Objave v Arabska kultura

Spet samo med damami

Tokrat sem bila vabljena v tradicionalno arabsko, konkretneje “hidžazi” restavracijo. Dvakrat na teden je prostor namenjen samo damam. In tako se nas je na pisanih oblazinjenih sedežih in kavčih zbralo 8: iz Amerike, Egipta, Savdske Arabije in Slovenije.

Sladkale smo se z datlji ob arabski kavi in čaju, popoldne se je prevesilo v večer in omizja okoli nas so se vztrajno polnila z drugimi ženskimi družbami. Od opazno “zahodnjaških” do mešanice lokalnih žena ter deklet je prostor žuborel skupaj z manjšo fontano v središču sobane.

Med nami ni bilo rut in tančic, kot bi to pričakovali zunaj na ulici. Pravzaprav je sila težko uganiti, katera izmed žensk na primer nosi nikab, ker slednjega skupaj z abajami ter šali pustijo v garderobi pri recepciji.

tradicionalna postrežba arabske kave, orientalski sedeži v ozadju

Ko so nas postregli z zadnjim hodom na pladnju s tradicionalnimi dobrotami iz regije Hidžaz, v katero med drugim spada tudi Džida, je skozi portal vstopila svetlolasa ženska v ekstravagantni obleki z živalskim vzorcem. Živahna gospa, za katero sem prepričana, da zahteva in dobi pozornost v katerikoli družbi. Pozdravila je svoje znanke in vsake toliko krožila po prostoru ter prisedla k enemu in nato drugemu omizju.

Ko se je našemu druženju že skoraj iztekel čas, je pristopila k nam.

“Govorite arabsko ali angleško?” Premerila nas je z nasmeškom in radovednimi očmi. Tako raznoliko omizje ni nekaj vsakdanjega tudi v tej razgibani družbi. Pogled pa je večino časa usmerjala vame.

Nekaj ji ni dalo miru. Nekaj na meni jo je pritegnilo, morala je razkriti to skrivnost.

“Od kod si pa ‘ti’?” Vprašanje je izstrelila s prstom usmerjenim vame, takoj za našim pojasnilom, da smo z vseh vetrov in da se pogovarjamo angleško, nekatere pa govorijo tudi arabsko.

“Iz Slovenije,” odgovorim in takoj zaznam razširjen nasmešek na njenem obrazu.

“Pa, káko ste? Ja sam iz Crne Gore!”

V trenutku preklopim na svojo polomljeno srbo-hrvaščino in prižgem še tisto balkansko iskrico, vstanem, da se objameva brez pomisleka.

Priznam, po tako dolgem času sem bila v družabnostni divjini ujeta nepripravljena. Malo je manjkalo, pa bi zajokala. Na veliko srečo nisem!

Izmenjali sva si še nekaj besed na samem in nato shranili telefonski številki, da ostaneva v stiku.

“Boš prišla na obisk! Imam bazen veš, pa še eno hišo v Meki. Oba z možem sta dobrodošla!”

Kakšen dan! Kakšna dogodivščina.

Kavarna samo za dame

Kavarna samo za ženske. Po letu in pol v Džidi sem jo obiskala prvič.

Savdska Arabija ima še vedno zloglasne ločene vhode v nekaterih restavracijah; to pomeni vhod za družine in vhod za samske. Skozi slednjega po v resnici nenapisanem pravilu vstopajo moški, skozi “družinskega” pa družine, pari in ženske v skupinah ali same.

Že nekaj časa velja, da ločenost vhodov in prostorov ni več zakonsko pogojena. A zakaj bi na hitro spreminjali nekaj, na kar so ljudje navajeni in jim ustreza? Konec koncev je v prenovo samih stavb treba vložiti denar.

Poleg tega so tudi “navadne” mešane kavarne in restavracije že dolgo del stalne ponudbe.

A zakaj ne bi še vedno obstajali prostori samo za dame, ki si iz verskih, kulturnih ali drugih razlogov v javnosti ne snamejo tančice, rute in/ali dolgih rokavov? Kjer si razpustijo lase in uživajo ob kavi s prijateljicami zunaj svojega doma.

Prejšnji teden sem z veseljem sprejela povabilo prijateljice Aileen iz Amerike, ki zadnjih 5 let živi v Savdski Arabiji z egiptovskim možem.

In, kako je bilo? Prijetno! Sproščeno. Pili sva hišni ledeni čaj, grizljali veganska čokoladna kolačka in 2 uri klepetali o mačkah.

Kaj je v imenu? Zgodba o arašidu

Arašid v resnici sploh ni orešček. Stročnica je. To smo vsi že slišali.

Poznamo različna poimenovanja: od bolj strokovnega zemeljskega oreš(č)ka do iz italijanščine prevzetega kikirikija (it. chicchi ricchi izdatna zrna).

Zagotovo pa mnogi ne vedo za še danes obstoječe zloglasno poimenovanje arašida v arabsko govorečih deželah, točneje v nekaterih državah geografskega območja Levant.

Pred nekaj meseci sva se z možem pogovarjala o rasizmu v okolju, od koder prihajava, in tukaj, kjer prebivava danes. Sedela sva na terasi libanonske restavracije in se s pravim gurmanskim užitkom lotevala sirovih pit, ki so najina najljubša poslastica, ko se nama ne ljubi pripravljati hrane doma.

“Tukaj v Savdski je rasizem zakonsko preganjan. Če ne iz razlogov, ki izhajajo iz nauka islama, potem gotovo zato, ker je veliko Savdijcev temnopoltih,” mi razlaga Tamer.

“No, ampak obstajajo predsodki, nestrpnost, tako kot vsaki družbi. Ne boš rekel, da rasizma tukaj ni!”

Z nasmeškom mi odgovori: “Seveda je. V takšni množici zdomcev z vsega sveta, mešanica stoterih kulturnih ozadij … Takoj ti lahko dam primer, ko ravno jeva tole libanonsko pito. Veš, kako pravijo arašidom v državah Levanta?”

Oreščki sužnjev.

Ob teh dveh besedah sem obstala odprtih ust. Tamer je nadaljeval z razlago o tem, kako so arašidi “suženjski”, ker je regija na zatožni klopi ta pridelek uvažala (in ga še danes) iz držav z večinsko temnopoltim prebivalstvom, konkretneje iz Sudana. Če imaš, bralec/bralka teh vrstic kakšno senco dvoma o namernosti poimenovanja, beri naprej.

Na podlagi primera zalivskih držav (mednje sodi tudi Savdska Arabija) lahko poročam o naslednjem: arašid se v arabskem jeziku na tržnicah teh dežel imenuje “sudanski orešček” (oz. stročnica). Ful Sudani. Kdor je naletel na moj popis sudanskega jedilnika (nekaj objav nazaj), se morda spomni, da imajo Sudanci pri hiši vedno ful. V mislih imam seveda fižol, ki ga kuhanega, včasih pretlačenega, obvezno jedo za zajtrk in včasih za večerjo. Iz tega lahko zlahka sklepamo, da govorci arabskega jezika ustrezneje klasificirajo arašide kot stročnico, saj jih z jezikom umeščajo v isto družino skupaj s fižolom. A “sudanska” stročnica je tista, ki ima specifičen nacionalni sloves v arabskih državah, Slovenci pa jo poznamo kot arašid.

Kako pa potem Sudanci razlikujejo med fižolom in arašidi? Če te zgornji poskus jezikovne razprave še ni odvrnil in se ne bojiš dodatnih zapletov, te vabim, da bereš dalje.

Sudanci fižolu (vrste fava) v vsakdanjem pogovoru pravijo ful. V uradnih govornih situacijah,oz. ko je treba razlikovati med različnimi stročnicami, pa ga poimenujejo Ful Misri (فول مصري). Skrivnost leži v arabskem imenu države Egipt (مِصر;‎ Miṣr). Če poenostavimo, je fižol fava torej “egiptovska stročnica”, arašid pa “sudanska”. In ker so jezikovne uganke lahko še bolj zagonetne ter s tem zanimivejše, lahko povem, da Sudanci svoje stročnice seveda ne imenujejo Ful Sudani.

Tamer se spominja, kako so v njegovi rani mladosti v času šolskih odmorov vrečke arašidov vedno prodajale stare ženice. Tako naj bi se tega prigrizka prijelo poimenovanje Ful Hadžat (فول حاجّات), po slovensko “starkini oreščki”. Starka (حاجّه; hadžah) in starec (حاج; hadž) v tem primeru izhajata iz muslimanskega običaja romanja v Meko (حج; hadž); popotovanje naj bi v večini opravljali starejši ljudje in tako je v Sudanu navada, da se stare gospode ter gospe v letih ljubkovalno, a hkrati s spoštovanjem naslavlja s hadž in hadžah.

Ful Hadžat v majhnih vrečkah na ulični stojnici v Sudanu

Od ljubkih starkinih oreščkov v Sudanu se vrnimo nazaj v območje Levanta. Tam so suženjski oreščki prisotni tako v vsakdanjem pogovoru kot v novicah na televiziji in spletu. Ne verjameš? V spletni brskalnik vtipkaj فول العبيد (izgovor. Ful Al Abíd). Iskalni rezultati te morda presenetijo. Seveda rezultatov ni, če se lotimo iskanja pod geslom v slovenščini ali angleščini. A v arabskem jeziku pridemo do mnogih strani, ki “orešček spora” popolnoma lahkomiselno obkladajo s suženjskim. Naj ti priskočim na pomoč in priložim povezavo do novičarskega prispevka na portalu Youtube.

Naslov prispevka iz Sirije: Začetek žetvene sezone suženjskih oreščkov severno od mesta Hama v času upada proizvodnje v primerjavi s preteklimi leti.

بدء موسم حصاد فستق العبيد بريف حماة الشمالي وسط ضعف في الإنتاج عن السنوات السابقة

تحذير: قد يحتوي الفيديو على مشاهد مؤلمة لا تناسب الجميع ولا ينصح لأصحاب القلوب الضعيفة بمشاهدته، والمقطع ليس لصدم المشاهدين وليس للتشجيع على العنف، هو لنقل …

Na Facebooku pa sem zasledila tudi tole fotografijo, katere avtorica se je seveda zgražala nad embalažo, v kateri so bili zapakirani arašidi. Napis v arabskem jeziku فستق عبيد se dobesedno prevede v Orešček sužnjev. Fotografija naj bi bila posneta v Libanonu.

Fotografija je bila objavljena na Facebooku maja 2020.
https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=858455687974533&id=100014303280427

Za prijetnejši zaključek se lahko lotim še slovenskega poimenovanja — arašid. Sodeč po izpisanih slovarskih sestavkih (na dnu objave) naj bi bilo ime prevzeto prek francoskega jezika (arachide) iz novolat. (arachidna). Ko pa sem arašide v slovenščini omenila Tamerju, mi je ta z navdušenjem hitel pojasnjevati, da v arabščini obstaja enakozvočna beseda Ar-Rašid (الرشيد; Al-Rašid), ki pomeni modrec. Čeprav v tem primeru ne gre nasprotovati strokovni etimologiji, se velikokrat čudiva in kdaj nasmejiva jezikovnim mostovom med arabščino in slovenščino. Mostovom, ki vodijo v nove svetove, širijo znanje ter prinašajo zavedanje o poteh, ki jih kot družba še moramo prehoditi.

***

Izpis slovarskih sestavkov:

arašȋd -a m ‛rastlina Arachis hypogaea ali njen plod’ (20. stol.).
Razlaga:
Prevzeto prek frc. arachide iz novolat. arachidna, kar od 18. stol. dalje označuje to po izvoru ameriško rastlino. Poimenovanje temelji na gr. arákhidna (LaÉ, 42), ki pomeni le stročnico ‛lečasti grahor, Lathyrus amphicarpus’. Gr. beseda etimološko ni pojasnjena (Fr I, 129).
(Slovenski etimološki slovar, www.fran.si)

kikiríkikikiríkija[kikiríki]
samostalnik moškega spola
1. navadno v ednini kulturna rastlina z rumenimi cvetovi in podzemnimi plodovi s podolgovatimi zrni v kratkih trdih strokih; primerjaj lat. Arachis hypogaea
SINONIMI: arašid
Etimologija:
prevzeto (prek hrv., srb. kikirìki) iz it. chicchi ricchi ‛izdatna zrna’
(eSSKJ, www.fran.si)

Draga / Sestra

Ena izmed stvari v Savdski Arabiji, zaradi katere padem v svoje (ne)slavno zavijanje z očmi?

Ko me nekdo v angleščini naslovi s “sestro”. Bolje rečeno, naslavlja. Kar naprej. “Sister this”, “sister that” … Zadnjič sem si spet mrmrala, da nismo pri nobenih nunah, da bi kar naprej poslušala to s sestrami.

Seveda gre v osnovi za iskreno prijazno gesto. V islamskem svetu se tako pač naslavlja kogarkoli, tudi v uradnih govornih situacijah. Na pošti, v sprejemni pisarni bolnice, v trgovini …

Iz arabščine je izraz v resnici dobesedno preveden v “moja sestra” in “moj brat”. Tamer pravi, da v izvirnem jeziku zveni zelo povezovalno.

V angleščini in slovenščini pa se s prevodom seveda kar precej izgubi. Izgine svojilni zaimek “moj/a” in obenem zveni prav malo čudno. Vsaj meni.

Sicer je dobršen del moje komunikacije omejen na pisno, in ker v današnjem času pač nihče ne hodi toliko ven, sem soočena s “sestro” večinoma na Facebooku in v sporočilih.

Poleg “sestre” sem še bolj alergična na nagovor, ki ga ljubijo predvsem zdomke iz Pakistana; slednje kraljujejo na vseh informativnih forumih in svojemu nagovoru na začetku ali koncu vedno rade dodajo: “draga” (ang. dear). Slovenščina preprosto ne prenese tega odtenka prikupnosti, v formalnem pogovoru ali s popolnim neznancem, seveda. V moji glavi se prevede kot totalno podcenjevalno, pokroviteljsko.

Vsakič znova se moram distancirati in poleg drugega jezika dešifrirati še namen sporočila.

Si se kdaj soočil/a s podobno jezikovno zadrego? Ko nekaj preprosto ne deluje v tvojem maternem jeziku in zveni tako nepristno …?

Sladek dim

“A bi malo bakhurja …?”

Ko me Tamer to vpraša, je moj odgovor vedno: “Ja!”

Še posebej paše, ko pospraviva stanovanje in potem pride na vrsto samo še to tradicionalno kadilo. Prav pošteno zalogo imava iz Sudana, vse naravne mešanice sandalovine, prekrite z olji in sladkorjem, ter dišeče smole.

Ko je prižgal malo bakhúrja, prvič po mojem prihodu v Savdsko Arabijo, sem hitro zaznala dim s sladko aromo in vzkliknila: “Sudan!” Dišalo mi je po Sudanu.

Seveda je bakhur tradicionalno arabsko kadilo, ki je popularno tako na območju Severne Afrike kot na Arabskem polotoku. Tudi Savdijci imajo svoje pripravke z morda malo drugačnimi primesmi.

Zato sva lahko brez skrbi, ko nama bo najinih dišečih zakladov zmanjkalo. Šla bova na tržnico in nabrala nove.

pozlačen gorilnik za kadilo, okoli razstavljene različne vrste kadil v posodicah

Priveži kamelo

Zadnjič sem prebrala tale star arabski rek, ki se ga pripisuje Preroku Mohamedu. “Zaupaj bogu, a priveži kamelo.”
Name je takoj napravil vtis in zlahka sem si ga zapomnila. Zdi se mi tako preprost in življenjski, na nek način pozitiven, spodbuden.

Ne glede na veroizpoved ali kulturno ozadje sem prepričana, da si ga lahko vzamemo za zgled, ko razmišljamo o svoji sposobnosti, predvsem pa o uporabi svojega bistrega uma. Z našimi lastnimi danostmi lahko dosežemo marsikaj. Ni res?

Si za ta rek že slišal/a?
Poznaš kakšen slovenski rek, ki je blizu temu arabskemu? Morda pa si kje prebral/a pregovor v katerem drugem jeziku.

Vabim te, da deliš svoj pogled na “privezano kamelo” ali pa kakšen drug izrek, ki ti je blizu in te navdihuje z optimizmom.

Abaja

– Poznaš Al Bawadi?
– Vedno se samo peljeva mimo, nisem pa še bila tam.

Moja nova prijateljica Zahwa s Šrilanke mi nato pove, da imajo na tej tržnici vse mogoče abaje, praktično enake kot v nakupovalnih centrih, samo cenejše. Pa rute, tunike, obleke …

Abaja je najbolj razširjeno zunanje žensko oblačilo v Savdski Arabiji. Marsikomu na Zahodu se na hitro zazdi, da tukaj nosimo pač halje. “Koliko denarja pa sploh nameniš za eno navadno haljo?”

No, če govorimo o popolnoma navadni črni brez okrasja, se cene začnejo pri 10 €, od 20 do 30 € za tiste lepše, z vzorci, z žepi, pisane … Cene dizajnerskih abaj v butikih pa gredo v nebo.

V nakupovalnih centrih so se cene res izkazale za prenapihnjene, pa tudi barantanje ni vedno na razpolago. Zato sem z navdušenjem predlagala, da greva kmalu skupaj v Al Bawadi.

To je bila moja prva izkušnja na tukajšnjem trgu brez moža ob meni. Niti pomislila nisem, da temu morda ne bom kos. “Grem po kakšno lepo abajo,” sem si rekla. “Malo pa že znam barantati.”

Prispeva pred tržnico, kjer mi Zahwa na hitro omeni, naj se pripravim na glasna vabila iz trgovin. Nič pa me ni moglo pripraviti na to, kar naju je čakalo za vogalom. Prav res, vsak prodajalec se je na vse pretege trudil, da bi naju zvabil k svoji stojnici. V arabščini, v angleščini, na ves glas, skoraj preblizu, za nama, ko sva šli že mimo …

Pri tretji ali četrti stojnici sem jo našla. Prelepo vzorčasto abajo s pasom in resicami na dnu. Boemska, moderna! Takšne še nimam. Svojo “abaja vročico” sem pozdravila. Za nekaj časa … Tudi za razumljivo ceno sem se uspela pogoditi.

Nato so mi stvari skorajda ušle iz rok. Še dve ruti, pa manjšo torbico (to sem res potrebovala), pa sončna očala (tudi ta rabim vsak dan), na koncu pa še eno ogrinjalo kraljevsko modre barve. To bo za doma z gosti ali pa obiske pri prijateljicah. Zahwa me je pomirila, da sem se pri čisto vsakem prodajalcu zmenila za pošteno ceno, in da me niso nikjer obrali.

Pa sem le imela prav: nič me ni skrbelo, kako bom zmogla sama na tržnici v Savdski Arabiji. Nekaj pa že znam!

Bazar

Bazar. Kako sem ga pogrešala! ❤️


Kar je zame nenavadno, ker po navadi ne prenesem množic. Očitno me je dolgotrajno družbeno distanciranje potisnilo v drugo smer. Ljudje z vseh vetrov, raznorazno blago, preproge, dišave in nenazadnje premične stojnice na kolesih, ki se šibijo pod vso živobarvno zelenjavo. Pa hrup, ki to sploh ni. Vsak prodajalec vabi, slišijo se “merhaba” in drugi pozdravi, nekateri kot na kakšni dražbi drdrajo cene svojega blaga, spet tretji imajo cene posnete kar na ozvočenju. Temu slednjemu sem bila priča že v Sudanu, na kartumski tržnici.


Čeprav je bilo še vedno soparno, sva uživala v sprehodu med vsem tem živžavom. Tako kot večina, sva tudi midva nosila maski. Izkazalo pa se je, da sva včeraj privabljala veliko manj pozornosti; s tem imam v mislih dejstvo, da sva mešan par, radovedni pogledi naju včasih spravljajo malo v nelagodje. Nisem prepričana, čemu lahko pripišem zlitje z okolico pri tem obisku tržnice. Mogoče pa sem končno usvojila pravi hijabi stil in nisem več tako nerodna v dolgih abajah.


Kljub temu da sva posnela nekaj fotografij in par kratkih filmskih utrinkov, sem občutila dobro mero spoštovanja do ljudi okrog sebe. Niso mi več tuji. Prijazni pogledi me odvračajo od tega, da bi jih fotografirala kot turistka. Želim si deliti pristen utrip tega sveta, hkrati pa ohraniti dostojanstvo ljudi, ki ga sestavljajo v vsej svoji pisani drugačnosti.

Alhamdulillah

Ko včasih ne veš več, kaj reči, ko te v arabskem svetu kdo vpraša, kako si … Je “alhamdulillah” vedno prava izbira; rešiš se iz zagate in hkrati izpadeš vsaj malo svetovljanski. V dobesednem prevodu pomeni hvala bogu, tako kot rečemo vsi v svojem jeziku.

Ko v avtu na glas poslušaš Queene, pri njihovi Bohemski rapsodiji med drugim z njimi v harmoniji zapoješ bis-mil-lah … Tako veš, kaj reči, ko te arabski prijatelji povabijo na večerjo in pred prvim grižljajem izgovoriš: “Bismillah.” V prevodu: v imenu boga. Zanimivo, bismillah naj bi rekli prav tako, preden obujemo nove čevlje ali oblečemo nov kos oblačila.

Ko ti prijateljica iz Egipta potoži, kako močno jo boli po puljenju modrostnega zoba, je vse, kar lahko rečeš, da bo vse vredu, inshallah. Ker želiš in verjameš, da bo. Izrek pa pomeni “z božjo voljo”.

Ko prispeš v Sudan in te radovedne tetke na letališču sprašujejo, kaj počneš tam, in jim poveš, da si se prišla poročit … Mashallah. Mashallah. Mashallah. Te besede so mi bile z blagoslovi namenjene neštetokrat in tako lepo zveni, ko so izrečene z dobrimi željami. Komplimente in navdušenje se vedno izrazi z “mashallah”, tudi kadar pohvalimo spretnost, trud, izgled … Vse dobro pa pripisujemo božji volji.

Si kdaj potoval/a po arabskih deželah in slišala te izreke na ulicah ali bazarju? Morda pa si slučajno preklopil/a na kakšno turško serijo … V njih lahko dostikrat slišimo inshallah in druge.

Čaj

Čaj. Še več čaja. Različne sorte. Z meto. Z mlekom.

V velikih težkih čajnikih na stojnici ob cesti. Vidno puhteča para je kot prelep detajl prizora s sončnim zahodom.

Kakšna sreča, da sva svojo termovko na izletu izpraznila – zdaj nama jo lahko za ceno 5 ali 6 čašic napolnijo za na pot.

Iz Taifa sva se vračala domov v Džido, po poti pa sva pila res dober črni čaj z meto. Ravno prav sladek, na najino željo je možakar dodal še mleko.

Tako si ga zdaj pripravljava tudi v domači kuhinji. Tradicionalnemu sudanskemu “mlečnemu čaju” (milk tea) dodava liste sveže mete.

Takšne majhne stvari polepšajo vsakdan in obudijo lepe spomine na njegov dom ter tudi najino obletnico, ko sva šla na krajši potep iz mesta v gore. ❤️