Nekega aprilskega dne 2022 prejmeva sms od najinega stanodajalca:
“Ob izteku pogodbe bom zvišal najemnino. Letna ne bo več 15.000, ampak 19.000 SAR.”
Sva si mislila, okej. Najprej naju je povišanje za 25 % šokiralo. Mah, sva na koncu rekla, bova že. Četrtino Džide so podrli za izgradnjo novih modernejših sosesk, najemnine gredo čisto povsod navzgor. Raje tole povišanje, kot pa iskanje stanovanja in selitev. Pa še mački …
September 2022, mimogrede se srečamo pri dvigalu:
“Premislil sem si. Letno najemnino bom zvišal na 26.000 savdskih rijalov. Pogodba se izteče kmalu. Kako se bomo dogovorili?”
Ni šans.
Za to stanovanje, ki sva ga midva lastnoročno iz luknje spremenila v dom, on pa v 3 letih ni popravil niti oken niti elekričnih vtičnic, sama sva morala zamenjati umivalnik in bojler … pa še bi lahko naštevali. Za ves hrup, ki sva ga prenašala najprej od sosedov ponoči in nato še vsakdanji trušč renovacije tega škrtega stanovanjskega tajkuna, ki si je nad nama omislil popolno prenovo nadstropja za potrebe svoje družine … Za vse to sranje lahko v zahvalo plačava skoraj dvojno letno najemnino?!
“Če se naju hočete znebiti, raje povejte po resnici. V tej stavbi sva najdlje, redna plačnika, vsa druga stanovanja so v vsem tem času zamenjala najemnike. To je prehuda podražitev, bova pač šla drugam,” mu je v obraz odvrnil Tamer.
“No, bomo videli konec meseca,” je zamrmral lastnik, ko se je Tamer že obrnil in vstopil v dvigalo.
Ko gledam nazaj, si mislim, da nama ni verjel, da se bova zares odselila. Tamer pravi, da si je verjetno domišljal, da denar ne bo problem, ker sva vse račune vedno plačevala pravočasno. Očitno so drugi veliko bolj zavlačevali.
Moral se je ušteti pri financiranju svojega malega projekta na terasi nad nama. Po več kot treh mesecih njegovi načrti niso bili niti približno pri koncu, pa ga je zadelo: “Eureka, že vem! Najemnine bom še povišal. Mi bodo že tile butci spodaj vse lepo pokrili.”
Ni šans.