Posts in Arabska kultura

Znosila sva še zadnjo rundo prtljage. Nocoj bova prvič spala v drugem stanovanju. Čaka naju še kar nekaj čiščenja in urejanja prostorov, da se bova lahko počutila kot doma.

Komaj sva se razkomotila in usedla na kavč v dnevni sobi, že pozvoni pri vhodnih vratih.

“Grem pogledat,” reče Tamer. Jaz v spodnji majici že ne, si mislim.

Obstanem in poslušam, slišim samo ženski glas in razberem, da gre zgolj za krajšo izmenjavo, hitro je prišlo do slovesa in nato zapiranja vrat. Tamer vstopi v dnevno sobo sam z nasmeškom in manjšim krožnikom v roki.

“Soseda nama izreka dobrodošlico, tole nama je prinesla,” pravi in nadaljuje: “Z njenim možem sva se peljala v dvigalu, pa ji je očitno takoj povedal, da sva nova v tem nadstropju.”

Preprosto pecivo na plastičnem krožniku je bilo prekrito s plastično folijo. Lepa mala pozornost. Kako drugače je v tej hiši, kako drugačno bi najino življenje bilo, če bi imela takšne sosede že prej.

“Nič, zdaj moram pa jaz speči nekaj v zahvalo, a ne…,” začnem premlevati.

Čokoladni rjavčki bodo na programu. “Pa saj ne cel pladenj, pol bo za naju,” pomirim Tamerjeve zaskrbljene obrvi.

Čez dan ali dva sem končno imela pri sebi vse sestavine in usposobljeno pečico. Tamerja ni bilo doma, a nisem več hotela zavlačevati z vračilom polnega krožnika.

Sledile so mukotrpne psihične priprave na trkanje na vrata. Ne posmehujte se. Kakšno družabno zadržanost pa je na vas pustila karantena?

“Kaj naj rečem, kaj če zmrznem v arabščini in kaj če ona ne zna nič angleško…,” in nato me zadane: “Kaj naj sploh oblečem?!”

To so resne zadeve. Pokličem Tamerja, ki se mudi službeno na terenu. Vprašam, kaj je pa imela gospa oblečeno, ko je prišla k nama.

“Nič posebnega, neko domačo haljo se mi zdi. Ali pa si je ovila navadno molilno obleko, ne spomnim se.”

Dobro. Ne bomo komplicirali (sem si rekla s polno mero sarkazma). Nadela sem si tuniko z dolgimi rokavi in čez lase na rahlo ovila ruto. Ne, nisem se preoblekla še dvakrat. Ja, lažem.

Vrata odpre možakar, s katerim smo se srečali v dvigalu. “As Salam Aleykum,” pozdravi s širokim nasmeškom in še preden odzdravim z “Wa Aleykum Salam,” že hiti stran od vrat. Slišim tiho izmenjavo v arabščini in pri vhodu se pojavi njegova žena, ki si je v tem času z izkušeno roko že nadela ruto.

Več kot par stavkov v arabščini ni šlo. Iskrena hvaležnost in nasmeški so bili dovolj. Pa rjavčki so mi presneto dobro uspeli. To zadnje lahko potrdi tudi Tamer, ki se je razveselil druge polovice pladnja ob povratku domov.

Ameriški poslovnež Alan pri svojih 54-ih letih odputuje v mesto Džida v arabski puščavi ob Rdečem morju, kjer upa na nov veliki met po preteklih kariernih porazih, boleči ločitvi in nezmožnosti plačevanja hčerine šolnine. Tehnološko ambiciozni kraljevini želi prodati najnovejšo komunikacijsko tehnologijo, a se ob prihodu na drug konec sveta sooča z očitnim nezanimanjem za dejansko ukrepanje in tako s svojo ekipo dan za dnem čaka, da bi poslovno priložnost le predstavil kralju Abdulahu osebno …

Eden redkih elementov realizma pri tem filmu, ki se odvija v Savdski Arabiji (kjer je snemanje potekalo, nekaj kadrov pa je tudi iz Maroka), je godojevski princip čakanja na to, da se kaj zgodi.

O tem fenomenu sem že pisala (Bukra, Inshallah), odgovor “pridite nazaj jutri … jutri se bo dalo urediti (Inshallah)” je nekaj samoumevnega in pričakovanega, če živiš v Savdski Arabiji. Nič na hitro, nič na silo. In ta “jutri” se lahko ponavlja tako kot “Neskončni dan” (Groundhog day), s katerim se vsakdanjik glavnega lika tudi spogleduje.

Od tu naprej se film resnicoljubnosti odpove, začenši z izbiro igralcev, ki upodabljajo lokalno prebivalstvo. Indijka v vlogi savdske zdravnice, Američan (sicer egiptovskih korenin) v vlogi dobrodušnega beduinskega voznika … Žal, lahko bi bilo boljše.

Ameriške produkcije filmov in serij imajo iz nekega razloga velike težave z upodabljanjem pristnih muslimanskih obredov, česar se lahko podrobneje lotim ob kakšni drugi priložnosti. Samo en namig: verjetno ne bi bilo težko pogooglati, “kako muslimani molijo” in “česa se med molitvijo ne počne.”

Dejstvo, da je zgodba (tudi romana, ki je bil objavljen leta 2012) postavljena v leto 2010, morda zunanjemu opazovalcu ne pove veliko, vsi prisotni v Savdski Arabiji leta 2022 pa lahko demantiramo navajanje številnih kulturnih praks, od obveznega nošenja naglavnih pokrival do javnih usmrtitev in še bi lahko naštevali. Problem nastane, ko se ta sodobna upodobitev zloglasne arabske države zlorablja za vsakdanje stereotipe, ki samo škodujejo napredku mednarodnih odnosov in povečujejo strah pred neznanimi in manj obiskanimi deželami.

Obsedenosti z razkrivanjem in slačenjem muslimank se tudi Hologram za kralja ne more izogniti, saj je Zahodu lažje ignorirati versko prakso nošenja hidžaba in spodobnosti. Tako lahko vseprisotno prepričanje, da “hidžab ne more biti prostovoljno dejanje,” živi še naprej in ostaja kot prikladen argument v katerikoli debati suverenosti muslimanskih žensk.

Lawrence … Pardon — Alan Arabski se na žalost ne potrudi naučiti niti spodobnega salamalejkuma, medtem ko arabski govorci vendarle odstopijo od mnogih drugih ameriških produkcij, v katerih se lahko nadejamo zgolj polomljene angleščine, ki bi nas skušala prepričati v nižjo inteligenco/neizobraženost Nezahodnjakov.

Meni sicer ljubi Tom Hanks s svojo predstavo ne razočara, Hologram za kralja pa lahko kot celostni izdelek na prvi pogled nedvomno prepriča širše občinstvo, saj ima s komičnimi vložki, predvidljivo romantično navezo in pričakovanim grenkosladkim koncem recepturo za prijetno gledalsko izkušnjo.

1. april

Ramadan je tu. Vse dobro vam želiva z najinega balkona v Džidi.

Danes sva spila zadnji popoldanski čaj, od jutri naprej si ga bova privoščila po sončnem zahodu. Postni mesec bo prinesel izzive in odrekanja, ljubljenje samo ponoči in sladke datlje ob zvoku večernega azana.

Ramadan Karím vsem skupaj. Naj bo ramadan radodaren, po slovensko.

3. april

V duhu ramadana želim z vami deliti odlomek hadísa — izročila pričevanj Prerokovih spremljevalcev, glede posta v tem svetem mesecu.

Po pričevanju Abuja Huraire je Prerok ﷺ dejal: “Post je ščit. Kdor se posti, naj se izogiba spolnosti ter nespametnemu vedenju. In če ga kdo izzove k prepiru ali ga žali, naj ta dvakrat ponovi: ‘Postim se.”

Vir: Sahih al-Bukhari 1894

12. april

Včeraj zvečer me je odpeljal do pošte, kjer me je čakala težko pričakovana pošiljka Državne volilne komisije.

Oddahnila sem si. Lahko bom glasovala. Odkar sem dopolnila 18 let, še nisem zamudila nobenih volitev. V Ljubljani smo na volišče vedno šli skupaj z družino — kar peš. Letos pa glasujem takole sama, po pošti iz daljne Savdske Arabije.

Vedno sem se spraševala, zakaj toliko mojih sošolcev iz osnovne in srednje šole ne briga za volitve. Zakaj se je tako težko sprehoditi do volišča?

“Saj so vsi isti.”
“Kaj pa lahko spremenimo?”
“Ne vem, za koga naj sploh glasujem.”

Težko se je spustiti v debato z nekom, ki ne spremlja aktualnega dogajanja. Ki ne želi sprejeti družbene odgovornosti, ker je/ga “politika” ne zanima.

Politika nam dobesedno kroji življenja. Kako te to lahko ne zanima? Ti je res vseeno, kaj bo s tabo, tvojimi starši, partnerko/jem, otroki? Ne verjamem.

Daj. Pobrigaj se. Vzemi si čas, pa naj bo to kot domača naloga. Virov je dovolj, ne zanašaj se samo na enega.

Pod nobenim pogojem ti ne solim pameti, za koga “moraš” glasovati. Prekleto dovolj pa imam te jebene apatije. Ne more tretjina volilcev odločati o življenjih vseh v državi. To ni to!

Jaz sem glasovala za prihodnost, ki si je želim skupaj z možem v Sloveniji. Naj 24. 4. 2022 o njej odloča večina Slovenk in Slovencev, ne samo peščica.

20. april

Po krajšem premoru se spet postim. Zaradi vnetih mandljev s hudo vročino in menstruacije, ki je sledila, sem si lahko/morala vzeti čas zase brez postenja. Moram priznati, da je bilo prvi dan, ko sem spet pričela, kar težko.

Danes je četrti dan. Kakšna razlika! Res je, lahko sem doma. Lahko si vzamem čas za počitek. A si ga v resnici ne prav veliko. Ne maram spati podnevi. Ena stvar, ki me pretvarja v vedno večjo ljudomrznico, pa so še vedno najini sosedje. Tik pred začetkom ramadana sva dobila nove. Tamer pravi, da so jih verjetno morali iz prejšnjega stanovanja napoditi, zdaj pa lahko tukaj vreščijo brez slabe vesti, ker so v sorodu z našim najemodajalcem (ki še vedno živi z družino nad nama, slednja pa rada premika pohištvo in spodbuja otroke k rekreaciji znotraj sredi noči).

To je plat ramadana, ki me spravlja v slabo voljo. Na vso moč jim zamerim to sebičnost, kako si jemljejo pravico (na račun drugih) živeti ponoči in spati podnevi. In ne, ne moreva si privoščiti konflikta. Tako lahko spim samo po koščkih. 3-4 ure ponoči. Mogoče še kakšne 3 potem popoldne. Danes na primer sploh nisem spala čez dan. Ko to pišem, gledam na uro, da bom lahko pravočasno natočila vodo in pripravila datlje v skledico. Še dobrih 10 minut do azana.

Po drugi strani pa: tale mesec je precej prijazen do naju. Ali pa je samo najin pogled na svet takšen, da lahko prepoznava blagoslove v vsakdanjih rečeh …

22. april

Kako veš, da totalno obvladaš ramadanski post?

Ko se z budilko zbudiš za sahúr in ne kompliciraš s tem, kaj boš jedel. Ostanke prejšnjega dne, sveže pečen kruh od sinoči z namazom ali pa samo ovsene kosmiče z oreščki in sadjem … Ne pozabiš še na kakšen sok/smuti in vodo.

Najbolj pomembno?

Brez panike. Ne nalivaš se z vodo, ker si v telo vnašal dovolj tekočine v različnih oblikah že prej. Ne odštevaš sekund za zadnji požirek.

Zakaj? Ker živiš čez cesto od mošeje, od koder mujezinov glas nemalokrat zadoni minuto ali celo dve prezgodaj. Z azanom se začne post, ne glede na točno uro na tvojem telefonu.

Ko te to več ne preseneti ali razburi, ko pomirjen obsediš pripravljen na nov dan, takrat veš: “‘Mam to.”

30. april

Jutri je zadnji dan posta, zadnji dan ramadana.

Ta mesec sva malo manj jedla, a obenem več počivala.

Obdržala in nadaljevala sem rutino učenja arabščine, s katero sem pričela ravno v lanskem ramadanu.

Ujela sva in peljala na sterilizacijo/kastracijo 5 mačjih sosedov.

Nekajkrat sva obiskala park, dvakrat sva si tudi privoščila iftar v restavraciji.

Sva pa včeraj le spet šla v staro mestno jedro, pogledat okrašene ulice z lanternami. Na veselje obeh sva mimogrede odkrila prodajalno tradicionalnih sladkih dobrot in nakupila zalogo za prihajajoči bajram.

“Bova to imela za goste ali za darila, če bova kam šla,” sem vprašala Tamerja … Njegov pogled je izdajal drugačne načrte.

Ko sva prišla domov, je vrečko že načel. “Treba probat’, je rekel.

Zato sem danes sladke zaklade spet skrila, kot sem to že počela v preteklosti. Hišna veverica pač. Naj počakajo vsaj do konca ramadana! Pospravila sem jih v … Ne. Ne morem vam povedati. Tamer prav tako bere moja pisma, zato moram to skrivnost zadržati zase — vsaj še en dan.

2. maj

“Bojim se, da si imela prav,” mi reče sedeč za volanom.

Spet zamujava. Obstala sva v gneči avtomobilov, ki vsi rinejo do istega cilja — na bajramsko molitev pri eni izmed prekrasnih mošej na obali.

Jaz, že tako slabe volje, ne poslabšujem situacije. “Saj lahko probava eno drugo mošejo, če je kakšna lepa blizu …”

A zakaj sem bila namrgodena? Ker na bajramsko jutro nisem mogla obleči ta najnovejše abaje. Lahko bi ji rekli kar bajramska abaja! Navada je, da se za tak praznik obleče nekaj novega ali pa najboljšega, kar že imaš v omari. Ker pa so butlji v trgovini spregledali in niso odstranili magnetne priponke, je ta obstala pribita na mojem novem širokem rokavu. Tako bi se lahko samo pogreznila v zemljo, če bi me kdo v javnosti videl z njo.

“Lahko jo poskusim razbiti s kladivom,” se je takoj ponudil Tamer. A za takšna tveganja ni bilo časa. Že tako sva bila pozna zaradi drugih stvari. Prepričana sem bila, da bova, tako kot lansko leto, bajramsko molitev zamudila.

A Tamer ni obupal, izvil se je iz gneče in poskusil doseči najbližje parkirišče še iz druge smeri. Uspešno! In pomembneje, pravočasno.

Z minaretov bližnjih mošej je veter prinašal zvoke takbírja, na bajramsko jutro je odmevalo “Allahu Akbar” z vseh strani.

Moje slabo razpoloženje je popolnoma izginilo, ko je v času molitve odzvanjal imamov glas, precej lepši od tistega iz naše soseščine. Za takšnega bi človek kar za vsak azan odprl okno in ga z užitkom poslušal dan za dnem.

“Kakšno lepo jutro. Vesel sem, da nama je uspelo,” mi pravi Tamer, ko se vračava k avtu.

“Ja, ja. Na vso moč si se potrudil, samo da nisem imela spet prav!” Še dobro, da se tudi jaz kdaj zmotim.

Sva šla s prvim vlakom iz Džide v Medino. V mesto, kjer je pokopan Prerok (mir z njim).

Razsvetljeno mesto mu pravijo, ‎المدينة المنورة(Al Madinah Al Munawwarah) po neposrednem prevodu iz arabskega jezika. In res je nekaj posebnega.

Mesto, kjer ljudje gledajo drug drugega z bolj prijaznimi očmi. Kjer se jim mudi zgolj na molitev, pa še tja gredo skoraj vsi peš. Kjer so ulice tako čiste, da sva se s Tamerjem spraševala, ali sva morda zašla v kakšno drugo dimenzijo. Z odprtimi usti sva opazovala vsakogar, ki se je sprehodil do enega izmed redko posejanih smetnjakov in vanj zavrgel zgolj papirček ali plastenko, namesto na tla.

Še bolj sva bila šokirana, ko sva zvečer sedela na trgu pred eno izmed mošej in spoznala, da se otroci vozijo s kolesi, ne električnimi avtomobilčki. Kilo lokalnih datljev za pičlih pet rijalov? Dve za v nahrbtnik, prosim.

In še več takšnih obrazov Savdske Arabije, prosim. Da ne izgubim vere v ljudi. V Medino bova spet šla, nekega dne Inshallah.

***

V Medini sem se končno potopila v jezik, druge izbire ni bilo. Angleščina te lahko pripelje samo do neke točke, potem je treba peš z arabščino. Počasi se daleč pride.

Kako ponosna sem bila nase, ko sem vsiljivim taksistom odgovorila, da prihajam z možem z železniške postaje in s tem dala vedeti, da ne bom najemala prevoza sama.
“La, ana ma zouži.”

Zakaj so ravno mene tetke v mošeji spraševale za smer do toalet, ne vem. Morda naključje ali pa po dveh letih in pol v Savdski Arabiji delujem dosti bolj suvereno in ne zrem več okoli sebe kot kakšna sramežljiva srnica.

Čisto slučajno sem vedela, kje se nahajajo pitniki z vodo Zamzam in tja tudi usmerila žensko, ki je verjela, da moram biti prava oseba za to nalogo.

In Tamer? Vsakič znova presenečen:
“Poglej, no. Mašalá, mašalá.”

“Treba se bo zmigati, da me ujameš s slovenščino,” sem ga podražila.

Če misliš, kako drugače je živeti na drugem kontinentu, obkrožen s kopico ljudi z vseh vetrov … povsod se najdejo “tisti” sosedje.

Tisti, ki hodijo izključno po petah in pustijo svojim otrokom sredi noči skakati in kričati na vso moč. Ti seveda živijo nad tabo.

Potem se najdejo tudi tisti, ki noč in dan kuhajo neke čorbe. Prežgana čebula in bogvekajše od jutra do večera, kot da še ne bi slišali za “skuhaj za 3 dni in daj gmah!” Ti živijo zraven, sosednja vrata na hodniku.

Kako to vem? Prekleto dolgo sem rabila, da sem ugotovila, zakaj morava trpeti tudi midva, kadarkoli se sosedje spravijo v kuhinjo. Najprej sem sumila, da vonj vnaša najina klima, če jo prižgeva. Zažgana čebulna esenca je bila velikokrat tako močna, da sva jo zaznala celo spodaj pod blokom. Zdaj že nekaj časa ne prižigava klime, ker je vreme tako prijetno, da imava okno lahko odprto praktično cel dan.

Zadnjič pa se mi v spomin prikrade taktika naših sosedov iz mojega otroštva, ko smo tudi mi živeli v ljubljanskem bloku. Ti so bili res posebni, da ne rečem, kot iz kakšnega filma, žanr bom pustila za kdaj drugič.

Omenim Tamerju, kako so bili edini v bloku, ki so med ter po kuhanju najbolj smrdljivih golažev nastežaj odprli balkonska IN vhodna vrata na hodnik stavbe. Da so lepo prezračili svoj smrad in zadimili vse ostale, ki so morali naslednjih nekaj ur v ali iz stanovanja.

Če to počneš tudi ti draga/i bralka/ec, potem ti sporočam, da obstaja poseben prostor v peklu samo zate in tebi podobne.

Moj mož za kaj takšnega še ni slišal, seveda mi ni verjel. Potem se je moralo zgoditi, kot vedno, kadar imam prav. Pod najinimi vhodnimi vrati, ki slabo tesnijo, je privel tisti znani bojni plin. Pokličem Tamerja in s pretirano teatralnostjo odprem vrata na hodnik. Zazrla sva se v široko odprto predsobo sosednjih kuharskih mojstrov.

Seveda moj zmagovalni moment “imela sem prav” ni trajal dolgo. V najino stanovanje sva spustila še več žmohtnih vonjav, zato sva vrata precej hitro nazaj zaprla.

Imaš tudi ti kakšne sosede iz nočne more? Če ne, si morda ti ena/den izmed njih?

Odkar so se šole spet odprle tudi v Savdski Arabiji, je zjutraj na ulicah veliko bolj živahno. Kadar se mi zgodi, da malce težje vstanem, se na vratih stavbe, kjer me že čaka več parov lačnih mačjih oči, prikažem nekaj minut pozneje kot po navadi.

Takrat se lahko nadejam tudi občinstva zvedavih otrok s starši, ki se še bolj zaspano od mene zibajo po naši soseski od svojih vhodnih vrat do avtomobilov.

Največkrat tej publiki ne posvečam posebne pozornosti, raje jo namenim svojim mačjim obedovalcem. Tokrat pa sem se izjemoma znašla v vlogi gledalke, sedeč na stopnicah mošeje. Na odru pred menoj so bili razvrščeni parkirani avtomobili, v ospredje pa je prihajal mladenič oblečen v tradicionalno belo džalabíjo, star približno 12 let.

Odpre avtomobilska vrata in najprej pospravi šolsko torbo na sovoznikov sedež. Nato se namesti na voznikovega in zažene motor vozila. Gledam in se čudim. Kanček dvoma mi še dopušča misel, da fant morda čaka na očeta, in zgolj ohlaja avto s klimo do njegovega prihoda.

V naslednjem trenutku gospodič zapre vrata in odpelje naprej po ulici. Potem ko sem svojo čeljust uspela pobrati s tal, se zavem, čemu sem bila ravnokar priča. Mladi Savdijec se je pač sam odpeljal v šolo.

Saj sem že slišala za to, kako so mlajši dečki za volanom vsakdanji pojav v Savdski Arabiji. A videti enega na lastne oči — to je povsem druga zgodba.

“A spet boš kritizirala,” me očitajoče vpraša Tamer, ko mu napovem tematiko prispevka, ki ga v glavi pacam že cel teden.

“Ne! To ni kritika. Gre bolj za neke vrste ozaveščanje …” Predvidim lahko odzive svojih bralk/cev iz Slovenije in z Balkana:

“Pa saj imamo tudi mi te ‘iste’ vljudnostne fraze.”

Drznem si prerokovati še ugovor kakšnega lokalca ali izseljenca, ki bo užaljeno trdil, da nimam prav. Naj vam razložim — to je moje izkustvo po dveh letih življenja v arabskem svetu in po branju marsikaterih aktualnih debat na družbenih omrežjih. Tega, kar opisuje pričujoči članek, seveda ne gre preslikati na čisto vsako vljudnostno izmenjavo na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki.

Ste ob vsej poplavi popotniških blogov že kdaj naleteli na kaj podobnega spodnijim izjavam?

“Beduini so samo za nas zaklali ovco in jo postregli za večerjo. Niso nam pustili plačati. Gostoljubnost je tukaj res izjemna!”

“Neznanec na letališču nam je ponudil prevoz do hotela. Ni hotel vzeti denarja. Arabci so zares gostoljubni!”

Najprej se vprašajmo, zakaj gostoljubnost enačimo z nečim, kar lahko dobimo zastonj? Je to res tisto pravo gostoljubje, ki pospremi popotnika nazaj domov z vtisi — “še bomo prišli, saj so nam vse kar dali”?

Nato si drznem vsaditi seme dvoma: zakaj bi ljudje, ki so pregovorno slavni dobri prodajalci (“še peska sredi puščave”), turistom podarjali dobrine, kot so storitve prevoza in hrana? Upoštevamo lahko zgolj izredne situacije, ko gre za koga vplivnega, nekoga, ki mora glas o turizmu ponesti v svet. Eden izmed mednarodno znanih popotniških blogerjev na primer v veliki večini držav kar naprej poudarja, kako mu na stojnicah “ne dovolijo” plačati in kako so ga gostili v tej in oni restavraciji zastonj. Milo rečeno gre za lažno pripoved o gostoljubnosti, ki naj bi jo potemtakem morali pričakovati vsi popotniki in turisti. Je res tako težko nasmeške in brezplačne prigrizke pripisati temu, da okoli sveti s kamero, dronom in manjšo tehnično ekipo?

Končno lahko preidem na jedro prispevka, lotevam se naslova. Ribičevo povabilo je poimenovanje kulturnega običaja, za katerega je značilno neumorno izmenjevanje vljudnostnih fraz, daril in obljub. Naj ponazorim:

Ime običaja je v arabskem jeziku (دعوة مراكبية izgovorjeno Da’wat Marakbiyah) znano predvsem v Egiptu in Sudanu, kjer naj bi ribiči s čolnov povabili ljudi na obali, naj se jim pridružijo ob čaju. Ker nihče zares ne namerava zabroditi v vodo do čolna, je jasno, da so vabila vljudnostna in se jih ne more jemati resno.

A ta povabila so še kako živa tudi med vsemi, ki trdno stojijo na kopnem. “Ribiška” filozofija je ravno tako prisotna pri denarnih transakcijah. Seveda ne gre očitati neiskrenosti boju “kdo bo plačal kosilo za celotno omizje” med prijatelji. Borba za račun je znana v mnogih kulturah (tudi pri nas, kajne?), Arabci pa se za povrh še prekleto radi hvalijo s tovrstno radodarnostjo (gostoljubnostjo?).

Zgodba se zaplete, ko je treba plačati uslugo popolnemu neznancu. Taksist lahko reče: “ni treba, jaz častim tole vožnjo.” (خليها علينا izgovorjeno Khaliha Alaina). Pa mu boste verjeli? Sprejeti morate povabilo na ples, katerega koraki so lahko precej nepredvidljivi in naporni, še posebej za tiste, ki smo po bolj germanskem principu povsem direktni in “ne zapravljamo časa”. Naprej, nazaj. Dvakrat, celo trikrat je treba vztrajati s plačilom. Zakaj? Ker je to kultura! Marsikdo si misli (beri: jaz), če ne mislijo vzeti, so si že sami krivi; zakaj pa slepomišijo, a ne?

Tiste/i, ki za “povabilo ribičev” še niste slišale/i, morda bolj poznate perzijsko besedo ‘tarof (تعارف izgovorjeno ta’arof), ki prav tako označuje kulturno izmenjavo oz. bonton na področju današnjega Irana. Gre za podoben princip, a še bolj kompleksen set pravil obnašanja. Prazne obljube in neumorno izmenjevanje vljudnostnih gest so kulturni plesni koraki, na katere moramo biti pripravljeni.

Še enkrat je treba poudariti, da so povabila in zastonj kosila povsem nekaj drugega med prijatelji in znanci. Če nas nekdo povabi na svoj dom, se lahko nadejamo pristnega gostjubja. A ne zanemarimo povratnega vabila za naslednjič!

Ta prispevek ni namenjen vzbujanju slabe vesti katerikoli strani. Ko sem idejo za pisanje prvič predstavila prijateljici Rebecci iz Amerike, ki je Savdsko Arabijo že obiskala kot turistka, se je praskala za ušesi, češ — ali je tudi ona nevede ostala komu kaj dolžna? Meni se je to zdelo smešno že takrat pred meseci, in danes ni nič drugače. Debato sem najprej odprla s kritiko nekih dveh ameriških blogerk v Kraljevini, ki brezsramno delita objave, kako jima je vse živo podarjeno in to pripisujeta slavnemu gostoljubju oz. prijaznosti naroda. “Ko pa jaz pobaram vodiča, koliko stane vikend kampiranje v puščavi, dobim ponudbo za cca. 400 EUR na osebo,” sem bentila Rebecci in še komu, ki je bil pripravljen prisluhniti škrti Slovenki. Takrat samo nisem vedela, kako se tej kulturni izmenjavi reče. Odgovor sem dobila pretekli teden na družbenih omrežjih in o tem podrobneje izprašala še svojega ljubega Sudanca.

Zato naj moj monolog služi kot prijazni opomnik vsem, ki se morda znajdete na tem koncu sveta in naivno vzamete spominek iz rok prodajalca na egiptovskem bazarju, ki na vse pretege vztraja, da gre za darilo. Ob nič hudega slutečem odhodu iz trgovinice pa mu vaš mož iz Sudana le plača in tako odpleše zaključne korake ribiške zagonetke.

Dokler ne živiš v tem podnebju, v tej družbi in kulturi … ne moreš razumeti: zakaj se stvari tako počasi odvijajo, zakaj se kar po pravilu zamuja, zakaj se marsikaj prestavi na naslednji dan (bukra Inshallah, pravijo, kar ‘naj bi’ pomenilo: jutri z božjo voljo).

Včasih nama je težko iti že samo v supermarket, zadnje dni še posebej. Odkar sva se vrnila iz Slovenije, se vlečeva ko polža. Pogrešava lahkotnost vsakega opravila, izhoda iz hiše — večkrat na dan!

“A greva potem danes zvečer malo na tržnico? Pa mleka nama je zmanjkalo … Če hočeva zjutraj kosmiče ali palačinke za zajtrk, nimava izbire, morava!”

Se gledava in vsak zase bijeva notranji boj odgovornosti z nasprotnico lenobo. Prej ali slej eden izmed naju prizna na glas:

“Danes sem bila že dvakrat pod tušem, prvič zjutraj po mačkah in drugič popoldne po malo pospravljanja stanovanja. Če greva ven, mi rata slabo že ob misli na soparo zunaj, kakšen pot me bo oblil samo na poti do avta. In potem maske povsod, kot da ne švicam dovolj v glavo. Cela drama za nekaj osnovnih živil in potem doma še tretjič v istem dnevu pod tuš. Ne da se mi!”

Tamer prikimava mojemu monologu in zaključi, da mu berem misli. Tudi njemu se ne ljubi. Da bo on šel takoj zjutraj po mleko. Bukra, Inshallah.

Tokrat sem bila vabljena v tradicionalno arabsko, konkretneje “hidžazi” restavracijo. Dvakrat na teden je prostor namenjen samo damam. In tako se nas je na pisanih oblazinjenih sedežih in kavčih zbralo 8: iz Amerike, Egipta, Savdske Arabije in Slovenije.

Sladkale smo se z datlji ob arabski kavi in čaju, popoldne se je prevesilo v večer in omizja okoli nas so se vztrajno polnila z drugimi ženskimi družbami. Od opazno “zahodnjaških” do mešanice lokalnih žena ter deklet je prostor žuborel skupaj z manjšo fontano v središču sobane.

Med nami ni bilo rut in tančic, kot bi to pričakovali zunaj na ulici. Pravzaprav je sila težko uganiti, katera izmed žensk na primer nosi nikab, ker slednjega skupaj z abajami ter šali pustijo v garderobi pri recepciji.

Ko so nas postregli z zadnjim hodom na pladnju s tradicionalnimi dobrotami iz regije Hidžaz, v katero med drugim spada tudi Džida, je skozi portal vstopila svetlolasa ženska v ekstravagantni obleki z živalskim vzorcem. Živahna gospa, za katero sem prepričana, da zahteva in dobi pozornost v katerikoli družbi. Pozdravila je svoje znanke in vsake toliko krožila po prostoru ter prisedla k enemu in nato drugemu omizju.

Ko se je našemu druženju že skoraj iztekel čas, je pristopila k nam.

“Govorite arabsko ali angleško?” Premerila nas je z nasmeškom in radovednimi očmi. Tako raznoliko omizje ni nekaj vsakdanjega tudi v tej razgibani družbi. Pogled pa je večino časa usmerjala vame.

Nekaj ji ni dalo miru. Nekaj na meni jo je pritegnilo, morala je razkriti to skrivnost.

“Od kod si pa ‘ti’?” Vprašanje je izstrelila s prstom usmerjenim vame, takoj za našim pojasnilom, da smo z vseh vetrov in da se pogovarjamo angleško, nekatere pa govorijo tudi arabsko.

“Iz Slovenije,” odgovorim in takoj zaznam razširjen nasmešek na njenem obrazu.

“Pa, káko ste? Ja sam iz Crne Gore!”

V trenutku preklopim na svojo polomljeno srbo-hrvaščino in prižgem še tisto balkansko iskrico, vstanem, da se objameva brez pomisleka.

Priznam, po tako dolgem času sem bila v družabnostni divjini ujeta nepripravljena. Malo je manjkalo, pa bi zajokala. Na veliko srečo nisem!

Izmenjali sva si še nekaj besed na samem in nato shranili telefonski številki, da ostaneva v stiku.

“Boš prišla na obisk! Imam bazen veš, pa še eno hišo v Meki. Oba z možem sta dobrodošla!”

Kakšen dan! Kakšna dogodivščina.