Posts in Pisma iz Džide

Ob svetovnem dnevu hidžaba: hvala ti, ker stojiš za izbiro. Hvala, ker nisi tiho tudi takrat, ko je treba nasprotovati diskriminaciji žensk, ki se želijo pokrivati.

V Savdski Arabiji je nositi ruto zelo lahko. Precej večji izziv se je temu posvetiti marsikje drugje.

“Zemljišče naprodaj.” Ne stavba, prav zemljišče! Kakršnekoli načrte si je najin bivši najemodajalec zadal lansko poletje, nekaj je moralo iti zelo narobe.

Tamer pravi, da bo najin stari blok z nastopom novega lastnika najverjetneje zravnan z zemljo. Kdo ve, kaj se v resnici bolj splača.

Ni mi vseeno. Seveda sem se že poslovila od stanovanja, v katerem sva domovala od novembra 2019 do oktobra 2022. A vendar, tu je spet neke druge vrste slovo. Zbogom, svetli okni ter balkon v drugem nadstropju desno. Zbogom drevesu, ki še kar vztraja v malem betonskem koritu. Zbogom, drage stopnice in zbogom, cvetlični lonec, ki si nudil steljo za dremež nikogaršnjih mucic.

Zbogom.

Lansko poletje sva našla dom Makiju, zavrženemu hišnemu mucu, ki sva ga vzela s ceste. Kavč, mačje drevo, zakonsko posteljo in še kaj je Maki osvojil pri učiteljici iz Anglije, ki je prišla v Savdsko Arabijo tako kot mnogi drugi, po nove izzive in za boljši zaslužek. Izkazalo se je, da smo si ravno prav všeč, saj so sledila še številna prostočasna srečanja, ne samo obisk Makija.

Janey nama je omenila, da želi opremiti tudi sobo za goste, saj poleg moževih obiskov pričakuje še kakšnega družinskega člana in prijatelja. Njena vila v t. i. kompoundu oz. zaprtem naselju za zaposlene na šoli je namreč polno opremljena, razen ene dodatne sobe zraven glavne spalnice. Čeprav je Ikea tudi v Džidi zelo popularna, sva ji predlagala cenejšo rešitev: gremo skupaj v znano pohištveno četrt, kjer lokalni mizarji izdelujejo in prodajajo prekrasne kose po dvakrat-trikrat nižji ceni (od Ikee).

In smo šli. Janey sva najprej počakala pred vhodom v kompound. “Ojoj,” sva v en glas zamrmrala, ko je najina nova prijateljica prišla do avta. Namesto abaje obleka z globljim izrezom. Brez rute. Preden se kdo razburi, češ – “ja, KAJ PA JE,” počasi. Savdska Arabija se spreminja, Džida je že nekaj časa prva v vrsti, kjer se pravila oblačenja “rahljajo.” A včasih je vseeno dobro pomisliti, kam greš. Naša misija je bila jasna: nakup pohištva po najboljši zbarantani ceni. Z najino sopotnico v oblačilih, ki kričijo “tujka sem,” smo si izziv malo otežili. Ne vem zakaj, ni se mi zdelo prav, da bi ji karkoli omenila, ne prej ne potem. Če bi se poznali dlje časa, bi ji morda namignila, preden bi odšla od doma.

Na tržnici “Mahmoud Saeed” smo vzbudili kar nekaj pozornosti. Visok Sudanec z dolgimi lasmi v figi z belopolto ženo pod roko in široko nasmejano Angležinjo zraven. Prizor in pol za vse brkate in bradate prodajalce pohištva iz Savdske Arabije, Jemna in Afganistana.

“Ne bodi tako vidno navdušena. Izgledati moraš, kot da te nič v resnici ne zanima,” sem prigovarjala Janey v vsaki drugi trgovini. Ni si mogla pomagati. To je Džida, tukaj diha prava arabska tržnica, brez onesnaženja z globalnimi trendi uniformiziranega minimalizma. Posvetilo se mi je. Janey je jaz pred tremi leti. Janey je Miša v prvih mesecih po prihodu v Savdsko Arabijo. Miša, ki je hotela videti, slišati in vonjati vse, kar lahko tovrstni pristni kraji v Džidi ponudijo.

Barantanje na arabski tržnici je svojevrstna umetnost, moj mož pa je potemtakem umetnik. Kljub vsemu je z vztrajno pogajalsko žilico priskrbel posteljo, dve nočni omarici in mizico z ogledalom, pa še vzmetnico in vso posteljnino za nesramno nizke zneske. Janey je praktično poskakovala po vsakem uspešnem nakupu. Še posebej se je zabavala pri trgovcu iz Azerbajdžana, pri katerem sva tudi midva davnega leta 2019 kupila vzmetnico in vzglavnike. Tamer ga pozna že kar nekaj let, sivobradi Azerbajdžanec pa ga ima še posebej v čislih, saj lahko z njim pokramlja v turškem jeziku, ki ga moj mož tekoče govori. Tako je tudi Janey pri njem dobila presneto dober popust.

Konec dober, soba za goste opremljena. Janey pa naju je v zahvalo spet povabila na večerjo.

Si se kdaj zamislil/a, kako si trenutno na popolnoma drugi točki, v povsem drugačnem okolju, kot si si predstavljal/a, da boš, pred na primer 5 leti?

Življenje gre svojo pot. Pa naj bo to zaradi spleta naključij, nekega višjega načrta ali usode, kar ti je ljubše.

Nikoli si nisem želela velike poroke in vsega stresa, ki pride zraven. Poročila sem se v zlato-rdeči obleki v Sudanu. Kdo bi si mislil? Jaz že ne.

Nato sem se k izbrancu preselila v Savdsko Arabijo. Samo za kakšno leto, sem rekla. Pa sem tukaj že tri.

Odraščala sem v hiši z izključno pasjo družbo, sedaj si življenja brez mačk ne predstavljam več. Hecno, ko pobrskam med starimi fotografijami iz otroštva, opažam, kako me je na kakšnem izletu ali počitnicah vedno našla vsaj ena mucica.

Nisem bila vzgajana v veri v boga. Zdaj prepuščam Stvarniku, da me vodi, in vsak dan znova sem hvaležna za vse, kar imam in kar lahko podarim drugim.

Načrtuj, kolikor te je volja. Marsikaj se ti lahko posreči. Tisto, česar v življenju ne dosežeš, spravi v mapo z oznako “ni bilo namenjeno.” Enako lahko storiš z bivšimi prijatelji in neuresničenimi simpatijami. Pomirjujoče je vedeti, da te čaka nekaj boljšega in lepšega, oziroma nekdo, ki ti je namenjen.

Obkrožata naju dva zelena parka, številčnejše restavracije in majhne trgovine … Pa tudi malo več prometa na glavni cesti spodaj in z njim trobljenje, ki ga ne zadušijo niti malo boljša okna, v primerjavi s tistimi iz starega stanovanja. Muce povsod, a še vedno se voziva do Mačjega vogala, saj je ta le 10 minut stran z avtomobilom.

Sreča v nesreči, da sva se lahko tako na hitro zatekla v stanovanje Tamerjevega šefa, ki je ves ta čas odsoten v tujini.

Alhamdulillah za vse.

Pa sva šla. Spakirala vse, razen pohištva, ki sva ga uspešno prodala.

Nisva se odločila za najem kombija ali kakšnega selitvenega servisa. Vsak dan sva pač po obrokih vozila v novo začasno stanovanje.

Zadnji teden pred predajo ključev opazim lužo v kuhinji. In nato velik moker madež na stropu. Odlično, zapuščava potapljajočo se ladjo. Tamer je lastnika takoj obvestil o poplavi, ki je bila posledica zdaj že očitno slabo premišljene prenove nadstropja nad nama. In za takšno stanje bi on skoraj podvojil najemnino?!

Spremljajoč dogajanje v bloku sva ugotovila, da sta se v tem obdobju izselili še dve družini. Saj ne, da bi bil človek privoščljiv … A v tem primeru je najin pogoltni najemodajelec dobil tisto, kar si je zaslužil. En velik nič.

Svojemu vedno optimističnemu možu sem napovedala, da bova imela težave z varščino. “Našel bo tisoč in en izgovor, zakaj nama je ne bi vrnil. Saj nima denarja!”

A imela sva asa v rokavu. Pred tremi leti, ko je Tamer najemal stanovanje, mi je za mojo zeleno luč poslal videoposnetek ogleda. Imelo je potencial, vendar je izgledalo, kot da ga je nekdo zapustil v nepopisni naglici, razmetano in potrebno temeljitega čiščenja. Definitivno v precej slabšem stanju kot ob najini predaji nazaj.

In res. Lastnik je imel precej pripomb glede stvari, na katere nisva imela nobenega vpliva. Izgovarjal se je, da ni vedel, v kakšno stanovanje sva ob najemu vstopila, da je imel nepremičninskega agenta za to. Kakšen dober gospodar, Mashallah. Nato mu je Tamer pokazal videoposnetek. In vse tiho je bilo. 1000 savdskih rijalov varščine sva dobila nazaj. Alhamdulillah.

Ko sem se prvič zavedla, da morava ven, mi je bilo grozno hudo. Po vsem, kar sva doživela v zadnjih tednih, pa je odhod pomenil svojevrstno olajšanje. Je že bilo prav, da sva šla. Čas je bil za korak naprej.

Včeraj zjutraj je začelo deževati. “Alhamdulillah,” sva vzkliknila. Dežja nisva videla že več mesecev. V samo nekaj urah se je preuranjeno romantiziranje padavin v puščavskem mestu na družbenih omrežjih prelevilo v poročanje o že večkrat ponovljeni nočni mori, ki pesti Džido že več kot desetletje.

Količina dežja je presegla tisto iz leta 2009. Ne zgodi se velikokrat, a v tistih redkih slučajih se materializirajo vse pomanjkljivosti infrastrukture več kot 4 milijonskega mesta ob Rdečem morju.

Po vsakem takem dogodku na plano priplavajo kritike in klici k odgovornosti, nato pa zagotovila o rešitvah ter investicijah, da se škoda in žrtve ne bi ponovile. Včeraj sta življenje izgubili vsaj dve osebi.

Pravijo, da padavine in z njimi poplave razkrijejo vso korupcijo in prazne obljube lokalnih oblasti, ki še kar čakajo in odlašajo s protipoplavnimi ukrepi.

Kje je vizija 2030, se sprašujejo prebivalci mesta Džida in okoliške regije, ki ju dež res ne obišče pogosto, a vsakih nekaj let pusti prehude posledice za tako (samooklicano) napredno urbano okolje.

Najino okrožje ni bilo niti približno toliko prizadeto, kot so bile nekatere druge soseske, iz katerih so prihajali posnetki deroče vode, ki je s seboj nosila številne avtomobile. Srečna in hvaležna sva lahko, da nisva utrpela posledic včerajšnjih poplav.

Kolikokrat se mora to še ponoviti? Briga me za NEOM in vse druge visokoleteče ambicije. Stara mesta, ki nudijo dom milijonom Savdijcem in tujcem, potrebujejo investicije za večjo varnost. A karavana gre dalje.

“Imam začasno rešitev. Klical sem šefa, lahko greva v njegovo stanovanje, ki je ves ta čas prazno.”

Prihranila vam bom vse svoje faze žalovanja za najinim prvim domom. Od zanikanja do namišljenega pogajanja z resničnostjo … Stanovanje, v katerem sva bivala zadnja 3 leta, sva morala zapustiti. Tamer si je vidno oddahnil in me skušal spodbuditi, da bi vse skupaj videla s pozitivne strani. Nič več objestnih sosedov, nič več hrupa iz lastnikovega stanovanja nad nama …

Lepo po v vrsti torej: prodati morava vse pohištvo. Najprej je šla jedilna miza. Ponjo je prišel mlad par, on iz Pakistana, ona iz Kanade. Tako hecno ju je bilo opazovati, kako komaj začenjata svojo skupno pot v Savdski Arabiji. Na njunem mestu sva pred tremi leti stala midva, on iz Sudana, jaz iz Slovenije.

Tamer je na “savdski bolhi” objavil oglase za vse kose pohištva, poleg izklicne cene je uporabil fotografije, ki sem jih posnela jaz. Nisva bila pohlepna, naivna pa tudi ne. Zelo dobro namreč veva, kako kupci radi barantajo za precej nižjo ceno od zastavljene. Če se hočeš srečati nekje na pol poti, je treba ciljati malce višje.

“Koliko je končna cena,” vpraša mladenič, medtem ko njegova žena pozorno pregleduje vsako morebitno prasko na mizi in vseh šestih stolih, ki sodijo zraven.

Tamer se muza in odvrne: “Koliko lahko ponudite?”

“No, kako nizko lahko greste…” vztraja kupec, jaz pa si ne morem pomagati in v smehu pripomnim:

“Ali ste komaj včeraj prileteli v Savdsko Arabijo? Tukaj barantamo. Če izrečeva najnižjo ceno, je to kot strel v lastno koleno.”

Pa smo se le srečali na pol poti. Jedilni mizi je sledila spalnica, nato bojler in hladilnik … Kuhinjski pult si zasluži prav posebno poglavje, kako sva pred 3 leti zanj barantala, tudi ta je šel v nov dom. Prodati sva morala še dve klimatski napravi, pralni stroj in štedilnik.

Najinih kavčev, na katerih sva kampirala do zadnjega, nihče ni hotel. Ker pa jih nisva imela srca postaviti na cesto, kot je marsikomu tukaj v navadi, jih je Tamer nazadnje oddal zastonj. Samo da niso ostali v stanovanju, samo da niso šli med smeti.

Na koncu sva splezala na zeleno vejo. Toliko, kot sva vložila pred tremi leti, toliko sva dobila nazaj. Alhamdulillah.