Ob petih zjutraj ga je zbudila žena, čeprav sama ni imela namena vstati. Prosil jo je za budnico, da ne bi zamudil na bajramsko molitev.
“Ne vem, če je pametno, da greš z mano. Nočem, da ti potem to pokvari cel dan, če spet ne bo namenjenega prostora za ženske,” ji je z grenkobo v ustih hotel prihraniti slabo voljo.
V krajšem obdobju, odkar sta prispela v to deželo, sta spoznala, da se z obstoječo skupnostjo ni vredno spuščati v debate. Tako pač je. “Tako je pri nas, ženske ne hodijo na petkove molitve, na bajramske pa sploh ne,” sta poslušala.
Prišla sta do spoznanja, da sta nasedla visokoletečim besedam o skupnosti vseh muslimanov in promocijskim fotografijam ter skicam prostorskega načrta s pripisom, “molilni prostor za ženske.”
Tu je pač tako. Že predlansko poletje, ko sta bila v tej deželi samo na obisku in hotela skupaj na džumo, je žena ostala pred vrati. “Moških je preveč, ni prostora za ženske. Zunaj pa je prevroče, da bi klanjali na dvorišču,” je ženi dopovedovala manjša druščina vernikov, ki jih je spraševala, zakaj ne sme noter. Ko je doumela, da ne bo dosegla ničesar, je zadržala zase še zadnjo pikrost o bizarnosti poante o molitvi na dvorišču pred mošejo. Od koder je prišla, iz Prerokove dežele, kjer sta vročina in puščavski pesek neizprosna, bajramske in petkove molitve sprejmejo tisoče vernikov in vernic tudi zunaj mošej. Predvsem pa nikomur na kraj pameti ne pade, da bi prostor za ženske zasedli moški. Ali povedano drugače, nihče si ne drzne odvrniti nekoga od skupnostne molitve.
Ob največjem prazniku, bajramu, so dvorišča in parki ob mošejah polni družin že ob sončnem vzhodu. Vsi se zberejo, staro in mlado, da molijo skupaj in si nato izmenjajo dobre želje z vsemi.
Tu pač ni tako. Ob petkih, ko je obisk mošeje najštevilčnejši in prostor za ženske zasedejo moški, mora žena počakati, da možje zaključijo z obredjem. Nato jo varnostnik opozori, da ima na voljo pet minut, preden zacinglja s ključi in jo začne priganjati. Predlansko poletje mož in žena nista bila edina tuja prišleka tisti petek. Še nekaj drugih žena je bilo odpravljenih stran od vhoda za ženske, ki so ga polnili moški. Ko sta vznejevoljena prišla domov, sta naivno pričakovala odgovore odločevalcev skupnosti. Zajedljiv glas na drugi strani telefonske linije je ženo spodbodel, da je pisala še drugim odgovornim v mošeji. Odgovora ni prejela niti na prvo niti na drugo sporočilo.
Sčasoma je prišla v stik z drugimi v novi deželi, ki so ji zaupali podobne zgodbe. Veliko nejevolje in razočaranja je bilo čutiti. Žena je hotela o tem spregovoriti na glas. “To ni prav, kar se dogaja,” je ponavljala. Hkrati ni želela očrniti skupnosti, odtujiti sebe od nje, ostati pred zaprtimi vrati mošeje tudi ob drugih priložnostih. “Ampak s takšnim odnosom si pljuvajo v lastno skledo,” sta se strinjali s prijateljico, ki je tudi sama večkrat izkusila neopravičljivo cingljanje varnostnika s ključi, kot da bi bila kakšna mala nagajiva šolarka in ne odrasla ženska, muslimanka, ki si želi moliti v eni in edini mošeji v mestu.
Letos se žena tako ni odpravila k bajramski molitvi z možem. Ostala je doma, tako kot druge žene v deželi. Ko se je mož vrnil domov, ji je prinesel rdečo vrtnico. “Nekaj žensk je stalo pri mošeji, prodajale so vrtnice po končani molitvi.”
“Pa so molile z vami, vsaj nekje zadaj …,” ga je za trenutek z upanjem vprašala žena.
“Ne. Oni imajo svoje navade. Tako pač je.”
Nato je žena predlagala, da se z možem domislita samo svoje nove tradicije za prihajajoče praznike. Pričarala si bosta vzdušje iz Prerokove dežele, molila skupaj in praznovala bajram za dva.
