Vsaka si zasluži dom. Varnost. Fotelj in pestovanje.
Moje ulične muce nimajo vsega tega. Vsak dan pa jim prinesem hladno vodo pod palmo na vogalu. Razdelim jim hrano. To sicer izbrskajo tudi iz smetnjakov. Vsake toliko se zgodi, da ljudje poleg hrane zavržejo pohištvo. Takrat se marsikateri muc kraljevsko razteguje po starem fotelju, mladiči se podijo med vzmetnicami in predalniki.
Ko vse to odpeljejo smetarji, se spet zabavajo okoli debla palme, lovijo martinčke in žuželke, zrele mačke pa zasedejo vogale kontejnerja, kjer nadzorujejo svoj rajon.
Podnevi se pred vročino in soncem vsi poskrijejo v ozke prehode med bloki. Zvečer pridejo spet na plano. Takrat jih obiščem tudi jaz.
V vseh teh mesecih me že dobro poznajo starejše divje alfe, ki mojo bližino tolerirajo, druge so skorajda priliznjene, ker jim človeška naklonjenost ni tuja. Mladiči me najprej opazujejo več tednov. Potem se zgodi. Ne z vsemi, seveda. Ampak tisti najbolj drzni se na neki točki preprosto odločijo, da sem vredna njihovega zaupanja. K mojim nogam in sklonjenim rokam, ki razdeljujejo kupčke hrane, pridejo čisto blizu. Kar naenkrat se njihova ušesa znajdejo pod mojimi prsti, ki jih lahko nato po kot nekakšnem razbitem uroku pobožajo.
Vsak dan jim hočem dati vse, kar si zaslužijo in potrebujejo. A lahko jim samo pomagam po svojih najboljših močeh.
Moje muce mi v resnici dajo toliko več, kot jaz njim. Ko izpraznim posodo s hrano in iztočim vodo, posedijo z mano na stopnicah mošeje. Tudi tiste alfe, ki sicer nikoli ne iščejo moje naklonjenosti.
Zato so čisto vse — moje mucice.
