Dokler ne živiš v tem podnebju, v tej družbi in kulturi … ne moreš razumeti: zakaj se stvari tako počasi odvijajo, zakaj se kar po pravilu zamuja, zakaj se marsikaj prestavi na naslednji dan (bukra Inshallah, pravijo, kar ‘naj bi’ pomenilo: jutri z božjo voljo).

Včasih nama je težko iti že samo v supermarket, zadnje dni še posebej. Odkar sva se vrnila iz Slovenije, se vlečeva ko polža. Pogrešava lahkotnost vsakega opravila, izhoda iz hiše — večkrat na dan!

“A greva potem danes zvečer malo na tržnico? Pa mleka nama je zmanjkalo … Če hočeva zjutraj kosmiče ali palačinke za zajtrk, nimava izbire, morava!”

Se gledava in vsak zase bijeva notranji boj odgovornosti z nasprotnico lenobo. Prej ali slej eden izmed naju prizna na glas:

“Danes sem bila že dvakrat pod tušem, prvič zjutraj po mačkah in drugič popoldne po malo pospravljanja stanovanja. Če greva ven, mi rata slabo že ob misli na soparo zunaj, kakšen pot me bo oblil samo na poti do avta. In potem maske povsod, kot da ne švicam dovolj v glavo. Cela drama za nekaj osnovnih živil in potem doma še tretjič v istem dnevu pod tuš. Ne da se mi!”

Tamer prikimava mojemu monologu in zaključi, da mu berem misli. Tudi njemu se ne ljubi. Da bo on šel takoj zjutraj po mleko. Bukra, Inshallah.

Leave A Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.