Posts by Miša Bitenc Hernčič

Prodaja pohištva

“Imam začasno rešitev. Klical sem šefa, lahko greva v njegovo stanovanje, ki je ves ta čas prazno.”

Prihranila vam bom vse svoje faze žalovanja za najinim prvim domom. Od zanikanja do namišljenega pogajanja z resničnostjo … Stanovanje, v katerem sva bivala zadnja 3 leta, sva morala zapustiti. Tamer si je vidno oddahnil in me skušal spodbuditi, da bi vse skupaj videla s pozitivne strani. Nič več objestnih sosedov, nič več hrupa iz lastnikovega stanovanja nad nama …

Lepo po v vrsti torej: prodati morava vse pohištvo. Najprej je šla jedilna miza. Ponjo je prišel mlad par, on iz Pakistana, ona iz Kanade. Tako hecno ju je bilo opazovati, kako komaj začenjata svojo skupno pot v Savdski Arabiji. Na njunem mestu sva pred tremi leti stala midva, on iz Sudana, jaz iz Slovenije.

Tamer je na “savdski bolhi” objavil oglase za vse kose pohištva, poleg izklicne cene je uporabil fotografije, ki sem jih posnela jaz. Nisva bila pohlepna, naivna pa tudi ne. Zelo dobro namreč veva, kako kupci radi barantajo za precej nižjo ceno od zastavljene. Če se hočeš srečati nekje na pol poti, je treba ciljati malce višje.

“Koliko je končna cena,” vpraša mladenič, medtem ko njegova žena pozorno pregleduje vsako morebitno prasko na mizi in vseh šestih stolih, ki sodijo zraven.

Tamer se muza in odvrne: “Koliko lahko ponudite?”

“No, kako nizko lahko greste…” vztraja kupec, jaz pa si ne morem pomagati in v smehu pripomnim:

“Ali ste komaj včeraj prileteli v Savdsko Arabijo? Tukaj barantamo. Če izrečeva najnižjo ceno, je to kot strel v lastno koleno.”

Pa smo se le srečali na pol poti. Jedilni mizi je sledila spalnica, nato bojler in hladilnik … Kuhinjski pult si zasluži prav posebno poglavje, kako sva pred 3 leti zanj barantala, tudi ta je šel v nov dom. Prodati sva morala še dve klimatski napravi, pralni stroj in štedilnik.

Najinih kavčev, na katerih sva kampirala do zadnjega, nihče ni hotel. Ker pa jih nisva imela srca postaviti na cesto, kot je marsikomu tukaj v navadi, jih je Tamer nazadnje oddal zastonj. Samo da niso ostali v stanovanju, samo da niso šli med smeti.

dnevna 1

Na koncu sva splezala na zeleno vejo. Toliko, kot sva vložila pred tremi leti, toliko sva dobila nazaj. Alhamdulillah.

Čas za selitev

Nekega aprilskega dne 2022 prejmeva sms od najinega stanodajalca:

“Ob izteku pogodbe bom zvišal najemnino. Letna ne bo več 15.000, ampak 19.000 SAR.”

Sva si mislila, okej. Najprej naju je povišanje za 25 % šokiralo. Mah, sva na koncu rekla, bova že. Četrtino Džide so podrli za izgradnjo novih modernejših sosesk, najemnine gredo čisto povsod navzgor. Raje tole povišanje, kot pa iskanje stanovanja in selitev. Pa še mački …

September 2022, mimogrede se srečamo pri dvigalu:

“Premislil sem si. Letno najemnino bom zvišal na 26.000 savdskih rijalov. Pogodba se izteče kmalu. Kako se bomo dogovorili?”

Ni šans.

Za to stanovanje, ki sva ga midva lastnoročno iz luknje spremenila v dom, on pa v 3 letih ni popravil niti oken niti elekričnih vtičnic, sama sva morala zamenjati umivalnik in bojler … pa še bi lahko naštevali. Za ves hrup, ki sva ga prenašala najprej od sosedov ponoči in nato še vsakdanji trušč renovacije tega škrtega stanovanjskega tajkuna, ki si je nad nama omislil popolno prenovo nadstropja za potrebe svoje družine … Za vse to sranje lahko v zahvalo plačava skoraj dvojno letno najemnino?!

“Če se naju hočete znebiti, raje povejte po resnici. V tej stavbi sva najdlje, redna plačnika, vsa druga stanovanja so v vsem tem času zamenjala najemnike. To je prehuda podražitev, bova pač šla drugam,” mu je v obraz odvrnil Tamer.

“No, bomo videli konec meseca,” je zamrmral lastnik, ko se je Tamer že obrnil in vstopil v dvigalo.

Ko gledam nazaj, si mislim, da nama ni verjel, da se bova zares odselila. Tamer pravi, da si je verjetno domišljal, da denar ne bo problem, ker sva vse račune vedno plačevala pravočasno. Očitno so drugi veliko bolj zavlačevali.

Moral se je ušteti pri financiranju svojega malega projekta na terasi nad nama. Po več kot treh mesecih njegovi načrti niso bili niti približno pri koncu, pa ga je zadelo: “Eureka, že vem! Najemnine bom še povišal. Mi bodo že tile butci spodaj vse lepo pokrili.”

Ni šans.

Rast korenin

Skoraj 3 leta sem že v Savdski Arabiji. Tako dolgo, da sem po malem kar pognala korenine. Tiste tanke, ki se razrastejo, in jih sicer lahko iztrgaš ter presadiš drugam, a te vseeno malo stiska – si bodo opomogle? Ne vem, nimam ta prave vrtnarske žilice …

Predolgo sem tukaj, da me nekega dne selitev iz Džide ne bi vsaj malo pretresla, pa naj bo to v Ljubljano, London ali celo Kartum. Nikoli ne veš. Življenje v tujini te lahko preobrazi do te mere, da tvoja duša za vedno ostane vagabund.

Fotografija je bila posneta pred natanko 2 letoma. Ko je svet obvladovala pandemija, ko smo v Savdski Arabiji brez pardona nosili maske tudi zunaj. Tako dolgo nazaj in obenem kot včeraj se zdi ta dan.

Moje romanje na Dunaj

Na današnji dan pred tremi leti sem šla na Dunaj, s seboj vzela vse poštempljane papirje iz Sudana, ter pustila trebuh zunaj.

Zgodaj zjutraj sem se odpravila na romanje do 3 ambasad: sudanske, slovenske in savdske.

Najprej sem se ustavila pri Sv. Štefanu in si v bližnjem Starbucksu privoščila eno bučno belo kavo – je le bila jesen! Avtobus me je iz Ljubljane pripeljal okoli osme ure zjutraj, zato sem imela še nekaj časa pred začetkom uradnih ur na vseh treh lokacijah.

Bila sem na 2 misijah: overiti poročni list iz Sudana ter oddati vlogo za savdsko vizo.

Sprva je šlo kot po maslu, na zadnji postaji pa se je zataknilo. Navadni smrtniki ne moremo kar vkorakati v veleposlaništvo Kraljevine Saudove Arabije, zato sem bila v bistvu namenjena na odgovorno agencijo, ki sprejema vloge in vodi postopke.

Vstopim v majhno pisarno, kjer me izza mize pozdravi možakar vidno arabskega porekla. Predložim vse papirje, svoje fotografije in začnem tipati pripravljeno kuverto za plačilo v torbici v naročju …

“Dvesto štiridest evrov,” mi v arabski angleščini navrže bradati agent, meni pa se v tistem trenutku stemni pred očmi.

“Ampak, ampak … Po telefonu ste mojemu možu rekli, da bo vse skupaj stalo 180 evrov.”

“Hja, 180 € je za vodenje postopka. Kaj pa poštnina? Potni list vam moramo z izdano vizo poslati na dom,” mi z dramatičnimi gestami pojasnjuje.

“Torej naj bi poštnina za takšno lahko pošiljko stala 60 €?” Vprašanje sem s pikantno nejevero na obrazu uspela izustiti brez jecljanja.

Med prsti držim bankovce, vem, da imam zgolj točno 240 €. Nič več. Nekaj gotovine še potrebujem za vsaj nekaj vode, če ne že obrok. Ne sprašujte me, kje sem imela bančno kartico, tega se ne spomnim. V vsakem primeru, znašla sem se v navidez brezizhodni situaciji.

Prikličem Tamerja, ki hoče govoriti z agentom. Obsedim na stolu in prisluhnem pregovarjanju v arabščini. Ko spet zaslišim Tamerjev glas, si oddahnem, saj mi reče, da je vse vredu. Prekinem klic.

“Dvesto dvajset evrov,” zaključi agent z nasmeškom na obrazu, a brez milosti. Pa tudi brez računa.

Po opravljeni transakciji sem se usedla v bližnjem parku in spet poklicala Tamerja.

“Dvesto dvajset mi je potem računal …”
“Kaaaj? Meni je po telefonu rekel, da bo samo dvesto!”
Če verjamete ali ne, sredi Dunaja se je za mojo prvo enoletno “visit” vizo v Savdsko Arabijo takole barantalo.

Moja arabska dogodivščina pa se je začela zares le dober mesec pozneje.

Pravica do izbire. Pravica do telesne nedotakljivosti.

Svet gori. Na različnih frontah.

Iz Irana odmeva novica o smrti dvaindvajsetletne Mahse Amini, ki jo je ubila zloglasna moralna policija, ker je zavračala “ustrezno” nošnjo hidžaba.

Iransko ljudstvo protestira, strahu navkljub, smrt Mahse je bila kaplja čez rob.

Zahod zastriže z ušesi ob prvi priliki, ko je govora o osvobajanju od naglavnega pokrivala. Zažiganje rut na protestih, to je melodija za vse nadebudne osvoboditelje muslimanskih žensk, pa če je slednjim to prav ali ne.

Draga bralka, dragi bralec, srčno upam, da si tu brez “ampakov, kaj-pa-čejev” in podobnih izgovorov. Ne štej se med svobodomiselne feminist_ke, če pri debati o hidžabu brez pardona vedno pristaviš “kaj pa tiste, ki jih v to silijo …” Prisila je zavržna, nesprejemljiva. Naprej. Aha, “to ne spada v naše okolje?” Vem, težko se je zazreti v ogledalo. In težko je stati za pravice VSEH. Tudi muslimank v Sloveniji, Franciji in še kje.

Ne praznuj zažiganja hidžaba, ker s tem trepljaš po rami vse goreče islamofobe, ki revolucionarne dogodke iz Irana že obračajo v prid svojim sovražnim interesom, predvsem z nabiranjem političnih točk proti tujemu, proti neznanemu.

V isti sapi se taisti liki ne morejo spomniti boljše razlage za “spodobno” oblačenje deklic (in dečkov) pri pouku od ravnateljice Waldorfske šole, katere izjava o ubogih fantih, utopljenih v hormonih, je odmevala v zadnjem tednu.

Stoj za Mahso. Stoj z iranskim ljudstvom. A njihov boj je za izbiro, ne proti hidžabu.

In stoj za Palestino, za afganistanske ženske, za Ujgurje na Kitajskem, za muslimane v Indiji.

A ne pozabi na muslimanke na Zahodu, ki se jih odriva iz javnega življenja, začenši v šolah in nadalje tudi na javnih zavodih, kjer se jim s kislim obrazom reče, da službe ne bodo dobile, če ne snamejo rute. O hujšem neposrednem poniževanju ne bom izgubljala besed.

Feminizem in boj za enakost nista pladenj z narezkom, s katerega si postrežeš samo s tistim, kar ti paše. Pa dober tek.

Čez Arabski polotok in nazaj …

V pičlih 8 urah. Včeraj sem tako poletela iz Džide na zahodu v Abu Dabi na vzhodni strani polotoka. In potem spet na obalo Rdečega morja.

“A greš lahko ti namesto mene,” sem zaman prigovarjala Tamerju … zaman, ker je bilo to jasno nemogoče. V zadnjih dveh letih in pol sva v drugačnih razmerah med zaprtjem države in kasneje moj vizumski status urejala z izrednim podaljševanjem preko spleta ter z leti v Slovenijo in Sudan. Tokrat ni bilo več druge, kot da sama letim nekam ven iz Savdske Arabije. V igri je bil celo obisk novonastalih znank v Dubaju ali Bejrutu, a se iz različnih razlogov ta plan ni uresničil.

Tako odveč mi je bilo. Tamer me je hecal, da grem na dogodivščino, jaz pa sem samo premlevala, kaj vse gre lahko narobe, od manjših nesporazumov na letališču do katastrofičnih scenarijev, po katerih bom ostala nekje brez možnega povratka k svojemu dragemu v Džidi.

Dobra plat, ki mi je vlila malo pozitive, je bil moj urnik letov, ki je veleval, da sem čez mejo v Združenih Arabskih Emiratih na povratek čakala samo 2 uri. Nikakor ne preveč, da bi se tam na smrt dolgočasila, a tudi ne premalo, da ne bi z ležernim korakom pravočasno dosegla pravega terminala in imela še dovolj rezerve za stranišče in kakšno pijačo.

Iz nekega razloga še dan po tem ne morem verjeti, kako je gladko je vse skupaj steklo. Nobene zamude, nič nesporazumov.

20220607 061457 1

No, na prvem letu sem imela sedež ob zasilnem izhodu. Prvič se mi je zgodilo, da je do mene pristopila stevardesa in me osebno opozorila, naj si pozorno preberem navodila za odpiranje izhoda ob mojem oknu. Se še komu v takšnih primerih prikrade malce nelagoden občutek odgovornosti, ko si pod nobenim pogojem zasilnega pristanka ne želiš, a z vso resnostjo preračunavaš svoj herojski prijem ročke nad oknom, od katerega bo odvisna usoda vseh potnic in potnikov v skrajni bližini?

V Abu Dabiju smo pristali brez izrednih situacij, pred pristankom pa sem svojo zadolžitev potisnila ob stran, nekam tja pod nahrbtnik in blazino, ki sem ju namestila pod glavo, potem pa se za eno uro pokrila še z odejo in na vseh treh prostih sedežih v svojih vrsti odspala nekaj kitic. Kot čisto prava herojka.

20220608 174259 Gallery 1

Na emiratskem letališču sem si, kot rečeno, lahko vzela čas zase, v menjalnici 50 rijalov zamenjala za 42 dirhamov in si nato privoščila pričakovano pregrešno drago kavo ter prav tako razkošja vredni plastenki vode. Ena mi je ostala za na letalo, česar sem bila vesela, saj lahko človek ob tisti postrežni miniaturni plastenki in redko prinešenem kozarcu vode resnično dehidrira.

20220607 083658 1 scaled

Na povratnem letu sem sedela blizu stranišča; pozneje sem izvedela, da je Tamer ta sedež izbral namerno, saj ve za mojo nedavno premagano tremo pred uporabo letalskih toalet. Sedeti bližje pomeni manj možnosti spotikanja ob široko razkoračene potnike, kar meni pač povzroča nerazumljiv strah pred padci v javnosti, od katerih si moja sramu boječa duša stežka opomore.

20220608 174333 Gallery 2

Ob oknu v moji vrsti je sedela stara Sudanka, ki je do vzleta prav pošteno drnjohala, potem pa me brez zadržkov potrepljala po rami in mi dala vedeti, da je žejna. Ko najprej nisem razumela, je začela kazati na mojo še neodprto plastenko vode in v zadregi sem najprej poskusila poklicati stevardeso … Ker se na klic po gumbu nihče ni odzval kar nekaj časa, sem si rekla: “ne seri, Miša, pusti tej ženski, da pije.” Sama še nisem bila pretirano žejna in sem bila tako pripravljena počakati na redno strežbo pijače.

Ob postrežbi sendvičev si je odžejana gospa zaželela čaj z mlekom … À la Sudan, kaj pa drugega. Mleko je prispelo v majhnih paketkih, ki sem jih, tako kot druge plastenke in vrečko sendviča, odprla jaz. “Alhamdulillah,” je vsakič znova izrekla, ko sem ji tako ali drugače priskočila na pomoč.

Zadnjo uro leta pa s sedeža pred menoj vstane mlajša ženska v cvetlični obleki in rožnati ruti ter se začne preko mojega osebnega prostora, praktično sloneč na moji rami, brez maske na obrazu, pogovarjati z mojo starejšo sosedo. Sorodnica. Vnukinja? Saj ni važno, poznali sta se. Moram priznati, da še nisem slišala za “vrzi staro mamo na zadnje sedeže in pusti tujki, da se z njo ukvarja.” V nekem trenutku začne ta vestna mladenka vleči kabel mojih slušalk izpod ekrana nad sedežu pred mano. Včasih se vprašam, ali sem v času pandemije res izgubila smisel za človeške interakcije, a tokrat ni bilo druge razlage, kot da je gospodična padla z Lune.

Kabel sem poprijela sama in ji z malo pikrim glasom dala vedeti, da razumem, da moram vstati, da bo gospa šla na stranišče. Nato je starka močno poprijela še za mojo ponujeno roko, njena nesojena pomočnica te potrebe ni čutila. Po uporabi toalete pa je staro Sudanko le pospremila drugam, da ji ni bilo treba ponovno plezati k oknu. Na srečo je bilo tudi to letalo precej prazno.

Ob enih popoldne smo pristali v Džidi. Sledilo je izkrcanje, ki je, prvič odkar prebivam v Savdski Arabiji, skupaj z vsemi kontrolami steklo kot po maslu, brez nejasnosti in dolgih čakalnih vrst. Res pa je, da sem tokrat imela s seboj le svoj nahrbtnik, po navadi moram vleči še dodatno prtljago na kolescih, in tako je bilo šviganje mimo drugih potnikov precej lažje. “Alhamdulillah,” sem izrekla ob vsaki premagani oviri, vsaki osvojeni točki na svoji poti nazaj k možu, ki me je že čakal na terminalu.

“Pogrešal sem te,” mi reče z vidnim nasmeškom za masko na obrazu. Objem na letališču, nato pa poljub šele v avtu na parkirišču. Kot da se ne bi videla več tednov, ne pa le nekaj ur. Dogodivščino sem pa le imela in hkrati preletela 3600 kilometrov v manj kot pol dneva.

20220607 133139 1

Stepfordska Arabija

Hišica pri hišici. Pa postrojeni pritlikavi kaktusi pred njimi, lepo v vrstah med čistimi pločniki in brezhibno cesto. In še kolesarska steza vmes. Prometnih znakov za “počasi”, “prepovedana smer” in “pazi, ležeči policaj” skoraj toliko, da se ti zdi, da se nahajaš na poligonu med prvimi urami vožnje v prometu.

IMG 0077 2

Dve žičnati ograji in visok zid ločujeta to “Stepfordsko Arabijo” od preostale. Pri vstopu stanovalce in obiskovalce preverjajo na dveh kontrolnih točkah z dvižno zapornico.

“Preden prideta, vama bova poslala uradno povabilo za registracijo preko našega portala, potem pa morata izpolniti obrazec s svojimi podatki. Verjetno je lažje priti do kakšne ameriške ambasade,” se je pošalila prijateljica, še ena Slovenka, ki preteklo leto in pol biva z možem v univerzitetnem mestu KAUST, slabi dve uri severno od Džide. 

“Malo manjka, pa bi od vaju zahtevali še številko spodnjih gat,” je dodala, ker tudi sama že predobro pozna radosti savdske birokracije, ki nam vsem marsikdaj kravžlja živce. In res, poleg podatkov z najinih osebnih dokumentov je Tamer vnesel še podrobnosti o najinem avtomobilu, vključno z zahtevanimi informacijami o zavarovalni polici.

Prišla sva na kosilo, v eno izmed omenjenih hišic, ki sva si jo podrobneje ogledala na vodenem ogledu z gostiteljico. Tamer me je kasneje vprašal, ali gre morda za slovensko navado — razkazovati hiše obiskovalcem. Sram me je priznati, da po dveh letih in pol v tujini ne vem več. Sto ljudi, sto čudi … Prav tako pa sem že pred začetkom obiska ostala brez besed pri vhodu v hišo, kjer so vame zrli trije koški za smeti. “Embalaža”, “organski odpadki” in “ostalo” je pisalo na njih.

20220507 182035 3 scaled

Nato naju je glava družine, zaposlen na univerzi, odpeljal na ogled kampusa. “Saj tukaj ne potrebuješ nositi abaje, veš,” mi je rekel, ko smo prišli do avtomobila. Podobno sem slišala tudi od njegove boljše polovice. Že nista vedela, da sem za obisk prav z namenom oblekla svojo najnovejšo, bajramsko abajo, v kateri sem se želela tudi malo poslikati na najinem izletu izven mesta. Morda pa jima je ušlo iz spomina, da mi tudi v Džidi ni potrebno nositi niti abaje niti rute.

Sem pa na spletnih forumih zasledila, da v nekaterih drugih manjših zaprtih soseskah (t. i. compoundih) veljajo pravila “zahodnjaškega oblačenja” in da so naglavne rute, abaje ter seveda nikabi oz. tančice prepovedane. Kaj takšnega … Po drugi strani pa smo na naši vožnji med drugim lahko videli kolesarko srednjih let, ki je pod žgočim puščavskim soncem (kljub pozni popoldanski uri) preprosto morala imeti oblečene tako kratke hlače, da so ji pokrivale zgolj zadnjico. Za božjo voljo, zakaj? Samo zato, ker pač lahko? Verjetno ima raje opekline oz. že kar pošteno usnjeno kožo na svojih stegnih, pa čeprav pri zdravi pameti kaj takega nekje na Zahodu na kolesu ne bi nosila.

KAUST je samostojno mesto s trgovinami, restavracijami in vso potrebno infrastrukturo, ki je na voljo svojim rezidentom. Tik pred sončnim zahodom smo na primer obiskali tudi enega izmed rekreacijskih centrov z bazenom in številnimi športnimi aktivnostmi. Tam je vendarle prišlo do izraza, da je kljub vsemu prisotno spoštovanje medkulturnosti, saj je pri bazenu in v garderobah moč prebrati podrobna pravila bontona; preoblačenje je sprejemljivo zgolj za zaprtimi vrati zasebnih garderob in ne v skupnem prostoru, primerne in dovolj spodobne so enodelne kopalke za ženske in kratke kopalne hlače za moške, fotografirati ob bazenu je prepovedano … 

Mesto z univerzo Kralja Abdullaha je bilo ustanovljeno leta 2009, v njem prebivajo ljudje več kot 100 različnih narodnosti. Univerza nudi izobraževanje študentov magistrskih in doktorskih programov na področju znanosti in tehnologije. Ponaša se z vizijo za trajnostni razvoj, a zaenkrat se zdi, da je po dobrem desetletju še vedno sama sebi v namen. Po besedah ustanovitelja, preminulega kralja Abdullaha Bin Abdulaziza Al Sauda (1924 — 2015), KAUST predstavlja svetilnik, ki naj bi osvetljeval pot v boljšo prihodnost miru, upanja in sprave ter tako služil prebivalstvu kraljevine in celotnega sveta.

Komu služijo reciklaža, čiste ulice in vsa poslovna ter prostočasna infrastruktura? Soseske kot iz škatlice za vse (pretežno zahodnjaško naravnane) tujce znotraj vojaško varovane zaprte skupnosti so le stežka lahko svetilnik, ko pa do njegove naprednosti, čistosti in udobja 99 % savdske populacije nima dostopa. Morda pa se bodo kmalu malce bolj podvizali k implementaciji trajnostnih pristopov tudi zunaj dveh žičnatih ograj in enega zidu. Čas za uresničitev “Vizije 2030” trenutnega kralja in prestolonaslednika se izteka.

20220507 180909 3 scaled

Hologram za kralja — recenzija

Ameriški poslovnež Alan pri svojih 54-ih letih odputuje v mesto Džida v arabski puščavi ob Rdečem morju, kjer upa na nov veliki met po preteklih kariernih porazih, boleči ločitvi in nezmožnosti plačevanja hčerine šolnine. Tehnološko ambiciozni kraljevini želi prodati najnovejšo komunikacijsko tehnologijo, a se ob prihodu na drug konec sveta sooča z očitnim nezanimanjem za dejansko ukrepanje in tako s svojo ekipo dan za dnem čaka, da bi poslovno priložnost le predstavil kralju Abdulahu osebno …

Eden redkih elementov realizma pri tem filmu, ki se odvija v Savdski Arabiji (kjer je snemanje potekalo, nekaj kadrov pa je tudi iz Maroka), je godojevski princip čakanja na to, da se kaj zgodi.

O tem fenomenu sem že pisala (Bukra, Inshallah), odgovor “pridite nazaj jutri … jutri se bo dalo urediti (Inshallah)” je nekaj samoumevnega in pričakovanega, če živiš v Savdski Arabiji. Nič na hitro, nič na silo. In ta “jutri” se lahko ponavlja tako kot “Neskončni dan” (Groundhog day), s katerim se vsakdanjik glavnega lika tudi spogleduje.

Od tu naprej se film resnicoljubnosti odpove, začenši z izbiro igralcev, ki upodabljajo lokalno prebivalstvo. Indijka v vlogi savdske zdravnice, Američan (sicer egiptovskih korenin) v vlogi dobrodušnega beduinskega voznika … Žal, lahko bi bilo boljše.

Ameriške produkcije filmov in serij imajo iz nekega razloga velike težave z upodabljanjem pristnih muslimanskih obredov, česar se lahko podrobneje lotim ob kakšni drugi priložnosti. Samo en namig: verjetno ne bi bilo težko pogooglati, “kako muslimani molijo” in “česa se med molitvijo ne počne.”

Dejstvo, da je zgodba (tudi romana, ki je bil objavljen leta 2012) postavljena v leto 2010, morda zunanjemu opazovalcu ne pove veliko, vsi prisotni v Savdski Arabiji leta 2022 pa lahko demantiramo navajanje številnih kulturnih praks, od obveznega nošenja naglavnih pokrival do javnih usmrtitev in še bi lahko naštevali. Problem nastane, ko se ta sodobna upodobitev zloglasne arabske države zlorablja za vsakdanje stereotipe, ki samo škodujejo napredku mednarodnih odnosov in povečujejo strah pred neznanimi in manj obiskanimi deželami.

image 6483441 2

Obsedenosti z razkrivanjem in slačenjem muslimank se tudi Hologram za kralja ne more izogniti, saj je Zahodu lažje ignorirati versko prakso nošenja hidžaba in spodobnosti. Tako lahko vseprisotno prepričanje, da “hidžab ne more biti prostovoljno dejanje,” živi še naprej in ostaja kot prikladen argument v katerikoli debati suverenosti muslimanskih žensk.

Lawrence … Pardon — Alan Arabski se na žalost ne potrudi naučiti niti spodobnega salamalejkuma, medtem ko arabski govorci vendarle odstopijo od mnogih drugih ameriških produkcij, v katerih se lahko nadejamo zgolj polomljene angleščine, ki bi nas skušala prepričati v nižjo inteligenco/neizobraženost Nezahodnjakov.

Meni sicer ljubi Tom Hanks s svojo predstavo ne razočara, Hologram za kralja pa lahko kot celostni izdelek na prvi pogled nedvomno prepriča širše občinstvo, saj ima s komičnimi vložki, predvidljivo romantično navezo in pričakovanim grenkosladkim koncem recepturo za prijetno gledalsko izkušnjo.

Burek

Burek poznajo, ne boste verjeli, v takšni ali drugačni obliki s podobnim imenom tudi na severu Afrike, na Bližnjem Vzhodu, celo v Izraelu.

Balkan si domišlja nekakšen monopol nad poimenovanjem in ne zamudi priložnosti šolanja “nevednih,” da je sAmO mEsNi bUrEk pravi burek. Vse ostalo so pite, po njihovo.

Oprostite, drage in dragi moji. Gremo povprašat Turke, od katerih ta balkanska poslastica v resnici izvira? Na anatolskem polotoku je “börek” slano pecivo iz vlečenega testa (jufke) s kakršnimkoli polnilom ob popoldanskem čaju. Kaj pa bi balkanski puristi za burek rekli tam?

Ne bom vas dolgočasila s še daljšimi jezikovnimi traktati, kako daleč v zgodovino segata burek in njegovo poimenovanje, lahko samo namignem, da je ime sodeč po raziskavah jezikoslovcev sposojeno iz perzijskega jezika, zgodovinski viri pa pričajo o nastanku te vrste peciva celo v času in prostoru Vzhodnega Rimskega cesarstva pred 7. stoletjem.

Zato, drage in dragi moji — ko bom naslednjič spet v Sarajevu, si bom zagotovo naročila pito zeljánico pa krompírušo in še kaj. Ko pa bom nekega dne le prišla do Turčije (ne samo na letališče), se bom tam brez slabe vesti napokala špinačnega in sirovega böreka. V domači kuhinji v Savdski Arabiji si spečem sirno-špinačni burek, v Ljubljani pa bom, tako kot v preteklosti, spet šla v Olimpijo na Bavarcu, ter prav z užitkom naročila pregrešno dobro bogokletno ljubljansko stvaritev — pizza burek. Pa če se na glavo postavite.

E7CCFF70 AFFD 4566 A265 580D4DF63CCB 3

Ramadan 2022

1. april

Ramadan je tu. Vse dobro vam želiva z najinega balkona v Džidi.

Danes sva spila zadnji popoldanski čaj, od jutri naprej si ga bova privoščila po sončnem zahodu. Postni mesec bo prinesel izzive in odrekanja, ljubljenje samo ponoči in sladke datlje ob zvoku večernega azana.

Ramadan Karím vsem skupaj. Naj bo ramadan radodaren, po slovensko.

3. april

V duhu ramadana želim z vami deliti odlomek hadísa — izročila pričevanj Prerokovih spremljevalcev, glede posta v tem svetem mesecu.

Po pričevanju Abuja Huraire je Prerok ﷺ dejal: “Post je ščit. Kdor se posti, naj se izogiba spolnosti ter nespametnemu vedenju. In če ga kdo izzove k prepiru ali ga žali, naj ta dvakrat ponovi: ‘Postim se.”

Vir: Sahih al-Bukhari 1894

IMG 9583 1

12. april

Včeraj zvečer me je odpeljal do pošte, kjer me je čakala težko pričakovana pošiljka Državne volilne komisije.

Oddahnila sem si. Lahko bom glasovala. Odkar sem dopolnila 18 let, še nisem zamudila nobenih volitev. V Ljubljani smo na volišče vedno šli skupaj z družino — kar peš. Letos pa glasujem takole sama, po pošti iz daljne Savdske Arabije.

Vedno sem se spraševala, zakaj toliko mojih sošolcev iz osnovne in srednje šole ne briga za volitve. Zakaj se je tako težko sprehoditi do volišča?

“Saj so vsi isti.”
“Kaj pa lahko spremenimo?”
“Ne vem, za koga naj sploh glasujem.”

Težko se je spustiti v debato z nekom, ki ne spremlja aktualnega dogajanja. Ki ne želi sprejeti družbene odgovornosti, ker je/ga “politika” ne zanima.

Politika nam dobesedno kroji življenja. Kako te to lahko ne zanima? Ti je res vseeno, kaj bo s tabo, tvojimi starši, partnerko/jem, otroki? Ne verjamem.

Daj. Pobrigaj se. Vzemi si čas, pa naj bo to kot domača naloga. Virov je dovolj, ne zanašaj se samo na enega.

Pod nobenim pogojem ti ne solim pameti, za koga “moraš” glasovati. Prekleto dovolj pa imam te jebene apatije. Ne more tretjina volilcev odločati o življenjih vseh v državi. To ni to!

Jaz sem glasovala za prihodnost, ki si je želim skupaj z možem v Sloveniji. Naj 24. 4. 2022 o njej odloča večina Slovenk in Slovencev, ne samo peščica.

20. april

Po krajšem premoru se spet postim. Zaradi vnetih mandljev s hudo vročino in menstruacije, ki je sledila, sem si lahko/morala vzeti čas zase brez postenja. Moram priznati, da je bilo prvi dan, ko sem spet pričela, kar težko.

Danes je četrti dan. Kakšna razlika! Res je, lahko sem doma. Lahko si vzamem čas za počitek. A si ga v resnici ne prav veliko. Ne maram spati podnevi. Ena stvar, ki me pretvarja v vedno večjo ljudomrznico, pa so še vedno najini sosedje. Tik pred začetkom ramadana sva dobila nove. Tamer pravi, da so jih verjetno morali iz prejšnjega stanovanja napoditi, zdaj pa lahko tukaj vreščijo brez slabe vesti, ker so v sorodu z našim najemodajalcem (ki še vedno živi z družino nad nama, slednja pa rada premika pohištvo in spodbuja otroke k rekreaciji znotraj sredi noči).

To je plat ramadana, ki me spravlja v slabo voljo. Na vso moč jim zamerim to sebičnost, kako si jemljejo pravico (na račun drugih) živeti ponoči in spati podnevi. In ne, ne moreva si privoščiti konflikta. Tako lahko spim samo po koščkih. 3-4 ure ponoči. Mogoče še kakšne 3 potem popoldne. Danes na primer sploh nisem spala čez dan. Ko to pišem, gledam na uro, da bom lahko pravočasno natočila vodo in pripravila datlje v skledico. Še dobrih 10 minut do azana.

Po drugi strani pa: tale mesec je precej prijazen do naju. Ali pa je samo najin pogled na svet takšen, da lahko prepoznava blagoslove v vsakdanjih rečeh …

22. april

Kako veš, da totalno obvladaš ramadanski post?

Ko se z budilko zbudiš za sahúr in ne kompliciraš s tem, kaj boš jedel. Ostanke prejšnjega dne, sveže pečen kruh od sinoči z namazom ali pa samo ovsene kosmiče z oreščki in sadjem … Ne pozabiš še na kakšen sok/smuti in vodo.

Najbolj pomembno?

Brez panike. Ne nalivaš se z vodo, ker si v telo vnašal dovolj tekočine v različnih oblikah že prej. Ne odštevaš sekund za zadnji požirek.

Zakaj? Ker živiš čez cesto od mošeje, od koder mujezinov glas nemalokrat zadoni minuto ali celo dve prezgodaj. Z azanom se začne post, ne glede na točno uro na tvojem telefonu.

Ko te to več ne preseneti ali razburi, ko pomirjen obsediš pripravljen na nov dan, takrat veš: “‘Mam to.”

DF3CED22 02D6 4EAA AF4A 34E36BD918D0 1

30. april

Jutri je zadnji dan posta, zadnji dan ramadana.

Ta mesec sva malo manj jedla, a obenem več počivala.

Obdržala in nadaljevala sem rutino učenja arabščine, s katero sem pričela ravno v lanskem ramadanu.

Ujela sva in peljala na sterilizacijo/kastracijo 5 mačjih sosedov.

Nekajkrat sva obiskala park, dvakrat sva si tudi privoščila iftar v restavraciji.

Sva pa včeraj le spet šla v staro mestno jedro, pogledat okrašene ulice z lanternami. Na veselje obeh sva mimogrede odkrila prodajalno tradicionalnih sladkih dobrot in nakupila zalogo za prihajajoči bajram.

“Bova to imela za goste ali za darila, če bova kam šla,” sem vprašala Tamerja … Njegov pogled je izdajal drugačne načrte.

Ko sva prišla domov, je vrečko že načel. “Treba probat’, je rekel.

Zato sem danes sladke zaklade spet skrila, kot sem to že počela v preteklosti. Hišna veverica pač. Naj počakajo vsaj do konca ramadana! Pospravila sem jih v … Ne. Ne morem vam povedati. Tamer prav tako bere moja pisma, zato moram to skrivnost zadržati zase — vsaj še en dan.

IMG 9582 1

2. maj

“Bojim se, da si imela prav,” mi reče sedeč za volanom.

Spet zamujava. Obstala sva v gneči avtomobilov, ki vsi rinejo do istega cilja — na bajramsko molitev pri eni izmed prekrasnih mošej na obali.

Jaz, že tako slabe volje, ne poslabšujem situacije. “Saj lahko probava eno drugo mošejo, če je kakšna lepa blizu …”

A zakaj sem bila namrgodena? Ker na bajramsko jutro nisem mogla obleči ta najnovejše abaje. Lahko bi ji rekli kar bajramska abaja! Navada je, da se za tak praznik obleče nekaj novega ali pa najboljšega, kar že imaš v omari. Ker pa so butlji v trgovini spregledali in niso odstranili magnetne priponke, je ta obstala pribita na mojem novem širokem rokavu. Tako bi se lahko samo pogreznila v zemljo, če bi me kdo v javnosti videl z njo.

“Lahko jo poskusim razbiti s kladivom,” se je takoj ponudil Tamer. A za takšna tveganja ni bilo časa. Že tako sva bila pozna zaradi drugih stvari. Prepričana sem bila, da bova, tako kot lansko leto, bajramsko molitev zamudila.

A Tamer ni obupal, izvil se je iz gneče in poskusil doseči najbližje parkirišče še iz druge smeri. Uspešno! In pomembneje, pravočasno.

Z minaretov bližnjih mošej je veter prinašal zvoke takbírja, na bajramsko jutro je odmevalo “Allahu Akbar” z vseh strani.

20220502 063118 1

Moje slabo razpoloženje je popolnoma izginilo, ko je v času molitve odzvanjal imamov glas, precej lepši od tistega iz naše soseščine. Za takšnega bi človek kar za vsak azan odprl okno in ga z užitkom poslušal dan za dnem.

“Kakšno lepo jutro. Vesel sem, da nama je uspelo,” mi pravi Tamer, ko se vračava k avtu.

“Ja, ja. Na vso moč si se potrudil, samo da nisem imela spet prav!” Še dobro, da se tudi jaz kdaj zmotim.

20220503 102142 1