Bazar. Kako sem ga pogrešala! ❤️
Kar je zame nenavadno, ker po navadi ne prenesem množic. Očitno me je dolgotrajno družbeno distanciranje potisnilo v drugo smer. Ljudje z vseh vetrov, raznorazno blago, preproge, dišave in nenazadnje premične stojnice na kolesih, ki se šibijo pod vso živobarvno zelenjavo. Pa hrup, ki to sploh ni. Vsak prodajalec vabi, slišijo se “merhaba” in drugi pozdravi, nekateri kot na kakšni dražbi drdrajo cene svojega blaga, spet tretji imajo cene posnete kar na ozvočenju. Temu slednjemu sem bila priča že v Sudanu, na kartumski tržnici.
Čeprav je bilo še vedno soparno, sva uživala v sprehodu med vsem tem živžavom. Tako kot večina, sva tudi midva nosila maski. Izkazalo pa se je, da sva včeraj privabljala veliko manj pozornosti; s tem imam v mislih dejstvo, da sva mešan par, radovedni pogledi naju včasih spravljajo malo v nelagodje. Nisem prepričana, čemu lahko pripišem zlitje z okolico pri tem obisku tržnice. Mogoče pa sem končno usvojila pravi hijabi stil in nisem več tako nerodna v dolgih abajah.
Kljub temu da sva posnela nekaj fotografij in par kratkih filmskih utrinkov, sem občutila dobro mero spoštovanja do ljudi okrog sebe. Niso mi več tuji. Prijazni pogledi me odvračajo od tega, da bi jih fotografirala kot turistka. Želim si deliti pristen utrip tega sveta, hkrati pa ohraniti dostojanstvo ljudi, ki ga sestavljajo v vsej svoji pisani drugačnosti.