Objave v Pisma iz Sudana

Rdeča ruta in sončna očala

“Pa dobro, no! Zakaj povsod, kamor greva, buljijo vame?!”

To sem se na najinem drugem obisku Sudana večkrat spraševala.
Abaja? ✔️ In to črna!
Ruta? ✔️ In pod njo kapa!

Poleg neizbežno očitnega dejstva, da sem bila edina belka v radiju več 100 m naokoli, me je Tamer opozoril na še eno stvar:

“Sončna očala imaš.” Ker mi ni bilo jasno, kaj hoče z opazko povedati, je nadaljeval: “Nihče ne nosi sončnih očal tukaj. Ti pa s svojimi kar kličeš po pozornosti, kot da si kakšna rock zvezda.”

“Pa če ne vidim brez! To sonce me totalno zaslepi,” sem šokirana hitela pojasnjevati možu, ki vse to že dobro ve in se mi lahko samo smeji ob moji zadregi.

“Tega Sudanci ne vejo. Sončna očala se tukaj nosi samo za imidž,” mi je odvrnil z nasmeškom.

In res. V naslednjih dneh sem bolj pozorno opazovala mimoidoče na cesti. Iz minibusa sem videla naslednji prizor, ki se mi je vtisnil samo v spomin, fotografirati mi ga ni uspelo.

Mlada Sudanka v črni abaji z živo rdečim šalom je stala na robu pločnika, kjer je ustavil mladenič z motorjem. Sedla je za njim, čisto po damsko, noge v dolgem krilu je obdržala na eni strani motorja. Oprijela se ga je okoli pasu in kot v filmu sta odrinila na cesto, rob njene rdeče rute je zaplapolal za njima. Motorist je nosil sončna očala, čeprav je pozno popoldansko sonce že izgubljalo svojo moč. Nasmeška obeh na motorju sta sijala svetleje.

Sudanski jedilnik

Zajtrki

FUL

Najbolj znana sudanska jed. Sudanski zajtrk brez fula ne obstaja. Pripravljen je iz kuhanega fižola fava; lahko je popolnoma pretlačen v gladko zmes ali pa tudi ne. Za postrežbo ga posolijo in čezenj posujejo posušen komarček (koromač).

TAMÍA

Podobno kot pri falaflu, glavna sestavina teh ocvrtih polpetkov je čičerika. To skuhajo in pretlačijo z različnimi zelišči in premesijo z omočenim kruhom. Obstajajo različne oblike (od okroglih do paličic), ki so včasih obsute s sezamom. Izvedela sem, da čičeriko mnogokrat nadomestijo s fižolom fava.

KRUH

Sudanci se s kruhom ne šalijo. Prisoten je pri čisto vsakem obroku in vedno ga je veliko.

Kruh pri zajtrku. Gostitelji vedno ponudijo še kruha, če slučajno opazijo prazne roke pri obedu.

MADÍDA

Sudanska kaša. Moko, mleko in sladkor lahko prištejemo med glavne sestavine, t. i. grško žito (fenugreek seeds) pa jedi da poseben okus. Madido navadno postrežejo toplo že navsezgodaj zjutraj v zimskem času.

Madida — kaša z grškim žitom.

Glavne jedi

RÍŽLA

Okusen zelenjavni krožnik, ki je definitivno na mojem seznamu najljubših sudanskih jedi. Gre za skuhan portulak (tolstika) in rdečo lečo.

Ena mojih najljubših: rižla.

FÁTA

Ko čez predhodno skuhan riž in koščke kruha prelijejo juho, nastane fata! Namočena riž in kruh sta prelita z lečino juho ali pa kar s preprosto jušno osnovo (piščančjo ali govejo).

Z juho namočena riž in kruh: fata.

DÀMA’A

Preprosto povedano: mesno-zelenjavna enolončnica. Za začetek ne sme manjkati veliko pražene čebule, nato je dodano meso (največkrat govedina) in seveda zelenjava. Slednjo v loncu zastopajo krompir, korenje, bučke, včasih tudi stročji fižol … Njami.

Slastna enolončnica — dama’a.

ASÍDA

Znana tudi drugod, a vseeno so Sudanci izjemno ponosni na svojo lastno asido. To ni kar tako vsakodnevna jed, pripravijo jo predvsem v prazničnem času bajrama (arabsko Eid). Izjemoma se jo pripravi ob drugih posebnih priložnostih, če na primer pride na obisk snaha, ki po nekem naključju to sudansko specialiteto obožuje. Rženo moko s kvasom vkuhajo v soljeno vodo. Po zadostnem mešanju nastane gladka gosta zmes, ki jo prelijejo v posodo z okrasnim dnom, v kateri se mora ohladiti. Ko je nared, zdaj trdno jed zvrnejo ven in postrežejo z omako: lahko okrino, mesno ali z jogurtom.

Asida obdana z okusno omako iz okre.

KHÚDRA MAFRÚKA

Lepljiva zelena jed iz kuhane jute (arabsko mulukiyah). Za nadomestek se lahko uporabi špinača. Khudro mafruko po navadi postrežejo s “kisro” (glej naslednjo jed).

Precej lepljiva, nerodna jed: khudra mafruka.

KÍSRA

Tanko ocvrto testo iz navadne in ržene moke (semolina/durum); mešanica moke z vodo. Odvisno od razmerja med mokama, je kisra lahko izjemno kislega okusa.

Kisla kisra.

NILSKA RIBA

Okusna sama po sebi, nilska riba ne potrebuje posebnih začimb. Pomokano ocvrejo na olju, na krožniku pa jo zgolj pokapajo z limetinim sokom.

Ocvrta riba.

ŠÀTA

Zelo pekoča priloga oz. začimba: arašidovo maslo s sesekljanim čilijem. Šato redno priložijo pri različnih jedeh, odvisno od okusa jedcev.

Na prvi pogled izgleda zgolj kot samo arašidovo maslo, a skriva veliko čilijeve ostrine.

KRUH

Tudi kosila ni brez kruha. Bolje rečeno, praktično kateregakoli obroka ni brez kruha, ker je navada, da se jé z roko. Tako je vsak grižljaj zajet s kosom kruha.

Družinsko kosilo, deljenje hrane s kruhom.

Solate

SOLATA ÁSWAD

Ocvrti ali kuhani jajčevci z bogatim prelivom iz arašidovega masla, limete, popra in soli.

Solato Aswad je takole v najini savdski kuhinji pripravil Tamer, ker mi jedi v Sudanu ni uspelo fotografirati.

PARADIŽNIKOVA SOLATA

Jasnega odgovora na vprašanje, kako razlikujejo poimenovanja solat, nisem dobila. Paradižnikovi, mešani in solati iz rukole — vsaki rečejo “solata”. Tale na sliki je paradižnikova s čebulo in — arašidovim maslom. Ko sem jo poizkusila prvič, mi je bila takoj všeč!

Še ena mojih najljubših jedi: arašidovo maslo da tej solati prav poseben okus!

MEŠANA SOLATA

Preprosta kombinacija paradižnika, kumare in čebule. Preprost je tudi preliv: sol in limetin sok.

Sveža mešana solata.

RUKOLA

Sveži listi rukole, včasih kar priloženi mešani solati. Pokapani s sokom iz limete.

Rukola in spodaj mešana solata.

Sladke jedi

ŠA’ARÍJA

Samostojna jed, ki ne služi kot sladica. Testenine se izmenično popečejo in skuhajo, zabelijo z maslom in prekrijejo s sladkorjem. Ša’arijo postrežejo za zajtrk ali večerjo.

Ša’arija. Ni na seznamu mojih najljubših.

ZALÁBYA

Preprosto povedano — sudanske miške. Ocvrtki iz kvašenega testa, posuti s sladkorjem. Včasih mešanici za cvrtje dodajo čili ali ingver za bolj poseben okus. Zalabya je po navadi spremljevalka jutranjega mlečnega čaja, vendar je lahko okusen prigrizek tudi čez dan.

Okusne sudanske miške — zalabya.

Večerje

Zadnji obrok dneva je po navadi sestavljen iz enakih jedi, kot jih jedo za zajtrk. To v praksi pomeni: karkoli ostane v hladilniku in potrebuje manj časa za pripravo.

Večerje so podobne zajtrkom.

Praznične jedi

Po postnem mesecu (Ramadan), nastopi Eid Al Fitr in nato še drugo praznično obdobje Eid Al Adha. Takrat so sudanska omizja bolj obložena z mesnimi jedmi. Po običaju se vsa hrana tudi podari bolj revnim prebivalcem. Na jedilniku je več ovčetine in govedine, čez leto je sicer več piščančjih jedi.

Bogato obložen pladenj v času praznovanja bajrama (2019).

Opomba:

Ker nisem najbolj navdušena mesojedka, sem se osredotočila na bolj vegetarijanske jedi. Na srečo je teh v sudanski kulinariki veliko. Ker imam tako rada zelenjavo, je moja žlahta poskrbela, da je bilo na jedilniku več solat in riža kot po navadi. Od doma sem namreč navajena, da pri kosilu pojemo VELIKO solate. Po drugi strani pa mi ni v navadi pojesti veliko kruha, zato so mi sudanski obroki predstavljali precejšen izziv.

Taščina skrivnost

“Lačna sem.
“Tamer me zaprepadeno gleda: “Kako si lahko lačna? Saj smo imeli obilno kosilo.”

Obilno kosilo ali katerikoli drug obrok v sudanski hiši pomeni dve ali tri jedi z neomejeno količino kruha. Vsak grižljaj zelenjavne ali mesne omake, vsakič ko posežejo v krožnik po kosu jajčne omlete, mesa ali falafla, to storijo s kruhom.

“Jaz ne morem pojesti toliko kruha. Ni dobro zame, čutim, da ni,” mu skušam potiho razložiti, da me ne bi slišal še kdo v hiši in s tem bil morda prizadet.

“In tisti mali krožnik solate? Tega bi pojedla sama kot za šalo, če ne bi okrog pladnja sedelo še 5 članov družine.”

Vidim ga, kako je zmeden, ker ga domača kuhinja vedno dodobra nasiti. Hkrati mu v očeh zaznam šok in žalost. Mojo blaginjo želi postaviti na prvo mesto in nekaj dni ženinim tečnim pritožbam ni pripisoval večjega pomena. Mislil je samo, da bi raje jedla nekaj drugega. Ni razumel, jaz pa tudi nisem znala biti bolj jasna. 

“Samo ne reci ničesar svoji mami, prosim. Nočem, da bi bila užaljena. Za nič na svetu je ne bi hotela prizadeti!”

Obljubil mi je, da ne bo rekel nič takšnega. Samo bolj jasno naj povem, kaj rabim. Še več banan in paradižnika s tržnice? Ni problema.

Zadnji teden sem pri svoji sudanski žlahti prav dobro jedla. Na jedilniku je bilo še več riža in zelenjavnih omak. Moja ljuba tašča, ki naj ne bi razumela več kot nekaj besed angleško, je v poslednjih dneh obiska poskrbela, da je snahina občasna tečnoba čudežno izginila.

Tamer mi je prisegal, da ji ni ničesar razkril. Tako sem lahko ob vse pogostejših presenečenjih, ko me je ogovarjala z vedno večjimi primesmi angleščine, sklepala, da ima Mama Niemat skrivnost.

Izkazalo se je, da angleškega jezika iz študentskih let vendarle ni pozabila, oziroma ji je ob drugem tritedenskem obisku snahe iz tujine postal spet bolj domač. Samo ugibala pa sem lahko, ali je zares slišala moje pritožbe iz druge sobe ali skozi okno na dvorišče, kjer je morda pomivala posodo. Kakšna zadrega. Ali kakšna sreča?

sudanska hrana

Barviti domovi in postelje Sudana (2 DELA)

Danes popoldne gremo k teti Árafi. Izmed vseh tetk, ki jih moramo obiskati, Árafa živi najbližje. Niti rikše ne potrebujemo, peš bomo šli po domači ulici.

“Nič posebnega ni treba obleči, samo abajo čez to, kar že imaš na sebi,” mi je svetovala svakinja. Nobene drame.

Potrkamo na velika železna vrata rožnate barve. Odpre jih Mohamed, starejši izmed sinov v družini. Sledimo mu čez dvorišče in kljub temu da se že večeri, opazim tople odtenke zidov hiše. Iz nje izstopita hčerki, ohlapno oviti v dolgo bombažno blago, tradicionalno sudansko opravo – tavbo (arab. izgovor.: thobe/toub). Sledijo pozdravi in vljudnostne fraze.

– Salaam aleykum.
– Aleykum salaam.
– Kako ste?
– Vse dobro. Alhamdulillah. Kako gre?
– Alhamdulillah.

Orisana izmenjava med Sudanci na prvi pogled zunanjega opazovalca traja nenavadno dolgo. Ko sem bila lani predstavljena Tamerjevim sorodnikom in sosedom, sem vse skupaj spremljala z izbuljenimi očmi, popolnoma nesuverena s svojimi replikami. Vsakič znova sem pred napovedanim obiskom pogledovala na telefon in si skušala zapomniti kakšno frazo več, kot le “dobro sem, kako ste vi”. Letos mi je šlo dosti bolje. Dotik leve rame z desno roko in nato sežeš še v desno dlan. Sudanske dame slednje storijo precej na rahlo, zato sem morala biti previdna, da nisem kakšne tetke ali sestrične premočno stisnila s slovensko priučenim čvrstim stiskom rok.

Nato smo vsi skupaj vstopili v enega izmed notranjih prostorov. Usedli smo se na postelje, prekrite z živobarvno posteljnino. Ja, prav zares. In ne, to ni bila spalnica.

V Sudanu se sedi na posteljah.

Lansko poletje, ko sem sredi noči priletela v Sudan in bila sprejeta v družinsko hišo takrat še zaročenca, sem se z velikim začudenjem znašla na dvorišču s posteljami. “Dobro, očitno bom spala pod zvezdami,” sem si rekla. In res, v poletni vročini mnogi Sudanci spijo pod milim nebom. Velika železna ogrodja postelj so razporejena med hišo in višjim zidom, ki nudi družini zasebnost. Še eno presenetljivo spoznanje pa me je čakalo zjutraj, ko se je zdanilo. Skupaj s svojimi gostitelji sem na taistih posteljah posedala in pila čaj. Ko pride na vrsto kosilo, med postelje prinesejo manjšo mizo in nanjo položijo pladenj z dnevnim obrokom.

Postelje na dvorišču pred hišo.

Tudi pri teti Árafi so pred nas postavili prenosne mizice in nas najprej postregli s kozarci vode. Sedeč na posteljah smo pričakali teto, ki se je pred kratkim vrnila s tržnice, naš obisk pa je bil, kot je v navadi, nenapovedan. Ponovno so sledili pozdravi, dotik rame, stisk rok. Alhamdulillah. Potem je na vrsti vsaj še čaj ali kava. Tokrat z užitkom srebam slavni sudanski mlečni čaj in vanj namakam domače piškote. Na moje veselje je ob tej priliki sladkor v posebni posodici zraven. V kakšni drugi hiši se zna zgoditi hudo presladek napitek in potem se znajdeš v dilemi: spiti ali ne spiti. Tudi sveže stisnjen sadni sok ima v sudanski kuhinji dostikrat dodan sladkor.

Mlečni čaj s tradicionalnimi “sudanskimi miškami” (“zalabja”).

Ne ostanemo predolgo, jutri moramo na precej oddaljen konec mesta. Po ustaljeni sudanski navadi moramo “vrniti obisk” še eni izmed tetk, ki se je pred dnevi oglasila pri nas in prinesla domače pecivo. Komaj čakam, da vidim, kakšne barve je njena hiša in kakšne postelje nas čakajo tam.

***

“A mislita, da bom lahko posnela kakšno fotografijo tudi pri teti Alawíji?” vprašam moža in svakinjo, medtem ko se gnetemo na zadnjem sedežu rikše, ki šviga po prašnih ulicah. Res si želim malo dokumentirati sudanski fenomen, imenovan postelje.

“Ja, verjetno ne bo problema. Ji bom jaz rekla, če lahko. Ampak, Miša … Zakaj so ti naše hiše tako zanimive?” mi vidno zmedena odvrne Malak. “Kje pa posedete goste pri vas?”
“Pri nas imamo dnevno sobo z velikim kavčem in foteljem,” ji odgovorim.
“Kako? Kje imate pa postelje?” V tem momentu je moja svakinja praktično v šoku, meni pa se prav hecno zdi in ker se sporazumevava po angleško, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila in s kančkom ironije ji povem: “V spalnici.”

V tej sobi smo z družino, ki nas je gostila, pili čaj, z Malak pa sva na teh posteljah prenočili.

Rikša se ustavi ob cesti, kjer čakajo manjši kombiji — avtobusi. Prestopiti moramo. Ko se namestimo na sedežih, je treba počakati, da se vozilo napolni. Na srečo to nikoli ne traja dolgo. Debata o sudanskih posteljah še ni končana. Pridruži se nama Tamer, ki mi razloži, zakaj ima vsaka sudanska hiša številne postelje, ne samo v spalnih prostorih, ampak tudi tam, kjer sprejemajo goste, in na dvoriščih. “To izhaja še iz časov, ko so ljudje morali prepotovati daljše razdalje, iz ene vasi v drugo. Ko so v tej vročini prispeli na cilj, so jim gostitelji vedno ponudili posteljo za počitek. Obiskovalci so tako lahko ostali tudi po več dni in ni bilo zadrege, kje bodo spali. Čeprav se danes morda obiskujemo malo manj, ohranjamo to stran tradicionalnega gostoljubja. Če si utrujen, se lahko brez zadržkov uležeš, tudi v družbi z drugimi, ki sedijo in recimo pijejo čaj.”

Kot v vsakem sudanskem domu, smo tudi v tem gostje z gospodarico hiše pili čaj na posteljah.

Nato ga Malak opozori, da smo prispeli v tetino sosesko. Tamer zatleska s prsti, da opozori voznika, naj ustavi ob strani ceste. Čaka nas nekaj malega peš poti, kmalu prispemo pred vrata hiše, kjer potrkamo na velika železna vrata, tokrat so ta živo zelene barve. Medtem ko čakamo, da nam odprejo, me Tamer po tiho vpraša: “Kaj pa če bi midva tudi imela nekaj postelj v dnevni sobi?” Navihano me gleda in nadaljuje: “Saj imava velik prostor, kakšno posteljo bi lahko dodala ali pa kar nadomestila kavč.”
“Niti slučajno,” izstrelim, ker vem, da me samo heca. O posteljah in kavčih sva že govorila pred dobrim letom, ko sva začela z opremljanjem stanovanja.
“Torej imava v resnici prav evropsko domovanje, kajne?” Za vrati se približujejo koraki, zato ne pomišljam dolgo in hudomušno zaključim debato: “Tako je. Najin dom je ustvarjen po meri gospodarice.”

Čeprav so v tej hiši imeli kavče, nas je gostiteljica posedla na postelje.

V Sudanu to počno drugače (3 DELI)

“Veš, kaj? Ti si tako neverjetno direktna. Včasih kar preveč. Vedno poveš, kaj si misliš. Kaj ti je všeč in česa ne maraš.
Tukaj v Sudanu tega ne počnemo.”

Nekaj podobnega sem prvič slišala v Savdski Arabiji od svoje egiptovske prijateljice, ki pravi, da ji je to sicer zelo všeč, moja sudanska svakinja pa je malo manj navdušena nad tem. Opazka me je na nek način presenetila, ker sem samo sebe od nekdaj vmeščala med vljudne in diplomatsko spretne osebe.Obenem sem prepričana, da svoje iskrenosti glede stvari, ki mi zares ne pašejo, ne bom nikoli prikrivala. Verjamem, da lahko s prijazno besedo in nasmeškom dosežeš marsikaj, hkrati pa ne žrtvuješ svojega in tujega dostojanstva.

Se morda tudi ti spomniš kakšne kulturne razlike, na katero so te opozorili tuji prijatelji, sam/a pa se je sploh nisi zavedal/a?

***

“Ti prav za vse rečeš prosim in hvala,” mi je letos spet z začudenjem rekla moja svakinja. “Za najmanjšo stvar, tudi Tamerju … In meni. Pa saj smo družina, res me ne rabiš tako ogovarjati.”

Ponovno sem se znašla v situaciji, ko nisem bila prepričana, ali gre za kulturno ali samo karakterno razliko. Ampak meni res ni problem reči prosim. Ali hvala. In res mi je prišlo v navado. Tako iz vljudnosti do tujcev, kot tudi z najbližjimi prijatelji in domačimi.

“A ti pa ne rečeš prosim svojim prijateljicam,” sem jo vprašala.
“Ne, zakaj? Saj smo si blizu, ne rabimo biti tako uradne,” mi je skušala pojasniti.

Nato sem ji predstavila še svoj pogled na vse skupaj: Letos, ko nisem več nevesta, ko nisem več posebna gostja, ko sem “del družine”, se pa jaz včasih kar malo zdrznem, ko mi rečejo “prinesi to … boš narezala čebulo …” Priznam, da se pa meni kar malo čudno zdi, ko ne slišim prosim in me ima, da bi po otročje odvrnila: “Kje pa je čarobna beseda?”

Kako smo si različni, kajne?

***

“A potem ne moremo prenočiti v hotelu?” Moja nočna mora je postajala vedno bolj resnična. No, malo pretiravam. Ampak res sem si želela samo v posteljo. Spala bi kot top.
“Ne, lastnica nam noče oddati sobe za samo eno noč. Če bi plačali za najmanj 3 nočitve,” mi razlaga Tamer, ravno tako utrujen od celodnevne dogodivščine v puščavi.
“Pa dobro, a tem ljudem denar smrdi? Kako lahko zavrnejo stranke, hotel pa prazen,” sem se mrgodila in obupovala na zadnjem sedežu avtomobila.
“Ni panike, gremo k Saifovim sorodnikom. Jih je že poklical, vejo, da smo v bližini,” me poskuša pomiriti moj mož, ki ne ve, da sem se ravno te alternative bala.

Sudansko gostoljubje. Kdorkoli obišče Sudan, sliši o prijaznih domačinih in neprimerljivem gostoljubju, s katerim sprejmejo vsakogar, pa naj bo to sorodnik, prijatelj ali tujec.

V svoji glavi sem premlevala naslednje. “Ko pridemo tja, bo ura že 10 zvečer. Vstali smo ob 5. uri zjutraj, da smo se lahko iz Kartuma podali na sever k piramidam v puščavi. Prepozno je za avtobus nazaj do mesta, nimamo izbire. Ampak vem, kaj nas čaka. To prekleto gostoljubje. Ko si na smrt utrujen in te obenem boli gleženj, s katerim si udaril ob kamen med nerodnim plezanjem na kamelo, pač nisi razpoložen za zapovedano smehljanje, a vendar se zavedaš, da moraš biti hvaležen, da te bo neka tuja družina sprejela v svoje domovanje, ti najverjetneje ponudila obrok. Veš pa tudi, da bodo želeli s tabo neumorno kramljati in ti predstaviti vse razposajene otroke, tetke in po možnosti še staro mamo.”

“Saj se lahko uležeš in počivaš,” mi prijazne besede gostiteljice iz arabščine prevede moja svakinja Malak čez dobro uro, ko smo, kot sem predvidevala, pojedli in s staro mamo in nekaj otročaji obsedeli na posteljah. Spet postelje. Tako kot v vsaki sudanski hiši. “Hvala, ampak spala bi rada potem v miru. Ne morem drugače,” odvrnem z utrujenim nasmeškom in upam, da bodo razumeli moj namig ter hkrati ne bodo prizadeti. Nikogar nočem užaliti.
Po nekaj minutah so naju z Malak le pustili sami. Hitro sva zaspali, v tolažbo mi je bila tudi Tamerjeva obljuba, da bomo odšli navsezgodaj zjutraj. Za to sem ga prosila vnaprej, ker nisem želela spet “imeti prav” naslednji dan, ko bi na dobronamerno, a vsiljivo prošnjo gostiteljev morali ostati še do zajtrka. To pomeni, da bi se v najboljšem primeru proti avtobusni postaji odpravili šele opoldne. Sudanci namreč vstanejo zelo zgodaj, a najprej spijejo čaj in si napolnijo želodce s piškoti ali kakšnim domačim kolačem. Pravi zajtrk sledi šele okoli 11. ure dopoldne. “Ne, ne, ne. Ne morem. Noga me boli. Samo domov,” sem si prigovarjala, ko sem v notranjem monologu preračunavala možne scenarije naslednjega dne.

Nekaj čez 6. uro zjutraj sem se zbudila sama od sebe, ker mi je sudansko zgodnje vstajanje po par tednih že prišlo v kri. Tudi Tamer je bil buden in skupaj z Malak smo pričeli s protokolom “res moramo ujeti avtobus, zato žal ne moremo ostati dlje”. Kljub moji slabo prikriti nejevolji in utrujenosti prejšnji večer so me gospodarica hiše, otroci in babica vsi toplo pozdravili ter nam zaželeli srečno pot. Malo začudenja je vseeno bilo: “Zakaj že greste … Lahko bi ostali še malo. Ostanete še na zajtrku?”

Preden nas je Tamerjev prijatelj Saif odpeljal na avtobusno postajo, smo se poslovili in kot tuja gostja sem v dar dobila presenečenje. V roke so mi izročili navadno prozorno vrečko, ki sem jo z užitkom poduhala, saj sem takoj vedela, kaj je v njej. “O, bakhour!” Ker sem prepoznala posebno vrsto kadila, sem na svoje obdarovalce napravila še boljši vtis. Veseli so bili, da sem s tako pristnim navdušenjem sprejela darilo. In bila sem jim zares hvaležna. Za bakhour in za posteljo. Za pozno večerjo in jutranji mlečni čaj. Za iskreno gostoljubje, ki ga še vedno ne razumem prav dobro. Ostalo mi bo v spominu s tem pismom. Morda ga bom prebrala pred naslednjim potovanjem in na vse to, kar počnejo v Sudanu drugače, gledala skozi bolj razumevajoče oči.

Nubijske piramide

Pred enim mesecem:
– Potem sva odločena? Greva v Sudan?
– Ja, ampak tokrat me pelješ gledat piramide!
– Bova videla, če bo šlo. Inshallah.
– Pa kamele. Do piramid s kamelami!

Prejšnji teden:
Po dobrih 4 urah vožnje z avtom, prej pa od domače hiše do obrobja Kartuma vožnja z 1 rikšo in 2 avtobusoma … Prispeli smo. In ob zadnjem zavoju proti starim kraljévim grobnicam na obzorju so nas opazili. Z ene strani jezdec na beli kameli, z druge beduinski dečki, ki so na vso moč tekli proti našemu avtu in vzklikali s svojim zakladom za prodajo – ročno izdelanimi spominki iz peščenjaka – majhnimi piramidami v rokah.

Tudi kamele so nas pričakale in z velikim veseljem ter občudovanjem sem lahko zajahala ravno belega kameljega samca, ki nas je prvi pozdravil in pospremil po poti do parkirišča.

nubijske piramide

In nato prizori starodavnih piramid, ki še vedno botrujejo zobu časa in peščenemu vetru ter kljub delno poškodovani podobi zaradi neusmiljenih lovcev na zaklade jemljejo dih. V sedlu visoko nad tlemi se jim približaš z navdušenjem in nekakšnim strahospoštovanjem, saj te veličastne nubijske tumbe pustijo brez besed.

Pozno popoldansko sonce nas je spremljalo ravno dovolj visoko, da smo se lahko naužili najlepših razgledov saharskih sipin, vročina pa je popuščala proti koncu dneva. Brez vetra naša “kot v filmu” odprava ne bi bila popolna.

Toliko misli in občutkov me je navdajalo. Zares sem tukaj. Tako daleč od doma. Med grobnicami starodavnih kraljic in kraljev. Pravijo jim prastarši potomcev, ki so še vedno med nami. Tukaj na severu Sudana ob Nilu so njihove vasi.

– Od kod je že tvoja družina, Tamer?
– Iz Dongole, na severu.

V sončni zahod brez besed. Samo z nasmeškom na obrazu.

nubijske piramide

P. S.: Več o zgodovini piramid napišem kmalu.

Sudanska zima

– Kakšno pa je vreme decembra v Sudanu?
– Uf, mraz bo! In to takšen suh mraz, ki razpoka kožo.
Pogledam napoved in vidim: 30 stopinj čez dan, 20 ponoči.
Mraz, ja. Se že tresem.

Tretji dan v Sudanu: na obraz, roke in stopala vsak dan nanašam debele sloje surovega karitejevega masla. Zjutraj in zvečer nosim nogavice. Občasno kar dolge rokave. Klime ne prižigam. Nikoli si ne bi predstavljala takšnega suhega zraka, če ga ne bi izkusila na lastni koži. Dobesedno.

Sudanska tržnica

Živopisna podoba tržnice.

Raznovrstna lestvica vonjav, ki pri oljnih dišavah, kadilih in začimbah vzbudi očaranost, na drugih mestih ob neizbežnih kupih zavrženih odpadkov pa gnus.

Zvočno barantanje na vsakem koraku.
Prodajalci v tradicionalnih belih “džalabíjah” in nadzemeljske ženske figure v vseh barvah ovite v sudanske “tavbe”.

Podnevi nenehen hrup in vseprisoten vonj po bencinu s cest, kjer kraljujejo rikše, taksiji in pogosto videni pol-tovornjaki z gručo potnikov, sedečo na robovih prtljažnika.
Ponoči spokoj in zvezde na jasnem nebu.

Utrinki iz Sudana prinašajo svojevrstno izkušnjo, ki spremenijo tebe ali pa vsaj tvoj pogled na svet.

Poplave v Sudanu

To so ulice Kartuma pred malo več kot 1 letom. V Sudan sem prišla v vlogi neveste na najino poroko.

Kot sem omenila v enem izmed prejšnjih pisem, sem prispela ravno v deževnem obdobju. “To je normalno, vsako leto so ulice blatne in polne vode v tem času,” so mi povedali. Nekaj dni smo ostali doma, potem pa je le bilo treba ven: na mestno občino, pa na upravno enoto, pa na sodišče, pa še na ministrstvo (vmes še kam za hec) … Od Poncija do Pilata, nešteto postaj za vsa potrebna dovoljenja za poroko. Peš iz soseske do najbližje glavne ceste, če nisva prej po sreči ujela rikše.

Ulice Kartuma avgusta 2019

Velikokrat se blatu nisva mogla izogniti. Nekega večera, se spomnim, je spet lilo z neba in smo se z njegovo sestro vračali domov v do kolenih globoki blatni vodi. Sama sem imela športne sandale, on pa je moral svoje natikače sezuti, sicer bi ti ostali na dnu kalne brozge. Tako zelo me je bilo strah, da bo stopil na razbito steklo in se porezal. Ravno dan prej smo namreč prejeli novico, da se je eni sorodnici zgodilo prav to in je pristala v bolnišnici. Moj takrat še zaročenec je imel srečo.

Soseska El Kalakla (2019)

Nekega drugega dne sem šla z bodočo taščo in svakinjo na družinski obisk. Ne vem, kako smo se sploh zbasale na zadnji sedež rikše vse tri, in na neki točki smo na glavni cesti obtičali v vodi. Vse v dolgih tradicionalnih abajah, jaz pa v paniki: “Joj, a bomo morale stopiti dol v vodo?” Ni bilo treba. Voznik je sestopil sam, nekajkrat zagnal motor in nas vse skupaj porinil iz zagate naprej po cesti. Kakšna dogodivščina! Po dveh tednih je voda vendarle odtekla, tudi sonce in vročina sta pomagala.

El Kalakla (2019)

Te dni je v Sudanu zelo hudo. Tako zelo, da so v državi razglasili izredno stanje po rekordnih poplavah, največjih v zadnjem stoletju. Življenje je izgubilo 100 ljudi, brez doma jih je ostalo 100 000. Zares me boli, ko gledam posnetke prav takšnih ulic, kot je tista pred njegovo domačo hišo. Moževa družina je na varnem, poplave je niso prizadele. A že lani se spominjam, ko sem težila, da hočem na sprehod, pa tudi če po lužah, kako sva videla nekega možakarja sedeti pred svojo na pol podrto hišo. Že takrat mu je voda odnesla dom, opečnata gradnja z blatom ni zdržala. Srce parajoče.

Moje prvo potovanje v Sudan

Lansko leto sem odpotovala v Kartum na obisk k njegovi družini. “Na srečo” sem prišla ravno v času deževnega obdobja, kar je posledično pomenilo poplave.

“Kako mi lahko rata priti v Afriko ravno takrat, ko je dežja preveč,” sem pošiljala sporočila svojim prijateljem v Sloveniji.

Prve dneve smo ostajali v hiši, nenazadnje so potekala praznovanja bajrama (Eid al-Adha). A hrepenela sem po dogodivščinah, šla bi ven, vsaj na sprehod. Ni mu preostalo drugega, kot da me je z dvignjenimi obrvmi, a neizbrisljivim nasmeškom, ker sva bila končno skupaj, spremljal na sprehodih po njegovi domači soseski.

Počasen in premišljen tempo po blatnih ulicah je bil zame zagotovo nekaj novega, a Sudan je tisti mesec prinesel veliko novih izkušenj v mojem življenju. Vožnje z rikšo po bolje rečeno jezerih kot lužah. Prhanje z vedrom vode. Nošenje rute na glavi. Tradicionalne sudanske jedi. Sudanske poslikave telesa s kano. Poroka …

Leto dni kasneje domujem na drugi strani Rdečega morja v Džidi, kjer neznosno pogrešam dež. Lanski mesec v Kartumu mi je ostal v prav lepem spominu, ko se mi je v glavi kar naprej vrtela znana pesem skupine Toto. Gotovo jo poznate.