Danes popoldne gremo k teti Árafi. Izmed vseh tetk, ki jih moramo obiskati, Árafa živi najbližje. Niti rikše ne potrebujemo, peš bomo šli po domači ulici.

“Nič posebnega ni treba obleči, samo abajo čez to, kar že imaš na sebi,” mi je svetovala svakinja. Nobene drame.

Potrkamo na velika železna vrata rožnate barve. Odpre jih Mohamed, starejši izmed sinov v družini. Sledimo mu čez dvorišče in kljub temu da se že večeri, opazim tople odtenke zidov hiše. Iz nje izstopita hčerki, ohlapno oviti v dolgo bombažno blago, tradicionalno sudansko opravo – tavbo (arab. izgovor.: thobe/toub). Sledijo pozdravi in vljudnostne fraze.

– Salaam aleykum.
– Aleykum salaam.
– Kako ste?
– Vse dobro. Alhamdulillah. Kako gre?
– Alhamdulillah.

Orisana izmenjava med Sudanci na prvi pogled zunanjega opazovalca traja nenavadno dolgo. Ko sem bila lani predstavljena Tamerjevim sorodnikom in sosedom, sem vse skupaj spremljala z izbuljenimi očmi, popolnoma nesuverena s svojimi replikami. Vsakič znova sem pred napovedanim obiskom pogledovala na telefon in si skušala zapomniti kakšno frazo več, kot le “dobro sem, kako ste vi”. Letos mi je šlo dosti bolje. Dotik leve rame z desno roko in nato sežeš še v desno dlan. Sudanske dame slednje storijo precej na rahlo, zato sem morala biti previdna, da nisem kakšne tetke ali sestrične premočno stisnila s slovensko priučenim čvrstim stiskom rok.

Nato smo vsi skupaj vstopili v enega izmed notranjih prostorov. Usedli smo se na postelje, prekrite z živobarvno posteljnino. Ja, prav zares. In ne, to ni bila spalnica.

V Sudanu se sedi na posteljah.

Lansko poletje, ko sem sredi noči priletela v Sudan in bila sprejeta v družinsko hišo takrat še zaročenca, sem se z velikim začudenjem znašla na dvorišču s posteljami. “Dobro, očitno bom spala pod zvezdami,” sem si rekla. In res, v poletni vročini mnogi Sudanci spijo pod milim nebom. Velika železna ogrodja postelj so razporejena med hišo in višjim zidom, ki nudi družini zasebnost. Še eno presenetljivo spoznanje pa me je čakalo zjutraj, ko se je zdanilo. Skupaj s svojimi gostitelji sem na taistih posteljah posedala in pila čaj. Ko pride na vrsto kosilo, med postelje prinesejo manjšo mizo in nanjo položijo pladenj z dnevnim obrokom.

Postelje na dvorišču pred hišo.

Tudi pri teti Árafi so pred nas postavili prenosne mizice in nas najprej postregli s kozarci vode. Sedeč na posteljah smo pričakali teto, ki se je pred kratkim vrnila s tržnice, naš obisk pa je bil, kot je v navadi, nenapovedan. Ponovno so sledili pozdravi, dotik rame, stisk rok. Alhamdulillah. Potem je na vrsti vsaj še čaj ali kava. Tokrat z užitkom srebam slavni sudanski mlečni čaj in vanj namakam domače piškote. Na moje veselje je ob tej priliki sladkor v posebni posodici zraven. V kakšni drugi hiši se zna zgoditi hudo presladek napitek in potem se znajdeš v dilemi: spiti ali ne spiti. Tudi sveže stisnjen sadni sok ima v sudanski kuhinji dostikrat dodan sladkor.

Mlečni čaj s tradicionalnimi “sudanskimi miškami” (“zalabja”).

Ne ostanemo predolgo, jutri moramo na precej oddaljen konec mesta. Po ustaljeni sudanski navadi moramo “vrniti obisk” še eni izmed tetk, ki se je pred dnevi oglasila pri nas in prinesla domače pecivo. Komaj čakam, da vidim, kakšne barve je njena hiša in kakšne postelje nas čakajo tam.

***

“A mislita, da bom lahko posnela kakšno fotografijo tudi pri teti Alawíji?” vprašam moža in svakinjo, medtem ko se gnetemo na zadnjem sedežu rikše, ki šviga po prašnih ulicah. Res si želim malo dokumentirati sudanski fenomen, imenovan postelje.

“Ja, verjetno ne bo problema. Ji bom jaz rekla, če lahko. Ampak, Miša … Zakaj so ti naše hiše tako zanimive?” mi vidno zmedena odvrne Malak. “Kje pa posedete goste pri vas?”
“Pri nas imamo dnevno sobo z velikim kavčem in foteljem,” ji odgovorim.
“Kako? Kje imate pa postelje?” V tem momentu je moja svakinja praktično v šoku, meni pa se prav hecno zdi in ker se sporazumevava po angleško, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila in s kančkom ironije ji povem: “V spalnici.”

V tej sobi smo z družino, ki nas je gostila, pili čaj, z Malak pa sva na teh posteljah prenočili.

Rikša se ustavi ob cesti, kjer čakajo manjši kombiji — avtobusi. Prestopiti moramo. Ko se namestimo na sedežih, je treba počakati, da se vozilo napolni. Na srečo to nikoli ne traja dolgo. Debata o sudanskih posteljah še ni končana. Pridruži se nama Tamer, ki mi razloži, zakaj ima vsaka sudanska hiša številne postelje, ne samo v spalnih prostorih, ampak tudi tam, kjer sprejemajo goste, in na dvoriščih. “To izhaja še iz časov, ko so ljudje morali prepotovati daljše razdalje, iz ene vasi v drugo. Ko so v tej vročini prispeli na cilj, so jim gostitelji vedno ponudili posteljo za počitek. Obiskovalci so tako lahko ostali tudi po več dni in ni bilo zadrege, kje bodo spali. Čeprav se danes morda obiskujemo malo manj, ohranjamo to stran tradicionalnega gostoljubja. Če si utrujen, se lahko brez zadržkov uležeš, tudi v družbi z drugimi, ki sedijo in recimo pijejo čaj.”

Kot v vsakem sudanskem domu, smo tudi v tem gostje z gospodarico hiše pili čaj na posteljah.

Nato ga Malak opozori, da smo prispeli v tetino sosesko. Tamer zatleska s prsti, da opozori voznika, naj ustavi ob strani ceste. Čaka nas nekaj malega peš poti, kmalu prispemo pred vrata hiše, kjer potrkamo na velika železna vrata, tokrat so ta živo zelene barve. Medtem ko čakamo, da nam odprejo, me Tamer po tiho vpraša: “Kaj pa če bi midva tudi imela nekaj postelj v dnevni sobi?” Navihano me gleda in nadaljuje: “Saj imava velik prostor, kakšno posteljo bi lahko dodala ali pa kar nadomestila kavč.”
“Niti slučajno,” izstrelim, ker vem, da me samo heca. O posteljah in kavčih sva že govorila pred dobrim letom, ko sva začela z opremljanjem stanovanja.
“Torej imava v resnici prav evropsko domovanje, kajne?” Za vrati se približujejo koraki, zato ne pomišljam dolgo in hudomušno zaključim debato: “Tako je. Najin dom je ustvarjen po meri gospodarice.”

Čeprav so v tej hiši imeli kavče, nas je gostiteljica posedla na postelje.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja