iz Crne Gore!”

V trenutku preklopim na svojo polomljeno srbo-hrvaščino in prižgem še tisto balkansko iskrico, vstanem, da se objameva brez pomisleka.

Priznam, po tako dolgem času sem bila v družabnostni divjini ujeta nepripravljena. Malo je manjkalo, pa bi zajokala. Na veliko srečo nisem!

Izmenjali sva si še nekaj besed na samem in nato shranili telefonski številki, da ostaneva v stiku.

“Boš prišla na obisk! Imam bazen veš, pa še eno hišo v Meki. Oba z možem sta dobrodošla!”

Kakšen dan! Kakšna dogodivščina.

Zgodbe z Mačjega vogala: 4. poglavje

Danes si dovolim potiho praznovati. Po zares napornem mesecu dni, kar se tiče mojih uličnih muc, lahko z zadovoljstvom pogledam nazaj in z upanjem zrem naprej.

Vem, da še pridejo težki trenutki bolečine in razočaranja. A včeraj sem v nekem trenutku spoznanja rekla Tamerju: “A se spomniš, ko sva pred letom in pol začela z eno majhno posodico hrane?”

Danes imava na hodniku 15-kilogramski žakelj mačjih briketov. V istem prostoru počivata dva muca, vsak v svojem mačjem boksu.

Z nocojšnjim večerom bova uspešno izpustila 13. in 14. mačka po prestani sterilizaciji/kastraciji.

Kako daleč sem prišla in kam še lahko grem na svoji poti mačjega prostovoljstva!

(Fotografija je bila posneta v začetku marca 2020, ko sem se vrnila z enomesečnega obiska v Sloveniji, moje muce pa so me takole pričakale in pozdravile.)

Čarobni zvarek

Danes spet pijem turško kavo, tebi v spomin. Takšno, kot si me jo ti naučil skuhati v tisti mali kuhinji na svojem vikendu med dolenjskimi vinogradi.

Ko čarobni zvarek med vretjem zadiši, si spet ob meni. To ne more biti “nehotni spomin”. V moji rani mladosti si mi verjetno nevede zaupal urok za čase, ko te ne bo več. To je priklic spomina! Hvala ti, dedi.

Danes mineva eno leto, odkar te ni več. Pa vendar si še vedno z mano ob tej kavici.

Svetovni dan kamel

Tudi kamela nikoli ne pozabi. Ta nadvse inteligentna žival je z razlogom tako cenjena. Zapomni si nahajališče vodnjaka v puščavi, čeprav se je tam morda nazadnje napojila pred več leti.

Kljub priljubljenosti kameljega mleka in mesa pa sem med svojim bivanjem v Savdski Arabiji slišala tole:

“Kdor zaužije kamelje meso, se njegovo srce spremeni v kamen.”

Sama ga še nisem poizkusila. Po slišanem ga verjetno tudi nikoli ne bom.

Svetovni dan kamel
Jahanje kamele v nubijski puščavi v Sudanu

Zgodbe z Mačjega vogala: 3. poglavje

Vedel je, da jih bom našla. Da ne bom mogla samo mimo in da bom skrbela zanje.

Verjetno ni vedel, da se bom zlomila in jokala. Ne mislim ene same stoične solze v tihoti. To je bil tagrdi jok obupa.

11 ali 12 muckov na kupu. Kateregakoli sem prijela, je bilo z njim nekaj narobe. Podhranjen. Dehidriran. Z vnetimi očmi. Trije ali štirje so imeli popolnima zaprte veke. Nežno sem jih podrgnila z mokro vato, pa se niso razprle. Tamerju sem doma tulila, da so slepi! “Kako bodo preživeli? To so živi mrtveci, dnevi so jim šteti …”

Naslednji dan sem jim spet prinesla hrano in vodo, pač dodatna postaja na moji vsakdanji mačji poti. En mucek je podlegel. Ostali so mi iz dneva v dan lezli v naročje. Tako sem jim lahko dajala kapljice za oči in vsem so se odprle. Noben ni bil slep, samo nekaj škilavih pogledov je zrlo vame, ko sem jih ogovarjala.

Jutri bo tri tedne, odkar so prišli v moje življenje. 2 sestrici sta našli dom. Za druge iščeva naprej. Vsem gre na bolje, oranžna tigra sta že prava trimesečna tolovaja.

Če me tisti, ki jih je vrgel na cesto, kdaj pogleda v oči, ga bom preklela. Pa ne znam dovolj dobro arabsko. Pljunila bi mu v obraz. Pa se tega baje ne sme.

Kaj mi torej preostane?
Vztrajam. Za muce.

Še vedno jaz

Pred 7 leti:

“Zakaj imaš pa ti kar dva priimka,” se vame vtakne en možakar srednjih let.

“Ja, enega sem prevzela še po mami. Ona je svojega po poroki obdržala.”

“Kaj pa misliš ti po poroki? Imeti kar tri priimke še z moževim ali kaj,” se muza, češ, boš že videla ti svoje feministične fore, ko te sreča zakonski stan.

“Ne, tudi jaz ne bom nič spreminjala,” mu odvrnem in odkorakam stran. Ni bil ne prvi in ne zadnji s takšnimi idejami.

Pred 2 letoma:

“Veš, Tamer, jaz bom obdržala svoja priimka po najini poroki,” načnem temo, v kateri kljub trdnemu stališču nisem mogla predvideti izida, ki je sledil.

“Kdo pa je kaj rekel o spreminjanju priimkov? Če bi se pisala isto kot jaz, bi naju v katerikoli arabski deželi na uradnih dokumentih lahko zamešali za brata in sestro. Pri nas ne spreminjamo priimkov po poroki.”

Pred 1 letom:

“Kako ti je pa zdaj ime,” se posmehljivo vtakne vame neka tretja oseba, ki je ni več med mojimi stiki. “A si mogoče Fatima?”

“Ne, še vedno sem jaz. Nič drugega,” odpišem in si še enkrat potiho pritrdim. Še vedno jaz, sama sebi zvesta.

Zrno do zrna, pogača

“Vse pa tudi ne more biti turško, ha!” Moj vzklik zmagoslavja je sledil izmenjavi sporočil s Tamerjem, ko je z mano delil, kaj bo tisto popoldne spet ustvarjal v kuhinji.

“Poğaça,” je napisal.
“Misliš pogača? To je vendar slovensko!”

Saj imamo pogačo globoko vtkano v našem jeziku iz starih pravljic in nenazadnje celo v znanem pregovoru: “Zrno do zrna, pogača …” Slovensko, slovansko, definitivno pa to ne more biti turška pogruntavščina.

Seveda sem šla na lov za etimološkim izvorom in v naših digitaliziranih slovarjih našla podatek, da ‘pogača’ prihaja od naših sosedov čez zahodno mejo iz italijanske besede ‘focaccia’. Hecno pa je, da podobno trdi tudi turška etimologija, samo da so (vsaj po prvem vtisu spletnega iskanja) iz nekega razloga izpustili ključni korak s slovansko balkansko pogačo, čeprav ji je turški zapis prekleto bližje, le da je pri njihovi izgovorjavi ‘g’ nem.

Tistega večera je bila torej na sporedu pogača (po turško). Tamer je zamesil testo, pozorno sledil receptu in ga pustil vzhajati. Nato sem jaz za polnilo sesekljala česen, peteršilj in rdečo papriko, vse pa primešala svežemu lokalnemu mehkemu siru (labnah). Glavni kuhar je iz vzhajanega spretno oblikoval kroglice in jih napolnil z mešanico, nato pa premazal z jajcem in posul s sezamovimi in črnimi semeni kumine.

Nekaj kosov pogače je naslednji dan odnesel v pisarno sodelavcem (iz Turčije), večji del pa sva zadržala zase. Je bila predobra!

Kavarna samo za dame

Kavarna samo za ženske. Po letu in pol v Džidi sem jo obiskala prvič.

Savdska Arabija ima še vedno zloglasne ločene vhode v nekaterih restavracijah; to pomeni vhod za družine in vhod za samske. Skozi slednjega po v resnici nenapisanem pravilu vstopajo moški, skozi “družinskega” pa družine, pari in ženske v skupinah ali same.

Že nekaj časa velja, da ločenost vhodov in prostorov ni več zakonsko pogojena. A zakaj bi na hitro spreminjali nekaj, na kar so ljudje navajeni in jim ustreza? Konec koncev je v prenovo samih stavb treba vložiti denar.

Poleg tega so tudi “navadne” mešane kavarne in restavracije že dolgo del stalne ponudbe.

A zakaj ne bi še vedno obstajali prostori samo za dame, ki si iz verskih, kulturnih ali drugih razlogov v javnosti ne snamejo tančice, rute in/ali dolgih rokavov? Kjer si razpustijo lase in uživajo ob kavi s prijateljicami zunaj svojega doma.

Prejšnji teden sem z veseljem sprejela povabilo prijateljice Aileen iz Amerike, ki zadnjih 5 let živi v Savdski Arabiji z egiptovskim možem.

In, kako je bilo? Prijetno! Sproščeno. Pili sva hišni ledeni čaj, grizljali veganska čokoladna kolačka in 2 uri klepetali o mačkah.

Zgodbe z Mačjega vogala: 1. in 2. poglavje

I.

Bine, Pika, Čači in Tomi.

Prvi štirje na mojem seznamu za skupinsko sterilizacijo/kastracijo. Ker mi najbolj zaupajo, ker so najbolj krotki. Veterinarka je naročila, naj za prvi termin prineseva 4 mačke, kar se nama je zdel precejšen izziv.

Na predvečer akcije sva si za obrok privoščila piščanca, ostanke brez kosti sem prihranila za zjutraj. Jasno mi je bilo namreč, da vsakdanji suhi briketi ne bodo dovolj dobri za vabo v mačjih boksih.

Ko sva se odpravila po stopnicah bloka navzdol, najini kandidati niso bili daleč stran od vhoda. Pika in Čači sta zvedavo vohljala okoli dveh boksov in s Tamerjem sva se zavedla, da gre zares. Malo piščanca vržem v prvi boks, Pika je šla prva noter. Hop! Vratca sva hitro zaprla in jo pokrila s kosom rjuhe, da bi se lažje umirila. Čači iz nekega razloga ni bil dosti sumničav in je sledil Pikinemu zgledu: hop, zaprta vratca drugega boksa, pokrit z rjuho. Nisva mogla verjeti, da imava že dva od štirih. Naslednji je bil na vrsti Bine. Tudi on ni povzročal nobenih preglavic, pričakovano. Toda — kje je Tomi? Začelo me je skrbeti, da ga ne bova pravočasno ujela in bova morala iskati drugega kandidata.

“Pojdiva en krog okoli mošeje. Mogoče je zadaj,” sem rekla. In res, za vogalom nama je prišel naproti. Malo presenečen (“Kaj pa tadva počneta zunaj sredi noči?”), a vidno vesel. Piščanec v boksu, pa še Tomi v boksu, vratca zaprta. Končano! Nisva mogla verjeti, da nama je zares uspelo. Adrenalin naju je preplavljal od trenutka, ko sva zapustila blok in stopila na ulico. In zdaj?

Sledil je prevoz 4 mačkov do veterinarja ob 7.00 zjutraj. Malo je bilo mjavkanja, a vožnja je bila na srečo kratka. Dr. Ingrid, nemška zdomka v svojih 60. letih, je pri vratih za trenutek delovala malo presenečeno. Nisva je razočarala, zares sva dostavila 4 polne mačje bokse. Nisva samo nakladala, ko sva ji ob prvem srečanju povedala, da želiva pomagati čim večjemu številu mačkov v najini soseski.

“Čez nekaj ur vama sporočim, da prideta nazaj ponje. Zvečer, ko si bodo opomogli od anestezije, jih lahko spustita ven.”

Okoli 13. ure sem prejela njeno sporočilo in ponovno sva se odpravila od doma. Slabo uro pozneje sva se vrnila s 4 mačjimi pacienti. Najino predsobo sem pripravila za njihovo okrevanje: mačje stranišče, 2 ležišči, posoda z vodo, malo hrane. Kuhinjo sem zaprla, a ne dovolj dobro. Kmalu se je izkazalo, da je bila preveč mamljiva za raziskovanje. Šola za naslednjič, ob njihovem odhodu bo tokrat treba počistiti vse kuhinjske površine.

Maček Tomi sedi v umivalniku v kopalnici.
Tomi je osvojil tudi umivalnik v kopalnici.

Kako to, da sem jih sploh izpustila iz njihovih boksov? Ker so to moji ljubljenci z ulice. Mlajši od enega leta. Zaupanje vsakega sem pridobila že pred meseci, ko so še rastli. Moj Bine, ki je prvi prišel k meni. Pa Čači z drugega vogala, ki me je usvojil s svojim značilnim skokom z glavo navzgor proti moji dlani: “Božaj me!” In Pika, Binetova ljuba, najmlajša iz bande, bo zdaj prva samička v soseski, ki ji nikoli ne bo treba imeti legla. Pa Tomi. Moj plesalec Tomi, za katerega se je več tednov zdelo, da mi nikdar ne bo dovolil čisto blizu. Zdaj je številka ena med tistimi, ki kdaj pa kdaj zasedejo moje naročje.

Bine in Tomi v naročju.

Moji fantastični štirje so do večera okrevali. Moram priznati, da sem jih “za vsak primer” zadržala kakšno uro dlje … Z njimi sem sedela na tleh predsobe in se spraševala, zakaj se moram od njih posloviti. V odgovor na moje neizrečeno vprašanje sem slišala Tamerjevo kihanje iz dnevne sobe. Alergija na mačjo dlako.

Pozno zvečer je torej napočil čas za slovo. Nisva jih zapirala nazaj v bokse. Skupaj smo se spustili po stopnicah iz drugega nadstropja. Spodaj pod blokom so kar malo postali, češ — kaj pa zdaj?

Mačja banda ostaja neločljiva. Kot da bi jih enodnevna epizoda nekako še bolj povezala. Vsak dan jih vidim z balkona, kako se skupaj igrajo, dremajo … In ko napoči čas večerje, so vedno prvi vrsti — skupaj.

Mačji dremež.

II.

Viktorija, Fiona in Ferdi.

Manj kot mesec pozneje so prišli na vrsto naslednji trije. V koledarčku sem imela zaznamek, kdaj sta seniorki Viktorija in Fiona kotili. Pisala sem veterinarki za termin in vztrajala, da se mora naslednja akcija zgoditi pred koncem ramadana. Bala sem se, da bi se kaj kmalu ponovno gonili in posledično zapustili mladiče iz zadnjega legla. Pozorno sem ju spremljala, poleg večernega hranjenja sem pričela še z jutranjim in postala pravi mačji detektiv.

“Kako ju bova sploh ujela? To ne bo niti približno tako lahko kot s prvo bando,” sva se spraševala s Tamerjem. Nisva si želela izposoditi kletk/pasti, ker bi lahko ujela katerega samca, ki ni prioriteten, pa še prestrašila bi jih … Dr. Ingrid naju je opozorila, da ne smeva podcenjevati mačje inteligence, saj se zelo dobro opazujejo in se učijo.

En teden pred naročenim terminom se mi je posvetilo: trening. Tako kot domače mačke, lahko treniram tudi ulične. Resda sta Viki in Fifi tudi po enem letu, odkar ju hranim, še vedno precej divji, a mi izkazujeta dobro mero zaupanja, poznata me. Tako sem vsako sledeče jutro s seboj poleg svoje mačje torbe s hrano in vodo nosila še enega izmed mačjih boksov. Brez snemljivih vratc. Na vsakem “hranilnem” vogalu sem ga položila na tla in okoli njega nadaljevala z rutino kupčkov hrane ter svežo vodo. Malo hrane sem natresla tudi v boks in tako vzbudila zanimanje vseh prisotnih jedcev. Na moje presenečenje je največ navdušenja nad boksom pokazal Tomi. Nemalokrat se je preprosto usedel v boks in s svojo tazadnjo proti izhodu v miru malical.

Opazila sem, da mi marsikatera mačka rada sledi do naslednje hranilne/vodne postaje. Po drugo porcijo pač. Zato sem bila po nekaj dneh prisiljena spremeniti smer poti, da sem lahko nemoteno odkrila Viktorijino in Fionino skrivališče. Na “Dan D” sva ju namreč morala dobiti na samem, brez Tomija ali koga drugega, ki bi vztrajal pri svoji vstopnici v boks in s tem sabotiral najin načrt.

Generalka na predzadnji dan je bila vzpodbudna. Obe, Viktorija in Fiona, sta izrazili veliko mero zanimanja za boks in vanj celo pomolili glavo. “Uspelo nama bo!”

Prišlo je naslednje jutro, tokratna vaba: tuna. Najprej sva nahranila vse ostale in se nato odpravila k Viktorijinemu brlogu. Z avtom, ker je kazalo na to, da nama bo sicer sledila celotna banda. V tišini brez hitrih gibov sem na tla položila največji boks. Košček tune na vhod boksa, še en košček malo globje … Vedela sem, da imava samo eno priložnost, ki je ne smeva zapraviti. Viktorija je ovohavala tuno in pogledovala k meni, ki sem molče in mežikajoče čepela zraven. Nato je pristopil še Tamer, misleč, da jo bova lahko kar na hitro zaprla. “Počakaj,” sem rekla, ko je premetenka skočila nazaj ven in ponovila izhod v sili še nekajkrat. Nisem se ganila in v njej vzbudila zaupanje, da je ne ogrožam. Hop! Imava jo. Viktorijo imava. Najbolj trdoživo samico, ki je v zadnjem letu imela 4 legla mladičev, to pa bo zdaj njeno zadnje.

Greva še po Fiono. Kot nalašč me spet vidijo druge mačke, med drugim Bine … Tuna je očitno zelo dišala. Stopim mu naproti in ga vzamem v naročje, da bi ga izpustila daleč stran, preden bi me opazila še kakšna druga mačka. Ponovno mi je sledil, a tokrat razumel, da mora držati razdaljo. Oh, Bine, ti genij. Tudi Fiono sva ujela. Oba boksa je Tamer namestil v avto, v katerem je bila že prižgana klima.

“A vzameva še enega?”

Pri avtu se drenja mačja banda fanstastičnih štiri z že odščipnjenimi ušesi in Ferdi. Moj plezalec Ferdi, ki je nič hudega sluteč prišel na zajtrk, in ki ga sploh ni bilo treba posebej prepričevati za vkrcanje. Tamer moje pomoči ni potreboval, in je malega rdečedlakca sam zaprl ter odnesel v avto.

Moj Ferdi.

Tokrat nisva čakala doma, takoj sva se odpeljala k veterinarki in prispela malo prezgodaj. K sreči sva lahko posedela s klimo v avtu in ko je odbila ura 7, sva kandidate prenesla v ambulanto. Ponje sva prišla spet popoldne, tako kot zadnjič. Ponovno sem pripravila hodnik, a tokrat nisem nameravala izpustiti vseh, saj bi lahko prišlo do pretepa … Na ogled sobe in raztezanje je prišel samo Ferdi, ki pa sem ga po nekaj časa zaprla nazaj v boks.

Zvečer sva jih dostavila in izpustila na istih točkah, kjer sva jih ujela. Vsi trije so dobili tudi vodo in hrano na samem, da jih ne bi motili drugi tunini navdušenci.

Naslednje jutro sem obiskala vse tri posebej. Najbolj sem se razveselila Fione, ki je bila združena s svojimi mladiči in sem jo z dostavo hrane ravno zmotila pri dojenju. Lahko rečem, da veselje ni bilo obojestransko, zato sem se zelo hitro odstranila iz bližine njenega brloga. Viktorija je svoja mladiča bolje skrila, a me z dvignjenim repom pozdravila, ko sem jo obiskala. Ferdi pa — po starem. Iskrivi mladi muc se je spet vzpenjal po moji abaji in lizal mojo dlan, ko sem ga skušala pobožati.

Viktorija naslednje jutro.

Vsi trije so dobro prestali celotno operacijo. Najbolj hvaležna sem, da nama je uspelo ujeti Viktorijo in Fiono. Ponosna, da sva to speljala brez nepotrebega stresa, ki bi negativno vplival nanju. Težko opišem veselje, ki ga občutim. Veselje, da sva v najini soseski pomagala že 7 mucam.

Oprani mačji boksi, pripravljeni za naslednje poglavje TNR*.

*Opomba: TNR je angleška kratica za metodo Trap-Neuter-Release, kar po slovensko pomeni princip: ujeti-sterilizirati-izpustiti; nanaša se na ustaljeno prakso prostovoljcev, ki so dejavni s prostoživečimi mački in psi, z njo pa preprečijo nešteto brejosti in poškodb zaradi potencialnih pretepov.

Lahko podpreš moje prostovoljno delo z uličnimi mucami: klikni tukaj