Posts by Miša Bitenc Hernčič

V Franciji in drugod po svetu odmeva novica o novi prepovedi ministra za izobraževanje. Muslimanske deklice v šolah ne bodo več smele nositi t.i. abaje. V imenu sekularizacije v javnem prostoru zapirajo vrata tistim, ki naj bi bile v očeh mnogih že pregovorno odrinjene in zatirane, ironično, ravno zaradi daljših in ohlapnejših oblačil.

Naglavna ruta, ki ni verski simbol islama, je pa najvidneši odraz čaščenja v vsakdanjem življenju, ni bila dovolj. Abaja, ki je zgolj kulturološki kos oblačila in ne verski, je naslednja. Dolga ohlapna halja na gumbe ali zadrgo bo z novim šolskim letom pre-po-ve-da-na. V različnih muslimanskih skupnostih se zgražajo (medtem ko islamofobi praznujejo), in sprašujejo, kje je meja med sovraštvom do abaje in proslavljanjem priznanih francoskih (nemuslimanskih) oblikovalcev oblačil, ki si navdih sposojajo že dobro stoletje, če ne več, pri tradicionalnih kaftanih in džalabijah iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda. Ne verjamete? Oglejte si kostume v Chaplinovi “Parižanki” iz leta 1923, ki si jo je bilo moč ogledati ravno prejšnji teden na Kongresnem trgu v Ljubljani.

Koga motijo pokrite deklice, katerih telesa niso vsakomur na ogled? Če bodo zdaj oblekle dolga krila in bluze — bo na vidiku nova prepoved? V Angliji je učitelj še letos (!) poniževal dekleta zaradi prekratkih kril. Postrojenim v vrsti naj bi z merilom naznanil, čigave noge (ni)so dovolj spodobno pokrite. Bodo v Franciji razvili kriterij “predolgih” kril in rokavov?

Če vztrajamo, da nam pripada pogled na tuja telesa, s tem posegamo v njihovo telesno avtonomijo.

Abaja je trenutni sovražnik številka ena v Franciji, nedaleč stran čez našo mejo pa bo izgleda odklenkalo burkiniju. Županja italijanskega Tržiča je napovedala prepoved kopalnega oblačila, ki sicer daje muslimanskim ženskam svobodo plavanja na javnih plažah. Ne, muslimanke ne pridejo na plažo da bi “prale svoje cote” v vodi. Za kvaliteten burkini marsikatera odšteje kar nekaj denarja, zato so nevedni in sovražni komentarji o higieni popolnoma neumestni. Osebna higiena in čistoča sta sestavni del islamske vere, česar pa ne moremo pripisati ravno vsem nemuslimanskim porabnikom (zgolj) toaletnega papirja.

Naj se obregnem še ob drugi najbolj popularen komentar nestrpnežev, ki jih burkiniji tako strašno motijo? “Če se moramo mi prilagajati njim, naj se pa še oni nam.”

Komu točno se prilagajajo turisti v zahodnjaških resortih v Egiptu, Maroku, nenazadnje tudi v razvpito nazadnjaški Savdski Arabiji? Nikomur. Na razpolago jim je vse. Tudi svoboda bikinijev ob bazenu in na zasebnih hotelskih plažah. Če pa vztrajate pri svojih kruto okrnjenih svoboščinah v kateri drugi muslimanski deželi, ki jo je Zahod uspešno razčetveril, v njej spodbujal razcvet vojaških udarov in vzpona diktatorjev, potem vas lahko prijazno opomnim, kakšno srečo in privilegij imamo, da živimo v demokratičnih državah.

Če vztrajamo, da nam pripada pogled na tuja telesa, s tem posegamo v njihovo telesno avtonomijo. Dokler ne bomo pripravljeni spremeniti prepričanja, da morajo biti (predvsem ženska) telesa ves čas na voljo za opazovanje, ocenjevanje, kritiziranje, nenazadnje tudi za to, da si “človek pač spočije oči na vsakem tretjem oglasnem panoju,” se moramo soočiti z neprijetnim dejstvom, da potemtakem ne živimo v tako opevani svobodni in demokratični družbi. Smešno, ravno ta svoboda in demokracija nam dajeta lažni občutek večvrednosti, zaradi katerega tako radi gledamo zviška na druge družbene ureditve in kulture.

Nazaj na konju … No, na kolesu.

Spet drvim po Ljubljani, ne prehitro, seveda.

Premagala sem strah in pritisnila na pedala naprej, v svobodo na ljubljanskih ulicah. Nič več čakanja na avtobus in švicanja v teh škatlah z nedelujočimi klimami.

Kakšen strah? Kaj nakladaš, Miša?

Aha … Večina vas ne ve. Letos bo minilo 9 let od moje spektakularne salte čez balanco in operacij in skoraj enoletne rehabilitacije, ki je sledila.

Lahko rečem, da se mi je takrat življenje postavilo na glavo. Čutila sem, kot da me je moralo nekaj pretresti, vreči na drugačno pot, v drugo smer. Pa saj ni važno, danes sem tukaj. Diham, ljubim, potiskam pedala naprej, (skoraj) ničesar me ni več strah.

Ob petih zjutraj ga je zbudila žena, čeprav sama ni imela namena vstati. Prosil jo je za budnico, da ne bi zamudil na bajramsko molitev.

“Ne vem, če je pametno, da greš z mano. Nočem, da ti potem to pokvari cel dan, če spet ne bo namenjenega prostora za ženske,” ji je z grenkobo v ustih hotel prihraniti slabo voljo.

V krajšem obdobju, odkar sta prispela v to deželo, sta spoznala, da se z obstoječo skupnostjo ni vredno spuščati v debate. Tako pač je. “Tako je pri nas, ženske ne hodijo na petkove molitve, na bajramske pa sploh ne,” sta poslušala.

Prišla sta do spoznanja, da sta nasedla visokoletečim besedam o skupnosti vseh muslimanov in promocijskim fotografijam ter skicam prostorskega načrta s pripisom, “molilni prostor za ženske.”

Tu je pač tako. Že predlansko poletje, ko sta bila v tej deželi samo na obisku in hotela skupaj na džumo, je žena ostala pred vrati. “Moških je preveč, ni prostora za ženske. Zunaj pa je prevroče, da bi klanjali na dvorišču,” je ženi dopovedovala manjša druščina vernikov, ki jih je spraševala, zakaj ne sme noter. Ko je doumela, da ne bo dosegla ničesar, je zadržala zase še zadnjo pikrost o bizarnosti poante o molitvi na dvorišču pred mošejo. Od koder je prišla, iz Prerokove dežele, kjer sta vročina in puščavski pesek neizprosna, bajramske in petkove molitve sprejmejo tisoče vernikov in vernic tudi zunaj mošej. Predvsem pa nikomur na kraj pameti ne pade, da bi prostor za ženske zasedli moški. Ali povedano drugače, nihče si ne drzne odvrniti nekoga od skupnostne molitve.

Ob največjem prazniku, bajramu, so dvorišča in parki ob mošejah polni družin že ob sončnem vzhodu. Vsi se zberejo, staro in mlado, da molijo skupaj in si nato izmenjajo dobre želje z vsemi.

Tu pač ni tako. Ob petkih, ko je obisk mošeje najštevilčnejši in prostor za ženske zasedejo moški, mora žena počakati, da možje zaključijo z obredjem. Nato jo varnostnik opozori, da ima na voljo pet minut, preden zacinglja s ključi in jo začne priganjati. Predlansko poletje mož in žena nista bila edina tuja prišleka tisti petek. Še nekaj drugih žena je bilo odpravljenih stran od vhoda za ženske, ki so ga polnili moški. Ko sta vznejevoljena prišla domov, sta naivno pričakovala odgovore odločevalcev skupnosti. Zajedljiv glas na drugi strani telefonske linije je ženo spodbodel, da je pisala še drugim odgovornim v mošeji. Odgovora ni prejela niti na prvo niti na drugo sporočilo.

Sčasoma je prišla v stik z drugimi v novi deželi, ki so ji zaupali podobne zgodbe. Veliko nejevolje in razočaranja je bilo čutiti. Žena je hotela o tem spregovoriti na glas. “To ni prav, kar se dogaja,” je ponavljala. Hkrati ni želela očrniti skupnosti, odtujiti sebe od nje, ostati pred zaprtimi vrati mošeje tudi ob drugih priložnostih. “Ampak s takšnim odnosom si pljuvajo v lastno skledo,” sta se strinjali s prijateljico, ki je tudi sama večkrat izkusila neopravičljivo cingljanje varnostnika s ključi, kot da bi bila kakšna mala nagajiva šolarka in ne odrasla ženska, muslimanka, ki si želi moliti v eni in edini mošeji v mestu.

Letos se žena tako ni odpravila k bajramski molitvi z možem. Ostala je doma, tako kot druge žene v deželi. Ko se je mož vrnil domov, ji je prinesel rdečo vrtnico. “Nekaj žensk je stalo pri mošeji, prodajale so vrtnice po končani molitvi.”

“Pa so molile z vami, vsaj nekje zadaj …,” ga je za trenutek z upanjem vprašala žena.

“Ne. Oni imajo svoje navade. Tako pač je.”

Nato je žena predlagala, da se z možem domislita samo svoje nove tradicije za prihajajoče praznike. Pričarala si bosta vzdušje iz Prerokove dežele, molila skupaj in praznovala bajram za dva.

Nov list. Moj prvi na tej čudoviti monsteri, ki sem jo pozimi izbrala za prvo cimro v najinem stanovanju. Za drobiž sem jo dobila pri gospe, ki ji je iskala nov dom.

Nov list, novo poglavje. Tukaj je začetek poletja, ki ga bova prvič preživela skupaj v Ljubljani.

Tako zelo sem ponosna na naju s Tamerjem. Na vse, kar počneva, k čemur stremiva, pa čeprav (ali pa še posebej zato) marsičesa ne deliva z vsemi.

Ponosna sem tudi na ta mlad zeleni list, ki se je izvil in zablestel pri oknu. Nekaj delam prav. Mi pravijo, da monstere niso tako zahtevne. A zame, ki sem že v osnovni šoli uspela zasrati koruzne kalčke, nato pa dala roke stran od rastlin in proglasila: “To ni zame, jaz bom raje živalice trenirala,” verjemite mi, tale nov zeleni list je zame izjemen dosežek.

Danes bi dopolnil 89 let. Pred tremi leti sva se nazadnje slišala po telefonu za njegov rojstni dan. Še vedno sem upala, da ga bom poleti spet lahko obiskala, a sem zaradi saj vemo česa obtičala v Savdski Arabiji. Mesec pozneje tako nisem mogla niti na njegov pogreb.

Nikoli ni spoznal Tamerja, nisem mu razlagala o svojih potovanjih v Egipt in Sudan in nato o selitvi k možu v Džido.

Demenca je dedka in nas z njim hudo prizadela. Ko ga ni bilo več, pa so bili slabi dnevi pozabljeni. Ostali so samo tisti dobri, z navihanim nasmeškom gospoda iz Šiške, ki je šel vsak dan ob isti uri po bele kajzerice v trgovino in potem na kapučin v sosednjo kavarno.

Danes sva šla s Tamerjem na Žale. Postala sva pri grobu, ki sem ga sama že nekajkrat obiskala. Lep dan je bil. Vse najboljše, dedi.

Hecne stvari se dogajajo v zadnjem času. Po eni strani me bremzajo, po drugi strani si pa večkrat rečem: “je*eš to, začni že vse, o čemer si sanjala, brez ozira na druge.”

Veliko nas jamra o algoritmu. Kako se naši profili nikamor ne premaknejo. Moj je pri istem številu sledilk/cev že eno leto. A glej ga zlomka, moj doseg marsikdaj celo presega 50 odstotni delež. Nekaj ne štima.

Sprašujem se, kaj delam narobe. Pa mi pravijo, da nič. Da imam vsebino, da nisem plitka. Res je. Ničesar ne prodajam. Je to morda problem? Tudi svojega moža ne maram izpostavljati ves čas, ker se mi zdi to poceni. Preveč ga hvalim, vem. Potem ste ga pa tako vesele/i, ko ga kdaj poslikam. In vprašanja, kaj o tem in onem misli Tamer, kako je Tamerju v Sloveniji? Na neki točki sem že malo debelo gledala in si mislila, “a sem jaz njegov advokat, agent ali kaj podobnega?” Kdorkoli že sem, ženska iz ozadja ne bom nikoli. Tamerja podpiram na vse možne načine, kot tudi on mene. Njegov uspeh je moj uspeh, in vice versa.

Ampak tele cvetke me razkurijo: “tako rad/a vaju spremljam” ali pa “z veseljem vaju berem.”

*Se oziram naokoli, kje sva ta dva, ki to piševa.*

Niti enega teksta Tamer ne vidi pred objavo. Ga ne sprašujem ne za mnenje ne za dovoljenje. Vsaka beseda je moja in prevod v angleščini tudi. To ni “najin” profil.

Saj vem, da bi z lahkoto pridobila nekaj tisoč sledilcev več s simpatico vsakdanjimi videoposnetki, kaj počneva, kaj jeva, čemu se smejiva. Tako luštno zanimiva bi lahko bila. Prav krasen diverzitetni okrasek bi lahko bila kot gosta pri kakšnem večjem profilu, lačnem popestritve svojega bež influensanja.

Zadnjič sem slišala tudi prav slastno pikantno sarkastično pripombo, da nama gre preveč dobro. Da imam pač moža rada, nič se ne pritožim čez njega … To pa res ni zanimivo. Ni škandala. Že v Savdski Arabiji ga ni bilo, ker mi ni zaplenil osebnih dokumentov, zdaj v Sloveniji je pa sploh mir.

Kako potem naprej? Naj presedlam s pisanja na drug medij, ker večina ljudi itak ne bere, ampak samo polajka lepe fotke? Naj snamem še zadnje uzde samocenzure, pa bo, kar bo?

Sinoči v loži pogledujem po dvorani, od odra, čez parter in malo višje … Prikrade se spomin, ko me je teta prvič peljala v opero. Šli sva na Traviato. “Tam zgoraj sva sedeli. Moj bog. To je bilo pred natanko 20 leti,” se zavem na glas.

Sinoči sva s Tamerjem prvič oba prisluhnila Trubadurju. “A si prepričan, da bi šel zraven? Nočem, da bi se dolgočasil …,” sem preverjala pred nakupom vstopnic. Ni se pustil odgnati.

Zadnje uglaševanje orkestra mi vedno poboža ušesa in naježi kožo. Pogrešala sem to! Dvig zavese, čas je za čarovnijo. Glavni tenor je razočaral. Tudi to se zgodi. A mezzosopranistki je urok uspel. Njena ciganka me je spravila do solz. Po dobri uri je nastopil odmor. Ozrem se proti Tamerju in ne upam si predvideti njegovega odziva.

“Čudovito. Kakšni glasovi! Kako zmorejo peti tako dolgo in s takšno močjo?”

“A to pomeni, da ti je všeč? Bova še šla?”

“Ja, seveda! Prosim, pojdiva spet kmalu.”

Pred nekaj leti mi je nekdo rekel, da se moram sprijazniti s tem, da je življenje pač precej nerazburljivo, prav brezvezno v bistvu. Na neki točki greš samo še iz dneva v dan, trenutki veselja pa morda pridejo vsake toliko mimo. “Ne,” sem rekla. “Na to ne pristanem nikoli.”

Izberem življenje, ki je tako veliko ali še večje kakor opera. Ne manjka razočaranj, a moj oder bo vedno poln zgodb veličine.

Ko sem bila v puščavi, sem pogrešala dež.

Na današnji premóčen 2. maj v Ljubljani ga imam dovolj. Dovolj!

Ampak brez dežja ni zelenja. V puščavi ni bohotnih krošenj, v katerih čakajo kos in vrabec in sinica, da se kaplje umaknejo njihovemu petju.

Te dni pogrešam ramadan. Letošnjega, ki je bil tako lep v Ljubljani. In bajram, ki mu je sledil. V zeleni Ljubljani.

Čakal me je na letališču. Priletela sem sredi noči, prvič sama na letalu, prvič tako daleč.

Po več kot enem letu sva morala narediti ta korak, premagati razdaljo. V Sloveniji še ni bil dobrodošel, bolje rečeno, Avstrija ga ni spustila v Schengen. Pa sem mu jaz prišla naproti v Egipt.

Čakal me je na letališču. Še vedno se spomnim njegovih rok v žepih, prestopanja in širokega nasmeška. Kako je bil nervozen. Ko sva se končno zagledala čez prozorne ograde, je bitje v najinih prsih lahko utišal zgolj glasni vrvež letališča pri zadnji kontroli prtljage.

In potem med nama ni bilo več ne morja ne tisočih kilometrov, samo še korak je manjkal do objema.

V taksiju sva se prvič držala za roke. Samo še ta košček je manjkal, in sestavljanka je bila končana.

Na današnji dan pred štirimi leti me je čakal na letališču. In pred nama je bila dogodivščina.