Posts by Miša Bitenc Hernčič

Beseda na F

Nekatere je sram, niti šepeta besede, ki se začne na črko f, ne zmorejo. Drugi jo kričijo na ves glas. Mnogi je ne razumejo in se raje distancirajo od besede na f. Dober primer slednjih so v zadnjem času kar 3 znane slovenske političarke.

Kje tiči ta zadrega, ta strah, ta gnus pred feminizmom? Kdo te bo imel rajši, če boš javno naznanjala: “Jaz pa nisem feministka!”

Česa se bojiš, če boš jasno dala vedeti, da se zavzemaš za enake možnosti za vse? Ker to je feminizem. Ne poraščene pazduhe, ne prsi brez modrcev in ne sovraštvo do moških.

Brez feminizma nimamo šans,
brez feminizma bo šel ta svet po gobe.

Zakaj se bojiš feminizma? Brez skrbi. Nisi edina. Tudi na drugih koncih sveta je feminizem na slabem glasu. Nekomu že odgovarja, da je tako.

V Sudanu se mlade Sudanke zbirajo v imenu feminizma tako, da medse sprejmejo zgolj dekleta brez naglavnih rut, obvezno se je tudi upirati družinski celici z očetom na čelu. In tako bo nekje drugje marsikatera muslimanska skupnost žensk ponavljala znano mantro: “Ne rabimo feminizma, Islam je dal ženskam več pravic, kot smo jih imele kdajkoli prej.” Nič čudnega, ko pa jih tako imenovani beli feminizem želi kar naprej “osvobajati” sestavnih elementov islamske vere.

Ko je postalo znano, s kom sem se poročila, sem od nekoga prejela naslednje sporočilo:

“A kar z muslimanom? Jaz sem te pa že od nekdaj imela za feministko.”

Feministka sem in vedno bom. V pravem pomenu besede. Brez feminizma nimamo šans, brez feminizma bo šel ta svet po gobe.

Štruklji

S polnimi vrečkami (iz blaga, nisva več v Savdski Arabiji) sva se prebila skozi nakupovalno cono do zadnje točke na najinem dnevnem redu – kosila.

Že nekaj časa sem imela v mislih, kam bi lahko Tamerja peljala, da končno poskusi tudi to slovensko jed. Prav fino se mi je zdelo, kako dobro sem splanirala najin dan.

Odpreva vsak svoj jedilni list in navdušena začneva z zaznamki, katere štruklje vse bi lahko naročila.

Ker sva bila res lačna, sem predlagala, da zraven razdeliva še en krožnik s piščancem v omaki z žganci (brez ocvirkov) in tako sva bila z izdelanim načrtom pripravljena, da naročiva.

“Tegale skutno-špinačnega bi, pa še enega ajdovega sva imela v mislih, čakajte …,” hitim z listanjem, da bi izbrala pravega.

“Oho. Ja to bo pa kar veliko,” me z dvignjenimi obrvmi in našobljenimi ustnicami ustavi natakarica.

“Hm? A res? Ja, kako velik pa je en štrukelj, saj bova vse delila …”

Še dobro, da ji nisem namignila, da sva razmišljala še o juhi za predjed. Njen obraz si od kremženja verjetno ne bi nikoli več opomogel.

Pa sva zmazala en (resda velik) štrukelj in koščke piščanca s prilogo ajdovih žgancev.

Brez slabe vesti sva izbrala še enega za sladico, ultimativno čokoladno bombo.

Ko je prišel čas za račun, si natakarica ni mogla pomagati. Verjetno bi jo bolelo, če ne bi z izjemno pomenljivim tonom siknila:

“A zdaj JE PA LE bilo dovolj, a ne?”

Včasih se resno sprašujem, komu koristijo dobra vzgoja in lepe manire.

Kaj te BRIGA, pa če naročiva PET štrukljev? Cela poanta tega kosila je bila, da moj mož iz Sudana prvič poskusi slovenske štruklje. A res mora biti zraven postrežena še zasoljena slovenska pikrost? Pa kaj, če ljudje po navadi pridejo sem samo na malico, midva sva bila ob štirih popoldne LAČNA. Konec koncev, a ne moreva odnesti domov, česar ne bi mogla pojesti do konca? A ti ni v interesu prodati in zaslužiti več???

Vse to bi ji lahko rekla. Ampak nisem. Malo mi je žal. Po drugi strani pa sem vedela, kako bi se babura sprenevedala, saj vendar ni rekla nič takega.

“Ja, krasno je bilo, hvala,” sem s širokim nasmeškom izustila brez sramu, sram bi moralo biti njo.

Tja ne greva več na štruklje. Se pa veseliva predlogov dobrih (in neobsojajočih) lokacij ter povabil v domače kuhinje. Tamer se priporoča za častnega degustatorja.

Spet na Dunaju.

“Ljubljana mi je bolj všeč,” mi reče, ko že navsezgodaj zjutraj drviva v taksiju čez Dunaj. Začetek februarja menda res ni pravi čas zanj, sivo nebo in zimski veter, ki zareže kakor britev, nama nista ravno izrekala dobrodošlice.

Ko sem pred nekaj meseci z vami delila pismo o svojem solo popotovanju na dunajske ambasade, si nisem mislila, da bom kmalu spet popisovala prigodo iz Avstrije, tokrat v dvoje.

Prva postaja: najtrši oreh, savdska agencija. Hvala bogu sem bila tokrat zgolj spremljevalka svojega rojenega arabskega govorca. Spet je bilo nekaj barantanja za ceno overjanja dokumenta, pa tudi računa seveda ni bilo izdanega. Prav nič presenetljivega. Če bi moj pogled lahko ubijal … Prekleto dobro sem se morala zadrževati, da nisem poslabšala situacije pogajanja, še posebej od trenutka, ko sem prepoznala tiste ošabne oči izza očal na konici nosu Arabca, ki me je opeharil pred dobrimi tremi leti. Takrat sem morala sama urejati vizum za Savdsko Arabijo. Tokrat mu nisem namenila niti ‘nasvidenje.’

“Zdaj pa na avtobus in podzemno,” tudi s tramvajem sva se peljala, preden sva končala z vsemi obveznostmi. Moram reči, da sem bila kar malo ponosna nase, kako sem spet navigirala po Dunaju. Ni tako lahko prevzeti krmila po dolgem času na izključno sopotnikovem sedežu.

Tudi sudansko ambasado sem že poznala. Zaseda samo eno nadstropje v eni izmed visokih neoklasicističnih stavb. Pozdravila naju je zgolj izobešena zastava zelene, rdeče, bele in črne barve. Nikjer varnostnika, samo vzpon po stopnicah in din-don pri vratih veleposlaništva.

“Konzula pa ravno ni v pisarni. Boste počakali ali pridete kdaj drugič?”

Pa sva počakala. Saj nisva imela izbire. Samo da nama niso zaprli vrat pred nosom in rekli: “Bukra Inshallah.” (Jutri, z božjo voljo.)

Dobri dve uri kasneje sva lahko odbrzela še do slovenske ambasade, kjer so naju prijazno počakali po izteku uradnih ur. Kljub mojim pripravam in telefonskim klicem že en teden prej ni šlo drugače. Z vsemi overjenimi podpisi v rokah sva si končno lahko oddahnila.

Po mojih naivno optimističnih načrtih bi morala biti prosta že opoldne, tako bi lahko še skočila v eno galerijo pred povratkom v Ljubljano. Jok, brate. Odpade.

Končala sva ob treh popoldne, zato sem lahko igrala vodičko vsaj za kratek obisk Sv. Štefana. Prepričana sem bila, da katedrala Tamerja ne bo pustila ravnodušnega, in prav sem imela.

Ocene mesta pa le ni spremenil. “Ljubljana je lepša,” je naznanil ob koncu dneva.

Prav staromodno!

“Kako sta se pa spoznala?”

Klasično vprašanje. Morda v pričakovanju kakšne presenetljive podrobnosti. Po vsem tem času je odgovor prav nič več zanimiv: “Na spletu.”

Ljudje se večinoma že zadovoljijo s povzetkom ne ravno nikoli prej slišane “moderne romance” iz sodobnega internetnega vsakdana.

Prejšnji teden pa sva prejela zares zanimiv odziv, takšen, ki ga še nisva slišala. Starejša gospa, ki sva jo obiskala, naju je prav prijetno presenetila. Med srkanjem čaja, črnega z mlekom, iz tradicionalne turške skodelice, ene izmed mnogih z vsega sveta, ki jih je nabrala na svojih številnih potovanjih, je podala svojo sodbo:

“Če dobro pomislim … to je v bistvu prav staromodno!”

S Tamerjem sva se spogledala. Takoj sva jo razumela in ji prikimala, gospa Barbara pa je nadaljevala:

“Ja, ja. Kot v starih časih. Korespondenca, dvorjenje v pismih. Kako romantično, v resnici!”

Prav zares. Preden sva se sploh uspela srečati, koliko dopisovanja, videoklicev, paketkov po pošti … Gardedame sicer nisva imela, a najino spoznavanje na daljavo je obrodilo prave sadove. Ni bilo lahko, vrednost pa je bila velika. Vedela sva, da si želiva biti skupaj in to sva uresničila.

Moderna romanca s pridihom staromodnosti. Prav zares.

Pismo iz Ljubljane

Lahko bi napisala: “Evo me, tukaj sem.” Iz poletja v zimo sem prišla, čakam Tamerja, da se mi pridruži. Malo imam treme, kako bo, malo me je strah, kako bom zmogla vse sama za nekaj časa … Pa nisem.

Lahko bi delila: “Sama sem morala ugonobiti gromozanskega pajka, ker ob enajstih zvečer ni bilo nikogar z mano v ljubljanskem stanovanju, ker še vedno čakam svojega dragega, ki ureja posle pa vizo in še kaj.” Pa nisem.

Lahko bi objavila: Pri starših za novo leto. Silvestrski poljub samo po televiziji, moj mož je še vedno 4.642 kilometrov stran. Pa nisem.

Kako na smrt pogrešam mačke? Niti pomisliti ne morem nanje brez joka. Zanje sva poskrbela po svojih najboljših močeh. Še vedno jih občasno hranijo, vodne postaje so označene.

Kako so Tamerjevo vizo najprej zavrnili, in še prej zaj*bali vse, kar se je zaj*bati dalo?

Potem sem razmišljala, a naj napišem: “Še dvakrat grem spat, pa pride Tamer.” Pa nisem. Dokler ni prispel do najinega novega doma, v moj objem, nisem mogla napisati ničesar. Preveč sem se bala, da bi šlo kaj narobe.

Zdaj lahko. Zdaj sva v Ljubljani oba. Skočiti sva morala spet na dunajske ambasade za zadnje overitve potrebnih dokumentov za najino skupno bivanje. Pa na Tobačno. In zdaj čakava nadaljnje postopke. Čakava v rahli negotovosti, čemu vse bova še morala bit kos, a najbolj pomembno je, da čakava skupaj.

Svetovni dan hidžaba

Ob svetovnem dnevu hidžaba: hvala ti, ker stojiš za izbiro. Hvala, ker nisi tiho tudi takrat, ko je treba nasprotovati diskriminaciji žensk, ki se želijo pokrivati.

V Savdski Arabiji je nositi ruto zelo lahko. Precej večji izziv se je temu posvetiti marsikje drugje.

image00004 2 3

Še en sudanski pregovor

Pa smo tam, ko spet premlevam, katero pismo naj bo naslednje v vrsti za objavo. Kakšen sudanski pregovor sem in tja (tale je znan tudi v drugih arabsko govorečih deželah) vedno pride prav.

Ko ga je Tamer prvič delil z mano, da bi me pomiril zaradi dileme, s katero sem se soočala takrat, sem takoj zastrigla z ušesi. “Všeč mi je!”

In takrat sem ga spravila na varno, v neprepišno zakladnico modrosti, ki jih lahko ob priliki delim z vami.

Sama lahko iz pričujočega pregovora izluščim naslednje: ko ti nekaj ali nekdo povzroča nemir, slabo voljo … temu lahko narediš konec. Zapri vrata, odidi, odstrani se iz situacije, ki iz tebe privablja najslabše. Ne gre za beg pred izzivom, ampak za to, da ohranjaš mirno glavo in nameniš svoji duši počitek.

Lahko še kaj dodamo? Vidiš ti pregovor kako drugače? Oglasi se v komentarjih.

Zbogom

“Zemljišče naprodaj.” Ne stavba, prav zemljišče! Kakršnekoli načrte si je najin bivši najemodajalec zadal lansko poletje, nekaj je moralo iti zelo narobe.

Tamer pravi, da bo najin stari blok z nastopom novega lastnika najverjetneje zravnan z zemljo. Kdo ve, kaj se v resnici bolj splača.

Ni mi vseeno. Seveda sem se že poslovila od stanovanja, v katerem sva domovala od novembra 2019 do oktobra 2022. A vendar, tu je spet neke druge vrste slovo. Zbogom, svetli okni ter balkon v drugem nadstropju desno. Zbogom drevesu, ki še kar vztraja v malem betonskem koritu. Zbogom, drage stopnice in zbogom, cvetlični lonec, ki si nudil steljo za dremež nikogaršnjih mucic.

Zbogom.

Umetnost barantanja

Lansko poletje sva našla dom Makiju, zavrženemu hišnemu mucu, ki sva ga vzela s ceste. Kavč, mačje drevo, zakonsko posteljo in še kaj je Maki osvojil pri učiteljici iz Anglije, ki je prišla v Savdsko Arabijo tako kot mnogi drugi, po nove izzive in za boljši zaslužek. Izkazalo se je, da smo si ravno prav všeč, saj so sledila še številna prostočasna srečanja, ne samo obisk Makija.

Janey nama je omenila, da želi opremiti tudi sobo za goste, saj poleg moževih obiskov pričakuje še kakšnega družinskega člana in prijatelja. Njena vila v t. i. kompoundu oz. zaprtem naselju za zaposlene na šoli je namreč polno opremljena, razen ene dodatne sobe zraven glavne spalnice. Čeprav je Ikea tudi v Džidi zelo popularna, sva ji predlagala cenejšo rešitev: gremo skupaj v znano pohištveno četrt, kjer lokalni mizarji izdelujejo in prodajajo prekrasne kose po dvakrat-trikrat nižji ceni (od Ikee).

In smo šli. Janey sva najprej počakala pred vhodom v kompound. “Ojoj,” sva v en glas zamrmrala, ko je najina nova prijateljica prišla do avta. Namesto abaje obleka z globljim izrezom. Brez rute. Preden se kdo razburi, češ – “ja, KAJ PA JE,” počasi. Savdska Arabija se spreminja, Džida je že nekaj časa prva v vrsti, kjer se pravila oblačenja “rahljajo.” A včasih je vseeno dobro pomisliti, kam greš. Naša misija je bila jasna: nakup pohištva po najboljši zbarantani ceni. Z najino sopotnico v oblačilih, ki kričijo “tujka sem,” smo si izziv malo otežili. Ne vem zakaj, ni se mi zdelo prav, da bi ji karkoli omenila, ne prej ne potem. Če bi se poznali dlje časa, bi ji morda namignila, preden bi odšla od doma.

Na tržnici “Mahmoud Saeed” smo vzbudili kar nekaj pozornosti. Visok Sudanec z dolgimi lasmi v figi z belopolto ženo pod roko in široko nasmejano Angležinjo zraven. Prizor in pol za vse brkate in bradate prodajalce pohištva iz Savdske Arabije, Jemna in Afganistana.

“Ne bodi tako vidno navdušena. Izgledati moraš, kot da te nič v resnici ne zanima,” sem prigovarjala Janey v vsaki drugi trgovini. Ni si mogla pomagati. To je Džida, tukaj diha prava arabska tržnica, brez onesnaženja z globalnimi trendi uniformiziranega minimalizma. Posvetilo se mi je. Janey je jaz pred tremi leti. Janey je Miša v prvih mesecih po prihodu v Savdsko Arabijo. Miša, ki je hotela videti, slišati in vonjati vse, kar lahko tovrstni pristni kraji v Džidi ponudijo.

Barantanje na arabski tržnici je svojevrstna umetnost, moj mož pa je potemtakem umetnik. Kljub vsemu je z vztrajno pogajalsko žilico priskrbel posteljo, dve nočni omarici in mizico z ogledalom, pa še vzmetnico in vso posteljnino za nesramno nizke zneske. Janey je praktično poskakovala po vsakem uspešnem nakupu. Še posebej se je zabavala pri trgovcu iz Azerbajdžana, pri katerem sva tudi midva davnega leta 2019 kupila vzmetnico in vzglavnike. Tamer ga pozna že kar nekaj let, sivobradi Azerbajdžanec pa ga ima še posebej v čislih, saj lahko z njim pokramlja v turškem jeziku, ki ga moj mož tekoče govori. Tako je tudi Janey pri njem dobila presneto dober popust.

Konec dober, soba za goste opremljena. Janey pa naju je v zahvalo spet povabila na večerjo.

Človek obrača, Bog obrne.

Si se kdaj zamislil/a, kako si trenutno na popolnoma drugi točki, v povsem drugačnem okolju, kot si si predstavljal/a, da boš, pred na primer 5 leti?

Življenje gre svojo pot. Pa naj bo to zaradi spleta naključij, nekega višjega načrta ali usode, kar ti je ljubše.

Nikoli si nisem želela velike poroke in vsega stresa, ki pride zraven. Poročila sem se v zlato-rdeči obleki v Sudanu. Kdo bi si mislil? Jaz že ne.

Nato sem se k izbrancu preselila v Savdsko Arabijo. Samo za kakšno leto, sem rekla. Pa sem tukaj že tri.

Odraščala sem v hiši z izključno pasjo družbo, sedaj si življenja brez mačk ne predstavljam več. Hecno, ko pobrskam med starimi fotografijami iz otroštva, opažam, kako me je na kakšnem izletu ali počitnicah vedno našla vsaj ena mucica.

Nisem bila vzgajana v veri v boga. Zdaj prepuščam Stvarniku, da me vodi, in vsak dan znova sem hvaležna za vse, kar imam in kar lahko podarim drugim.

Načrtuj, kolikor te je volja. Marsikaj se ti lahko posreči. Tisto, česar v življenju ne dosežeš, spravi v mapo z oznako “ni bilo namenjeno.” Enako lahko storiš z bivšimi prijatelji in neuresničenimi simpatijami. Pomirjujoče je vedeti, da te čaka nekaj boljšega in lepšega, oziroma nekdo, ki ti je namenjen.