Danes spet pijem turško kavo, tebi v spomin. Takšno, kot si me jo ti naučil skuhati v tisti mali kuhinji na svojem vikendu med dolenjskimi vinogradi.
Ko čarobni zvarek med vretjem zadiši, si spet ob meni. To ne more biti “nehotni spomin”. V moji rani mladosti si mi verjetno nevede zaupal urok za čase, ko te ne bo več. To je priklic spomina! Hvala ti, dedi.
Danes mineva eno leto, odkar te ni več. Pa vendar si še vedno z mano ob tej kavici.
“A misliš, da bo preveč kumaric,” po telefonu vprašam mami.
“Naredi po barvah. Saj veš. Vedno sva jo delali po barvah.”
Francoska solata. V novoletnem času slovensko ponarodela. Sploh ne iz Francije, ampak izpod rok Belgijca v Rusiji. Izvirni recept je do danes doživel že celo vrsto posodobitev, prepričana sem, da samo v Sloveniji obstaja nekaj deset različic in vsaka družina trdi, da je njihova “francoska” (seveda) najboljša. Nespametno sem se ujela že v kar nekaj razgretih debat, kaj v francoski solati ne sme manjkati in česa niti pod razno ne sme biti.
Pri nas doma smo se vedno držali preproste formule “po barvah” in absolutno ne skoparimo z majonezo. Letos sem jo že drugo leto zapored pripravila v Savdski Arabiji. Eno konkretno skledo, da si jo človek privošči malo po malo v zadnjih decembrskih dneh. Tako je dobra, da jo, priznam, “pajsnem” iz hladilnika tudi z žlico.
“Pa zakaj ji pravite francoska solata, če ji noben drug tako ne reče? Jaz ji bom rekel slovenska solata,” je svoje tokrat pristavil Tamer, ki pravi, da je moja (seveda) najboljša.
Buče rezljam vsako jesen že skoraj desetletje. Pred 6 leti, ko sem ob tem času po poškodbi pristala 3 tedne v bolnici, sem namesto pravih buč izrezovala oranžne papirnate girlande, da so mi lahko krasile turobno bolnišnično sobo.
Letos nisem vedela, ali bom videla slovensko jesen. Zabolelo me je, ko je postalo jasno, da se dom spet oddaljuje.
Trik za zdravljenje domotožja je v tem, da izbereš partnerja, ki zna pričarati pravo vzdušje. Po buče sva šla v supermarket. Potem sva še lepše slučajno videla na tržnici in vzela 2 tudi tam.
V domači klimatizirani dnevni sobi sem se lotila dela. Na voljo sem imela nove nože, različne vrste buč, a popolnoma enako mero veselja in navdušenja pri rezljanju. Najbolj ponosna pa sem na tole mačjo bučko.
Stvari, ki te osrečujejo in v tebi prižgejo iskrico navdiha, to je dom. In to si ti.
Zelene stvari, ki jih pogrešam v tej kraljevini daleč od doma:
💚 Zeleni travniki. V Ljubljani sem imela travnike z manjšimi zaplatami gozda samo lučaj stran od doma.
💚 Vložene kumarice. Tu v Savdski Arabiji so iz nekega razloga nori na vloženo (pickled) zelenjavo namesto sveže solate za prilogo. Ne vem, kaj tu delajo drugače, ampak delikatesnih kumaric tukaj ne bom kupila nikdar več, ker sem se že dvakrat opekla s tako kislimi, da so se mi do konca zamerile.
💚 Olimpija. Pred selitvijo sem vsak teden hodila na košarkarske tekme v Stožice. Zdaj jih lahko spremljam samo na daljavo. Trenutnega žalostnega stanja zaradi izrednih razmer ne bom niti omenjala.
💚 Zelena luč na semaforju, ko sem vozila svojega Fiat Unota. Zdaj jih ima že 19, 17 let pa je bil star, ko sva ga z dedkom uradno prepisala na moje ime.
💚 Senca pod zelenim drevjem. Tako kot travniki, je hladna senca pod košato krošnjo drevesa nekaj prav posebnega. Pod palmo z datlji se tu ne moreš zares umakniti pred soncem in vročino.
💚 Ločevanje odpadkov. Tukaj ga ni, doma pa sem bila oklicana za reciklažnega terorista. Verjetno mi ni treba dvakrat reči, da sem včasih še vedno kar malo tesnobna, ker se vse smeti zavržejo skupaj.
💚 Katere so pa tebi ljube zelene stvari? 💚
Še vedno me obišče v sanjah. Zdaj ima vedno dobre dneve. Kadar ga vidim, ga objamem in izrečem zadnje besede, ki sem mu jih v resnici, ko sem ga nazadnje videla v Ljubljani in nato vsakič po telefonu, tudi za rojstni dan, ravno tako 1 mesec preden je odšel za zmeraj: “Rada te imam.”
Počutim se, kot da ne spadam zares sem.
Nisva turista, tudi domačina ne. Zdomca sva.
On je tukaj že skoraj 8 let, jaz 8 mesecev.
Karantenski časi so vse skupaj zamrznili, vse se je ustavilo. Postala sem nemirna. Te dni spremljam druge zdomce/ekspate v Kraljevini Saudove Arabije, kako potujejo po državi in blogajo. V resnici si tega ne želim, ne hlepim po takšnem življenjskem stilu. Pa vendar sem veliko potovala po Evropi v preteklosti. Vedno so me privlačile zgodovina in znamenitosti.
Zdaj sem tu, v kraljestvu daleč stran od doma. Čas je, da greva tudi midva malo iz Džide. Malo bolj stran od obale, globlje v puščavo, pogledat, kaj je za gorovjem na vzhodu.
Kmalu, inshallah.