Posts in Pisma iz Sudana

Včeraj je Tamerjeva družina zapustila Kartum in se odpravila na sever. Uspeli so se odmakniti od spopadov v glavnem mestu, Alhamdulillah. Nekaj časa so še upali, da ne bo treba, da se bodo razmere umirile. Na tisoče drugih sudanskih in tujih državljanov se je ta teden že evakuiralo iz Sudana.

Kdo ve, kdaj se bodo spet lahko vrnili. Koliko časa bo njihova hiša samevala? Bo sploh obstala? Marsikoga se novice o vojnah, ki prizadanejo milijone ljudi, stežka dotaknejo. Tudi sama včasih skušam držati distanco do nekih nikoli prej videnih žrtev, ki izgubijo svoje ljubljene, svoje imetje … Zdaj ne morem.

Te postelje, na katerih smo spali in pili čaj, ti zidovi, ki so nam nudili zavetje, to dvorišče, kjer sva imela poročno slavje … Vse to so pustili za seboj in se napotili na varnejše območje na severu države, v vas, kjer so živeli, preden so se preselili v prestolnico. Tam jih je pričakala druga prazna hiša, ki jo bodo sedaj spravili v red. Samo, da so na varnem. Samo, da so živi in zdravi. Alhamdulillah.

Včeraj sem začela pisati tole pismo, potem pa preložila zaključek na danes. Tako ne bo objavljeno z izključno dobrodušno noto, ampak precej grenkim priokusom. Koliko se lahko spremeni v eni sami noči, kako hitro se nekaterim lahko svet postavi na glavo. Spet. In spet.

Zjutraj je iz Sudana odjeknila novica, da je država ponovno v primežu spopadov dveh notranjih vojaških sil, ki želita prevzeti oblast, oz. netita državljansko vojno, ker nestabilnost verjetno ustreza nekaterim zunanjim velesilam. Saj ni važno, zakaj. Ljudstvo, ki je odstavilo diktatorja in dalo jasno vedeti, da si želi civilno vlado, ostaja ogoljufano, zdaj spet v strahu, kaj bo prinesel jutri. Kot nalašč se nasilje spet dogaja v zadnjih izdihljajih postnega meseca, ko bi se morali pripravljati na praznovanje v družinskem krogu in s prijatelji.

Naj bo pričujoča resnična anekdota iz Sudana v opomin, katerih sudanskih vrlin ne morejo izbrisati ne diktatorji in ne vojni udari. Povedal mi jo je Tamer po opravljenem telefonskem pogovoru s svojo mlajšo sestro, ki mu je v smehu pripovedovala o nenavadnem pripetljaju doma v Kartumu.

“Pri nas je še vedno navada, da se ljudje nenapovedano pojavijo na vratih hiše. Tudi v današnjih časih, ko imajo vsi telefone, ne pokličejo vnaprej,” mi pravi Tamer.

“Tega se spomnim iz otroštva,” mu povem, “tudi mi smo se obiskovali brez najave. Ampak z mobiteli je to (vsaj v naših krogih) šlo iz mode.”

“Ja, verjamem. Meni je šlo to vedno na živce. Vsakič znova sem prosil očeta, naj vendarle prej pokliče, preden se odpravimo h komu na obisk … Ampak v Sudanu velja nenapisano pravilo, da se gostitelji v primeru najave posebej pripravijo in ne skoparijo s pogostitvijo. Ravno zato marsikdo noče poklicati, ker ne želi biti razlog za zapravljanje denarja.”

Tako so razmišljali tudi Tamerjevi daljni sorodniki, ki so hoteli prejšnji teden obiskati Tamerjevo družino v Kartumu. Nič niso prej poklicali, so kar šli. Hoteli so jih presenetiti za iftar, večerni obrok po dnevu postenja. Potrkali so na vrata, a nikogar ni bilo doma. Pa so se sami spustili naprej. Nič nenavadnega, v Sudanu je pač tako. Neodklenjena vrata so nekaj vsakdanjega. S seboj so prinesli hrano, da ne bi bili v breme gostiteljem. Azan je naznanil konec posta, gostje pa so prinešeno hrano iz plastičnih posodic postregli na krožnike, ki so bili pri roki. Sami so prekinili post in se najedli. V nekem trenutku pa se je enemu izmed članov družine pripeljalo, da so v napačni hiši. Da Tamerjevi starši živijo na drugi strani betonskega zidu. Da so ravnokar pojedli iftar s tujih krožnikov, da so sedeli na posteljah sosedov.

Novodobne Zlatolaske so se po spoznanju zmote končno odpravile trkat na prava vrata. Očitno je preteklo zelo dolgo časa od zadnjega obiska, da je prišlo do takšne zmešnjave.

“A so vsaj pomili posodo, preden so odšli???”

“To je bilo tudi moje prvo vprašanje,” mi s širokim nasmeškom odvrne Tamer, ki ga je sestrina pripoved spravila v zares dobro voljo.

So. Posodo so pomili in se kasneje ponovno oglasili z opravičilom in pojasnilom, kaj se je dogajalo v času odsotnosti lastnikov hiše.

“Kaj takšnega se pa res lahko zgodi samo v Sudanu,” sva se strinjala.

Pa smo tam, ko spet premlevam, katero pismo naj bo naslednje v vrsti za objavo. Kakšen sudanski pregovor sem in tja (tale je znan tudi v drugih arabsko govorečih deželah) vedno pride prav.

Ko ga je Tamer prvič delil z mano, da bi me pomiril zaradi dileme, s katero sem se soočala takrat, sem takoj zastrigla z ušesi. “Všeč mi je!”

In takrat sem ga spravila na varno, v neprepišno zakladnico modrosti, ki jih lahko ob priliki delim z vami.

Sama lahko iz pričujočega pregovora izluščim naslednje: ko ti nekaj ali nekdo povzroča nemir, slabo voljo … temu lahko narediš konec. Zapri vrata, odidi, odstrani se iz situacije, ki iz tebe privablja najslabše. Ne gre za beg pred izzivom, ampak za to, da ohranjaš mirno glavo in nameniš svoji duši počitek.

Lahko še kaj dodamo? Vidiš ti pregovor kako drugače? Oglasi se v komentarjih.

“Pa dobro, no! Zakaj povsod, kamor greva, buljijo vame?!”

To sem se na najinem drugem obisku Sudana večkrat spraševala.
Abaja? ✔️ In to črna!
Ruta? ✔️ In pod njo kapa!

Poleg neizbežno očitnega dejstva, da sem bila edina belka v radiju več 100 m naokoli, me je Tamer opozoril na še eno stvar:

“Sončna očala imaš.” Ker mi ni bilo jasno, kaj hoče z opazko povedati, je nadaljeval: “Nihče ne nosi sončnih očal tukaj. Ti pa s svojimi kar kličeš po pozornosti, kot da si kakšna rock zvezda.”

“Pa če ne vidim brez! To sonce me totalno zaslepi,” sem šokirana hitela pojasnjevati možu, ki vse to že dobro ve in se mi lahko samo smeji ob moji zadregi.

“Tega Sudanci ne vejo. Sončna očala se tukaj nosi samo za imidž,” mi je odvrnil z nasmeškom.

In res. V naslednjih dneh sem bolj pozorno opazovala mimoidoče na cesti. Iz minibusa sem videla naslednji prizor, ki se mi je vtisnil samo v spomin, fotografirati mi ga ni uspelo.

Mlada Sudanka v črni abaji z živo rdečim šalom je stala na robu pločnika, kjer je ustavil mladenič z motorjem. Sedla je za njim, čisto po damsko, noge v dolgem krilu je obdržala na eni strani motorja. Oprijela se ga je okoli pasu in kot v filmu sta odrinila na cesto, rob njene rdeče rute je zaplapolal za njima. Motorist je nosil sončna očala, čeprav je pozno popoldansko sonce že izgubljalo svojo moč. Nasmeška obeh na motorju sta sijala svetleje.

“Lačna sem.
“Tamer me zaprepadeno gleda: “Kako si lahko lačna? Saj smo imeli obilno kosilo.”

Obilno kosilo ali katerikoli drug obrok v sudanski hiši pomeni dve ali tri jedi z neomejeno količino kruha. Vsak grižljaj zelenjavne ali mesne omake, vsakič ko posežejo v krožnik po kosu jajčne omlete, mesa ali falafla, to storijo s kruhom.

“Jaz ne morem pojesti toliko kruha. Ni dobro zame, čutim, da ni,” mu skušam potiho razložiti, da me ne bi slišal še kdo v hiši in s tem bil morda prizadet.

“In tisti mali krožnik solate? Tega bi pojedla sama kot za šalo, če ne bi okrog pladnja sedelo še 5 članov družine.”

Vidim ga, kako je zmeden, ker ga domača kuhinja vedno dodobra nasiti. Hkrati mu v očeh zaznam šok in žalost. Mojo blaginjo želi postaviti na prvo mesto in nekaj dni ženinim tečnim pritožbam ni pripisoval večjega pomena. Mislil je samo, da bi raje jedla nekaj drugega. Ni razumel, jaz pa tudi nisem znala biti bolj jasna. 

“Samo ne reci ničesar svoji mami, prosim. Nočem, da bi bila užaljena. Za nič na svetu je ne bi hotela prizadeti!”

Obljubil mi je, da ne bo rekel nič takšnega. Samo bolj jasno naj povem, kaj rabim. Še več banan in paradižnika s tržnice? Ni problema.

Zadnji teden sem pri svoji sudanski žlahti prav dobro jedla. Na jedilniku je bilo še več riža in zelenjavnih omak. Moja ljuba tašča, ki naj ne bi razumela več kot nekaj besed angleško, je v poslednjih dneh obiska poskrbela, da je snahina občasna tečnoba čudežno izginila.

Tamer mi je prisegal, da ji ni ničesar razkril. Tako sem lahko ob vse pogostejših presenečenjih, ko me je ogovarjala z vedno večjimi primesmi angleščine, sklepala, da ima Mama Niemat skrivnost.

Izkazalo se je, da angleškega jezika iz študentskih let vendarle ni pozabila, oziroma ji je ob drugem tritedenskem obisku snahe iz tujine postal spet bolj domač. Samo ugibala pa sem lahko, ali je zares slišala moje pritožbe iz druge sobe ali skozi okno na dvorišče, kjer je morda pomivala posodo. Kakšna zadrega. Ali kakšna sreča?

Danes popoldne gremo k teti Árafi. Izmed vseh tetk, ki jih moramo obiskati, Árafa živi najbližje. Niti rikše ne potrebujemo, peš bomo šli po domači ulici.

“Nič posebnega ni treba obleči, samo abajo čez to, kar že imaš na sebi,” mi je svetovala svakinja. Nobene drame.

Potrkamo na velika železna vrata rožnate barve. Odpre jih Mohamed, starejši izmed sinov v družini. Sledimo mu čez dvorišče in kljub temu da se že večeri, opazim tople odtenke zidov hiše. Iz nje izstopita hčerki, ohlapno oviti v dolgo bombažno blago, tradicionalno sudansko opravo – tavbo (arab. izgovor.: thobe/toub). Sledijo pozdravi in vljudnostne fraze.

– Salaam aleykum.
– Aleykum salaam.
– Kako ste?
– Vse dobro. Alhamdulillah. Kako gre?
– Alhamdulillah.

Orisana izmenjava med Sudanci na prvi pogled zunanjega opazovalca traja nenavadno dolgo. Ko sem bila lani predstavljena Tamerjevim sorodnikom in sosedom, sem vse skupaj spremljala z izbuljenimi očmi, popolnoma nesuverena s svojimi replikami. Vsakič znova sem pred napovedanim obiskom pogledovala na telefon in si skušala zapomniti kakšno frazo več, kot le “dobro sem, kako ste vi”. Letos mi je šlo dosti bolje. Dotik leve rame z desno roko in nato sežeš še v desno dlan. Sudanske dame slednje storijo precej na rahlo, zato sem morala biti previdna, da nisem kakšne tetke ali sestrične premočno stisnila s slovensko priučenim čvrstim stiskom rok.

Nato smo vsi skupaj vstopili v enega izmed notranjih prostorov. Usedli smo se na postelje, prekrite z živobarvno posteljnino. Ja, prav zares. In ne, to ni bila spalnica.

Lansko poletje, ko sem sredi noči priletela v Sudan in bila sprejeta v družinsko hišo takrat še zaročenca, sem se z velikim začudenjem znašla na dvorišču s posteljami. “Dobro, očitno bom spala pod zvezdami,” sem si rekla. In res, v poletni vročini mnogi Sudanci spijo pod milim nebom. Velika železna ogrodja postelj so razporejena med hišo in višjim zidom, ki nudi družini zasebnost. Še eno presenetljivo spoznanje pa me je čakalo zjutraj, ko se je zdanilo. Skupaj s svojimi gostitelji sem na taistih posteljah posedala in pila čaj. Ko pride na vrsto kosilo, med postelje prinesejo manjšo mizo in nanjo položijo pladenj z dnevnim obrokom.

Tudi pri teti Árafi so pred nas postavili prenosne mizice in nas najprej postregli s kozarci vode. Sedeč na posteljah smo pričakali teto, ki se je pred kratkim vrnila s tržnice, naš obisk pa je bil, kot je v navadi, nenapovedan. Ponovno so sledili pozdravi, dotik rame, stisk rok. Alhamdulillah. Potem je na vrsti vsaj še čaj ali kava. Tokrat z užitkom srebam slavni sudanski mlečni čaj in vanj namakam domače piškote. Na moje veselje je ob tej priliki sladkor v posebni posodici zraven. V kakšni drugi hiši se zna zgoditi hudo presladek napitek in potem se znajdeš v dilemi: spiti ali ne spiti. Tudi sveže stisnjen sadni sok ima v sudanski kuhinji dostikrat dodan sladkor.

Ne ostanemo predolgo, jutri moramo na precej oddaljen konec mesta. Po ustaljeni sudanski navadi moramo “vrniti obisk” še eni izmed tetk, ki se je pred dnevi oglasila pri nas in prinesla domače pecivo. Komaj čakam, da vidim, kakšne barve je njena hiša in kakšne postelje nas čakajo tam.

***

“A mislita, da bom lahko posnela kakšno fotografijo tudi pri teti Alawíji?” vprašam moža in svakinjo, medtem ko se gnetemo na zadnjem sedežu rikše, ki šviga po prašnih ulicah. Res si želim malo dokumentirati sudanski fenomen, imenovan postelje.

“Ja, verjetno ne bo problema. Ji bom jaz rekla, če lahko. Ampak, Miša … Zakaj so ti naše hiše tako zanimive?” mi vidno zmedena odvrne Malak. “Kje pa posedete goste pri vas?”
“Pri nas imamo dnevno sobo z velikim kavčem in foteljem,” ji odgovorim.
“Kako? Kje imate pa postelje?” V tem momentu je moja svakinja praktično v šoku, meni pa se prav hecno zdi in ker se sporazumevava po angleško, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila in s kančkom ironije ji povem: “V spalnici.”

Rikša se ustavi ob cesti, kjer čakajo manjši kombiji — avtobusi. Prestopiti moramo. Ko se namestimo na sedežih, je treba počakati, da se vozilo napolni. Na srečo to nikoli ne traja dolgo. Debata o sudanskih posteljah še ni končana. Pridruži se nama Tamer, ki mi razloži, zakaj ima vsaka sudanska hiša številne postelje, ne samo v spalnih prostorih, ampak tudi tam, kjer sprejemajo goste, in na dvoriščih. “To izhaja še iz časov, ko so ljudje morali prepotovati daljše razdalje, iz ene vasi v drugo. Ko so v tej vročini prispeli na cilj, so jim gostitelji vedno ponudili posteljo za počitek. Obiskovalci so tako lahko ostali tudi po več dni in ni bilo zadrege, kje bodo spali. Čeprav se danes morda obiskujemo malo manj, ohranjamo to stran tradicionalnega gostoljubja. Če si utrujen, se lahko brez zadržkov uležeš, tudi v družbi z drugimi, ki sedijo in recimo pijejo čaj.”

Nato ga Malak opozori, da smo prispeli v tetino sosesko. Tamer zatleska s prsti, da opozori voznika, naj ustavi ob strani ceste. Čaka nas nekaj malega peš poti, kmalu prispemo pred vrata hiše, kjer potrkamo na velika železna vrata, tokrat so ta živo zelene barve. Medtem ko čakamo, da nam odprejo, me Tamer po tiho vpraša: “Kaj pa če bi midva tudi imela nekaj postelj v dnevni sobi?” Navihano me gleda in nadaljuje: “Saj imava velik prostor, kakšno posteljo bi lahko dodala ali pa kar nadomestila kavč.”
“Niti slučajno,” izstrelim, ker vem, da me samo heca. O posteljah in kavčih sva že govorila pred dobrim letom, ko sva začela z opremljanjem stanovanja.
“Torej imava v resnici prav evropsko domovanje, kajne?” Za vrati se približujejo koraki, zato ne pomišljam dolgo in hudomušno zaključim debato: “Tako je. Najin dom je ustvarjen po meri gospodarice.”

“Veš, kaj? Ti si tako neverjetno direktna. Včasih kar preveč. Vedno poveš, kaj si misliš. Kaj ti je všeč in česa ne maraš.
Tukaj v Sudanu tega ne počnemo.”

Nekaj podobnega sem prvič slišala v Savdski Arabiji od svoje egiptovske prijateljice, ki pravi, da ji je to sicer zelo všeč, moja sudanska svakinja pa je malo manj navdušena nad tem. Opazka me je na nek način presenetila, ker sem samo sebe od nekdaj vmeščala med vljudne in diplomatsko spretne osebe.Obenem sem prepričana, da svoje iskrenosti glede stvari, ki mi zares ne pašejo, ne bom nikoli prikrivala. Verjamem, da lahko s prijazno besedo in nasmeškom dosežeš marsikaj, hkrati pa ne žrtvuješ svojega in tujega dostojanstva.

Se morda tudi ti spomniš kakšne kulturne razlike, na katero so te opozorili tuji prijatelji, sam/a pa se je sploh nisi zavedal/a?

***

“Ti prav za vse rečeš prosim in hvala,” mi je letos spet z začudenjem rekla moja svakinja. “Za najmanjšo stvar, tudi Tamerju … In meni. Pa saj smo družina, res me ne rabiš tako ogovarjati.”

Ponovno sem se znašla v situaciji, ko nisem bila prepričana, ali gre za kulturno ali samo karakterno razliko. Ampak meni res ni problem reči prosim. Ali hvala. In res mi je prišlo v navado. Tako iz vljudnosti do tujcev, kot tudi z najbližjimi prijatelji in domačimi.

“A ti pa ne rečeš prosim svojim prijateljicam,” sem jo vprašala.
“Ne, zakaj? Saj smo si blizu, ne rabimo biti tako uradne,” mi je skušala pojasniti.

Nato sem ji predstavila še svoj pogled na vse skupaj: Letos, ko nisem več nevesta, ko nisem več posebna gostja, ko sem “del družine”, se pa jaz včasih kar malo zdrznem, ko mi rečejo “prinesi to … boš narezala čebulo …” Priznam, da se pa meni kar malo čudno zdi, ko ne slišim prosim in me ima, da bi po otročje odvrnila: “Kje pa je čarobna beseda?”

Kako smo si različni, kajne?

***

“A potem ne moremo prenočiti v hotelu?” Moja nočna mora je postajala vedno bolj resnična. No, malo pretiravam. Ampak res sem si želela samo v posteljo. Spala bi kot top.
“Ne, lastnica nam noče oddati sobe za samo eno noč. Če bi plačali za najmanj 3 nočitve,” mi razlaga Tamer, ravno tako utrujen od celodnevne dogodivščine v puščavi.
“Pa dobro, a tem ljudem denar smrdi? Kako lahko zavrnejo stranke, hotel pa prazen,” sem se mrgodila in obupovala na zadnjem sedežu avtomobila.
“Ni panike, gremo k Saifovim sorodnikom. Jih je že poklical, vejo, da smo v bližini,” me poskuša pomiriti moj mož, ki ne ve, da sem se ravno te alternative bala.

Sudansko gostoljubje. Kdorkoli obišče Sudan, sliši o prijaznih domačinih in neprimerljivem gostoljubju, s katerim sprejmejo vsakogar, pa naj bo to sorodnik, prijatelj ali tujec.

V svoji glavi sem premlevala naslednje. “Ko pridemo tja, bo ura že 10 zvečer. Vstali smo ob 5. uri zjutraj, da smo se lahko iz Kartuma podali na sever k piramidam v puščavi. Prepozno je za avtobus nazaj do mesta, nimamo izbire. Ampak vem, kaj nas čaka. To prekleto gostoljubje. Ko si na smrt utrujen in te obenem boli gleženj, s katerim si udaril ob kamen med nerodnim plezanjem na kamelo, pač nisi razpoložen za zapovedano smehljanje, a vendar se zavedaš, da moraš biti hvaležen, da te bo neka tuja družina sprejela v svoje domovanje, ti najverjetneje ponudila obrok. Veš pa tudi, da bodo želeli s tabo neumorno kramljati in ti predstaviti vse razposajene otroke, tetke in po možnosti še staro mamo.”

“Saj se lahko uležeš in počivaš,” mi prijazne besede gostiteljice iz arabščine prevede moja svakinja Malak čez dobro uro, ko smo, kot sem predvidevala, pojedli in s staro mamo in nekaj otročaji obsedeli na posteljah. Spet postelje. Tako kot v vsaki sudanski hiši. “Hvala, ampak spala bi rada potem v miru. Ne morem drugače,” odvrnem z utrujenim nasmeškom in upam, da bodo razumeli moj namig ter hkrati ne bodo prizadeti. Nikogar nočem užaliti.
Po nekaj minutah so naju z Malak le pustili sami. Hitro sva zaspali, v tolažbo mi je bila tudi Tamerjeva obljuba, da bomo odšli navsezgodaj zjutraj. Za to sem ga prosila vnaprej, ker nisem želela spet “imeti prav” naslednji dan, ko bi na dobronamerno, a vsiljivo prošnjo gostiteljev morali ostati še do zajtrka. To pomeni, da bi se v najboljšem primeru proti avtobusni postaji odpravili šele opoldne. Sudanci namreč vstanejo zelo zgodaj, a najprej spijejo čaj in si napolnijo želodce s piškoti ali kakšnim domačim kolačem. Pravi zajtrk sledi šele okoli 11. ure dopoldne. “Ne, ne, ne. Ne morem. Noga me boli. Samo domov,” sem si prigovarjala, ko sem v notranjem monologu preračunavala možne scenarije naslednjega dne.

Nekaj čez 6. uro zjutraj sem se zbudila sama od sebe, ker mi je sudansko zgodnje vstajanje po par tednih že prišlo v kri. Tudi Tamer je bil buden in skupaj z Malak smo pričeli s protokolom “res moramo ujeti avtobus, zato žal ne moremo ostati dlje”. Kljub moji slabo prikriti nejevolji in utrujenosti prejšnji večer so me gospodarica hiše, otroci in babica vsi toplo pozdravili ter nam zaželeli srečno pot. Malo začudenja je vseeno bilo: “Zakaj že greste … Lahko bi ostali še malo. Ostanete še na zajtrku?”

Preden nas je Tamerjev prijatelj Saif odpeljal na avtobusno postajo, smo se poslovili in kot tuja gostja sem v dar dobila presenečenje. V roke so mi izročili navadno prozorno vrečko, ki sem jo z užitkom poduhala, saj sem takoj vedela, kaj je v njej. “O, bakhour!” Ker sem prepoznala posebno vrsto kadila, sem na svoje obdarovalce napravila še boljši vtis. Veseli so bili, da sem s tako pristnim navdušenjem sprejela darilo. In bila sem jim zares hvaležna. Za bakhour in za posteljo. Za pozno večerjo in jutranji mlečni čaj. Za iskreno gostoljubje, ki ga še vedno ne razumem prav dobro. Ostalo mi bo v spominu s tem pismom. Morda ga bom prebrala pred naslednjim potovanjem in na vse to, kar počnejo v Sudanu drugače, gledala skozi bolj razumevajoče oči.

Pred enim mesecem:
– Potem sva odločena? Greva v Sudan?
– Ja, ampak tokrat me pelješ gledat piramide!
– Bova videla, če bo šlo. Inshallah.
– Pa kamele. Do piramid s kamelami!

Prejšnji teden:
Po dobrih 4 urah vožnje z avtom, prej pa od domače hiše do obrobja Kartuma vožnja z 1 rikšo in 2 avtobusoma … Prispeli smo. In ob zadnjem zavoju proti starim kraljévim grobnicam na obzorju so nas opazili. Z ene strani jezdec na beli kameli, z druge beduinski dečki, ki so na vso moč tekli proti našemu avtu in vzklikali s svojim zakladom za prodajo – ročno izdelanimi spominki iz peščenjaka – majhnimi piramidami v rokah.

Tudi kamele so nas pričakale in z velikim veseljem ter občudovanjem sem lahko zajahala ravno belega kameljega samca, ki nas je prvi pozdravil in pospremil po poti do parkirišča.

In nato prizori starodavnih piramid, ki še vedno botrujejo zobu časa in peščenemu vetru ter kljub delno poškodovani podobi zaradi neusmiljenih lovcev na zaklade jemljejo dih. V sedlu visoko nad tlemi se jim približaš z navdušenjem in nekakšnim strahospoštovanjem, saj te veličastne nubijske tumbe pustijo brez besed.

Pozno popoldansko sonce nas je spremljalo ravno dovolj visoko, da smo se lahko naužili najlepših razgledov saharskih sipin, vročina pa je popuščala proti koncu dneva. Brez vetra naša “kot v filmu” odprava ne bi bila popolna.

Toliko misli in občutkov me je navdajalo. Zares sem tukaj. Tako daleč od doma. Med grobnicami starodavnih kraljic in kraljev. Pravijo jim prastarši potomcev, ki so še vedno med nami. Tukaj na severu Sudana ob Nilu so njihove vasi.

– Od kod je že tvoja družina, Tamer?
– Iz Dongole, na severu.

V sončni zahod brez besed. Samo z nasmeškom na obrazu.

P. S.: Več o zgodovini piramid napišem kmalu.

– Kakšno pa je vreme decembra v Sudanu?
– Uf, mraz bo! In to takšen suh mraz, ki razpoka kožo.
Pogledam napoved in vidim: 30 stopinj čez dan, 20 ponoči.
Mraz, ja. Se že tresem.

…

Tretji dan v Sudanu: na obraz, roke in stopala vsak dan nanašam debele sloje surovega karitejevega masla. Zjutraj in zvečer nosim nogavice. Občasno kar dolge rokave. Klime ne prižigam. Nikoli si ne bi predstavljala takšnega suhega zraka, če ga ne bi izkusila na lastni koži. Dobesedno.