Posts in Pisma iz Džide

Nekega aprilskega dne 2022 prejmeva sms od najinega stanodajalca:

“Ob izteku pogodbe bom zvišal najemnino. Letna ne bo več 15.000, ampak 19.000 SAR.”

Sva si mislila, okej. Najprej naju je povišanje za 25 % šokiralo. Mah, sva na koncu rekla, bova že. Četrtino Džide so podrli za izgradnjo novih modernejših sosesk, najemnine gredo čisto povsod navzgor. Raje tole povišanje, kot pa iskanje stanovanja in selitev. Pa še mački …

September 2022, mimogrede se srečamo pri dvigalu:

“Premislil sem si. Letno najemnino bom zvišal na 26.000 savdskih rijalov. Pogodba se izteče kmalu. Kako se bomo dogovorili?”

Ni šans.

Za to stanovanje, ki sva ga midva lastnoročno iz luknje spremenila v dom, on pa v 3 letih ni popravil niti oken niti elekričnih vtičnic, sama sva morala zamenjati umivalnik in bojler … pa še bi lahko naštevali. Za ves hrup, ki sva ga prenašala najprej od sosedov ponoči in nato še vsakdanji trušč renovacije tega škrtega stanovanjskega tajkuna, ki si je nad nama omislil popolno prenovo nadstropja za potrebe svoje družine … Za vse to sranje lahko v zahvalo plačava skoraj dvojno letno najemnino?!

“Če se naju hočete znebiti, raje povejte po resnici. V tej stavbi sva najdlje, redna plačnika, vsa druga stanovanja so v vsem tem času zamenjala najemnike. To je prehuda podražitev, bova pač šla drugam,” mu je v obraz odvrnil Tamer.

“No, bomo videli konec meseca,” je zamrmral lastnik, ko se je Tamer že obrnil in vstopil v dvigalo.

Ko gledam nazaj, si mislim, da nama ni verjel, da se bova zares odselila. Tamer pravi, da si je verjetno domišljal, da denar ne bo problem, ker sva vse račune vedno plačevala pravočasno. Očitno so drugi veliko bolj zavlačevali.

Moral se je ušteti pri financiranju svojega malega projekta na terasi nad nama. Po več kot treh mesecih njegovi načrti niso bili niti približno pri koncu, pa ga je zadelo: “Eureka, že vem! Najemnine bom še povišal. Mi bodo že tile butci spodaj vse lepo pokrili.”

Ni šans.

Skoraj 3 leta sem že v Savdski Arabiji. Tako dolgo, da sem po malem kar pognala korenine. Tiste tanke, ki se razrastejo, in jih sicer lahko iztrgaš ter presadiš drugam, a te vseeno malo stiska – si bodo opomogle? Ne vem, nimam ta prave vrtnarske žilice …

Predolgo sem tukaj, da me nekega dne selitev iz Džide ne bi vsaj malo pretresla, pa naj bo to v Ljubljano, London ali celo Kartum. Nikoli ne veš. Življenje v tujini te lahko preobrazi do te mere, da tvoja duša za vedno ostane vagabund.

Fotografija je bila posneta pred natanko 2 letoma. Ko je svet obvladovala pandemija, ko smo v Savdski Arabiji brez pardona nosili maske tudi zunaj. Tako dolgo nazaj in obenem kot včeraj se zdi ta dan.

Svet gori. Na različnih frontah.

Iz Irana odmeva novica o smrti dvaindvajsetletne Mahse Amini, ki jo je ubila zloglasna moralna policija, ker je zavračala “ustrezno” nošnjo hidžaba.

Iransko ljudstvo protestira, strahu navkljub, smrt Mahse je bila kaplja čez rob.

Zahod zastriže z ušesi ob prvi priliki, ko je govora o osvobajanju od naglavnega pokrivala. Zažiganje rut na protestih, to je melodija za vse nadebudne osvoboditelje muslimanskih žensk, pa če je slednjim to prav ali ne.

Draga bralka, dragi bralec, srčno upam, da si tu brez “ampakov, kaj-pa-čejev” in podobnih izgovorov. Ne štej se med svobodomiselne feminist_ke, če pri debati o hidžabu brez pardona vedno pristaviš “kaj pa tiste, ki jih v to silijo …” Prisila je zavržna, nesprejemljiva. Naprej. Aha, “to ne spada v naše okolje?” Vem, težko se je zazreti v ogledalo. In težko je stati za pravice VSEH. Tudi muslimank v Sloveniji, Franciji in še kje.

Ne praznuj zažiganja hidžaba, ker s tem trepljaš po rami vse goreče islamofobe, ki revolucionarne dogodke iz Irana že obračajo v prid svojim sovražnim interesom, predvsem z nabiranjem političnih točk proti tujemu, proti neznanemu.

V isti sapi se taisti liki ne morejo spomniti boljše razlage za “spodobno” oblačenje deklic (in dečkov) pri pouku od ravnateljice Waldorfske šole, katere izjava o ubogih fantih, utopljenih v hormonih, je odmevala v zadnjem tednu.

Stoj za Mahso. Stoj z iranskim ljudstvom. A njihov boj je za izbiro, ne proti hidžabu.

In stoj za Palestino, za afganistanske ženske, za Ujgurje na Kitajskem, za muslimane v Indiji.

A ne pozabi na muslimanke na Zahodu, ki se jih odriva iz javnega življenja, začenši v šolah in nadalje tudi na javnih zavodih, kjer se jim s kislim obrazom reče, da službe ne bodo dobile, če ne snamejo rute. O hujšem neposrednem poniževanju ne bom izgubljala besed.

Feminizem in boj za enakost nista pladenj z narezkom, s katerega si postrežeš samo s tistim, kar ti paše. Pa dober tek.

V pičlih 8 urah. Včeraj sem tako poletela iz Džide na zahodu v Abu Dabi na vzhodni strani polotoka. In potem spet na obalo Rdečega morja.

“A greš lahko ti namesto mene,” sem zaman prigovarjala Tamerju … zaman, ker je bilo to jasno nemogoče. V zadnjih dveh letih in pol sva v drugačnih razmerah med zaprtjem države in kasneje moj vizumski status urejala z izrednim podaljševanjem preko spleta ter z leti v Slovenijo in Sudan. Tokrat ni bilo več druge, kot da sama letim nekam ven iz Savdske Arabije. V igri je bil celo obisk novonastalih znank v Dubaju ali Bejrutu, a se iz različnih razlogov ta plan ni uresničil.

Tako odveč mi je bilo. Tamer me je hecal, da grem na dogodivščino, jaz pa sem samo premlevala, kaj vse gre lahko narobe, od manjših nesporazumov na letališču do katastrofičnih scenarijev, po katerih bom ostala nekje brez možnega povratka k svojemu dragemu v Džidi.

Dobra plat, ki mi je vlila malo pozitive, je bil moj urnik letov, ki je veleval, da sem čez mejo v Združenih Arabskih Emiratih na povratek čakala samo 2 uri. Nikakor ne preveč, da bi se tam na smrt dolgočasila, a tudi ne premalo, da ne bi z ležernim korakom pravočasno dosegla pravega terminala in imela še dovolj rezerve za stranišče in kakšno pijačo.

Iz nekega razloga še dan po tem ne morem verjeti, kako je gladko je vse skupaj steklo. Nobene zamude, nič nesporazumov.

No, na prvem letu sem imela sedež ob zasilnem izhodu. Prvič se mi je zgodilo, da je do mene pristopila stevardesa in me osebno opozorila, naj si pozorno preberem navodila za odpiranje izhoda ob mojem oknu. Se še komu v takšnih primerih prikrade malce nelagoden občutek odgovornosti, ko si pod nobenim pogojem zasilnega pristanka ne želiš, a z vso resnostjo preračunavaš svoj herojski prijem ročke nad oknom, od katerega bo odvisna usoda vseh potnic in potnikov v skrajni bližini?

V Abu Dabiju smo pristali brez izrednih situacij, pred pristankom pa sem svojo zadolžitev potisnila ob stran, nekam tja pod nahrbtnik in blazino, ki sem ju namestila pod glavo, potem pa se za eno uro pokrila še z odejo in na vseh treh prostih sedežih v svojih vrsti odspala nekaj kitic. Kot čisto prava herojka.

Na emiratskem letališču sem si, kot rečeno, lahko vzela čas zase, v menjalnici 50 rijalov zamenjala za 42 dirhamov in si nato privoščila pričakovano pregrešno drago kavo ter prav tako razkošja vredni plastenki vode. Ena mi je ostala za na letalo, česar sem bila vesela, saj lahko človek ob tisti postrežni miniaturni plastenki in redko prinešenem kozarcu vode resnično dehidrira.

Na povratnem letu sem sedela blizu stranišča; pozneje sem izvedela, da je Tamer ta sedež izbral namerno, saj ve za mojo nedavno premagano tremo pred uporabo letalskih toalet. Sedeti bližje pomeni manj možnosti spotikanja ob široko razkoračene potnike, kar meni pač povzroča nerazumljiv strah pred padci v javnosti, od katerih si moja sramu boječa duša stežka opomore.

Ob oknu v moji vrsti je sedela stara Sudanka, ki je do vzleta prav pošteno drnjohala, potem pa me brez zadržkov potrepljala po rami in mi dala vedeti, da je žejna. Ko najprej nisem razumela, je začela kazati na mojo še neodprto plastenko vode in v zadregi sem najprej poskusila poklicati stevardeso … Ker se na klic po gumbu nihče ni odzval kar nekaj časa, sem si rekla: “ne seri, Miša, pusti tej ženski, da pije.” Sama še nisem bila pretirano žejna in sem bila tako pripravljena počakati na redno strežbo pijače.

Ob postrežbi sendvičev si je odžejana gospa zaželela čaj z mlekom … À la Sudan, kaj pa drugega. Mleko je prispelo v majhnih paketkih, ki sem jih, tako kot druge plastenke in vrečko sendviča, odprla jaz. “Alhamdulillah,” je vsakič znova izrekla, ko sem ji tako ali drugače priskočila na pomoč.

Zadnjo uro leta pa s sedeža pred menoj vstane mlajša ženska v cvetlični obleki in rožnati ruti ter se začne preko mojega osebnega prostora, praktično sloneč na moji rami, brez maske na obrazu, pogovarjati z mojo starejšo sosedo. Sorodnica. Vnukinja? Saj ni važno, poznali sta se. Moram priznati, da še nisem slišala za “vrzi staro mamo na zadnje sedeže in pusti tujki, da se z njo ukvarja.” V nekem trenutku začne ta vestna mladenka vleči kabel mojih slušalk izpod ekrana nad sedežu pred mano. Včasih se vprašam, ali sem v času pandemije res izgubila smisel za človeške interakcije, a tokrat ni bilo druge razlage, kot da je gospodična padla z Lune.

Kabel sem poprijela sama in ji z malo pikrim glasom dala vedeti, da razumem, da moram vstati, da bo gospa šla na stranišče. Nato je starka močno poprijela še za mojo ponujeno roko, njena nesojena pomočnica te potrebe ni čutila. Po uporabi toalete pa je staro Sudanko le pospremila drugam, da ji ni bilo treba ponovno plezati k oknu. Na srečo je bilo tudi to letalo precej prazno.

Ob enih popoldne smo pristali v Džidi. Sledilo je izkrcanje, ki je, prvič odkar prebivam v Savdski Arabiji, skupaj z vsemi kontrolami steklo kot po maslu, brez nejasnosti in dolgih čakalnih vrst. Res pa je, da sem tokrat imela s seboj le svoj nahrbtnik, po navadi moram vleči še dodatno prtljago na kolescih, in tako je bilo šviganje mimo drugih potnikov precej lažje. “Alhamdulillah,” sem izrekla ob vsaki premagani oviri, vsaki osvojeni točki na svoji poti nazaj k možu, ki me je že čakal na terminalu.

“Pogrešal sem te,” mi reče z vidnim nasmeškom za masko na obrazu. Objem na letališču, nato pa poljub šele v avtu na parkirišču. Kot da se ne bi videla več tednov, ne pa le nekaj ur. Dogodivščino sem pa le imela in hkrati preletela 3600 kilometrov v manj kot pol dneva.

Hišica pri hišici. Pa postrojeni pritlikavi kaktusi pred njimi, lepo v vrstah med čistimi pločniki in brezhibno cesto. In še kolesarska steza vmes. Prometnih znakov za “počasi”, “prepovedana smer” in “pazi, ležeči policaj” skoraj toliko, da se ti zdi, da se nahajaš na poligonu med prvimi urami vožnje v prometu.

Dve žičnati ograji in visok zid ločujeta to “Stepfordsko Arabijo” od preostale. Pri vstopu stanovalce in obiskovalce preverjajo na dveh kontrolnih točkah z dvižno zapornico.

“Preden prideta, vama bova poslala uradno povabilo za registracijo preko našega portala, potem pa morata izpolniti obrazec s svojimi podatki. Verjetno je lažje priti do kakšne ameriške ambasade,” se je pošalila prijateljica, še ena Slovenka, ki preteklo leto in pol biva z možem v univerzitetnem mestu KAUST, slabi dve uri severno od Džide. 

“Malo manjka, pa bi od vaju zahtevali še številko spodnjih gat,” je dodala, ker tudi sama že predobro pozna radosti savdske birokracije, ki nam vsem marsikdaj kravžlja živce. In res, poleg podatkov z najinih osebnih dokumentov je Tamer vnesel še podrobnosti o najinem avtomobilu, vključno z zahtevanimi informacijami o zavarovalni polici.

Prišla sva na kosilo, v eno izmed omenjenih hišic, ki sva si jo podrobneje ogledala na vodenem ogledu z gostiteljico. Tamer me je kasneje vprašal, ali gre morda za slovensko navado — razkazovati hiše obiskovalcem. Sram me je priznati, da po dveh letih in pol v tujini ne vem več. Sto ljudi, sto čudi … Prav tako pa sem že pred začetkom obiska ostala brez besed pri vhodu v hišo, kjer so vame zrli trije koški za smeti. “Embalaža”, “organski odpadki” in “ostalo” je pisalo na njih.

Nato naju je glava družine, zaposlen na univerzi, odpeljal na ogled kampusa. “Saj tukaj ne potrebuješ nositi abaje, veš,” mi je rekel, ko smo prišli do avtomobila. Podobno sem slišala tudi od njegove boljše polovice. Že nista vedela, da sem za obisk prav z namenom oblekla svojo najnovejšo, bajramsko abajo, v kateri sem se želela tudi malo poslikati na najinem izletu izven mesta. Morda pa jima je ušlo iz spomina, da mi tudi v Džidi ni potrebno nositi niti abaje niti rute.

Sem pa na spletnih forumih zasledila, da v nekaterih drugih manjših zaprtih soseskah (t. i. compoundih) veljajo pravila “zahodnjaškega oblačenja” in da so naglavne rute, abaje ter seveda nikabi oz. tančice prepovedane. Kaj takšnega … Po drugi strani pa smo na naši vožnji med drugim lahko videli kolesarko srednjih let, ki je pod žgočim puščavskim soncem (kljub pozni popoldanski uri) preprosto morala imeti oblečene tako kratke hlače, da so ji pokrivale zgolj zadnjico. Za božjo voljo, zakaj? Samo zato, ker pač lahko? Verjetno ima raje opekline oz. že kar pošteno usnjeno kožo na svojih stegnih, pa čeprav pri zdravi pameti kaj takega nekje na Zahodu na kolesu ne bi nosila.

KAUST je samostojno mesto s trgovinami, restavracijami in vso potrebno infrastrukturo, ki je na voljo svojim rezidentom. Tik pred sončnim zahodom smo na primer obiskali tudi enega izmed rekreacijskih centrov z bazenom in številnimi športnimi aktivnostmi. Tam je vendarle prišlo do izraza, da je kljub vsemu prisotno spoštovanje medkulturnosti, saj je pri bazenu in v garderobah moč prebrati podrobna pravila bontona; preoblačenje je sprejemljivo zgolj za zaprtimi vrati zasebnih garderob in ne v skupnem prostoru, primerne in dovolj spodobne so enodelne kopalke za ženske in kratke kopalne hlače za moške, fotografirati ob bazenu je prepovedano … 

Mesto z univerzo Kralja Abdullaha je bilo ustanovljeno leta 2009, v njem prebivajo ljudje več kot 100 različnih narodnosti. Univerza nudi izobraževanje študentov magistrskih in doktorskih programov na področju znanosti in tehnologije. Ponaša se z vizijo za trajnostni razvoj, a zaenkrat se zdi, da je po dobrem desetletju še vedno sama sebi v namen. Po besedah ustanovitelja, preminulega kralja Abdullaha Bin Abdulaziza Al Sauda (1924 — 2015), KAUST predstavlja svetilnik, ki naj bi osvetljeval pot v boljšo prihodnost miru, upanja in sprave ter tako služil prebivalstvu kraljevine in celotnega sveta.

Komu služijo reciklaža, čiste ulice in vsa poslovna ter prostočasna infrastruktura? Soseske kot iz škatlice za vse (pretežno zahodnjaško naravnane) tujce znotraj vojaško varovane zaprte skupnosti so le stežka lahko svetilnik, ko pa do njegove naprednosti, čistosti in udobja 99 % savdske populacije nima dostopa. Morda pa se bodo kmalu malce bolj podvizali k implementaciji trajnostnih pristopov tudi zunaj dveh žičnatih ograj in enega zidu. Čas za uresničitev “Vizije 2030” trenutnega kralja in prestolonaslednika se izteka.

Kaj je novega?

Čajnik, končno. Ta starega sem uspešno ugonobila, ko sem ga pozabila na vročem štedilniku.

Pa zaloge bakhúrja, kadila za ramadan. Kljub temu da bo praznični mesec nastopil šele naslednji teden (kateri dan točno, se še ne ve — spremljamo luno!), se opojnemu dimu ne moreva upreti in sva omenjeno zalogo že načela.

Sicer pa je tukaj vse po starem. Marsikdo bi to pospremil s kančkom razočaranja, a midva sva zadovoljna. Razen najinih sosedov, ki nama še vedno skačejo po glavi, nama nihče prav posebej ne greni dnevov (in noči).

Še vedno se čudiva prijetnemu vremenu, ob sončnem zahodu greva na sprehod in se spominjava istega obdobja lansko leto, ko se je “zima” že zdavnaj poslovila.