Posts in Pustolovščina

Teden je mimo in že pogrešam Taif. Oba ga. Pogrešava hladnejše vreme, naravo in tisti nepopisni občutek, ko si “zunaj mesta si privoščiš manjšo pustolovščino”.

Vsekakor pogrešam bolj brezskrbno oblačenje, ko nisem imela strahu, da bi se preveč potila, kar bi bilo preveč opazno skozi tkanino. Nobena skrivnost ni, da mi ni ves čas samo do črne abaje. Obožujem barve in to se odraža tudi pri mojem stilu.

Pogrešam interakcijo z živalmi, še posebej s pticami. Prijatelj v Ljubljani ima doma skobčevko za ljubljenčka, in včasih sem ga prav rada učila grde besede. Ja, prav ste prebrali.

Prav tako je bilo posebno doživetje videti kamele kar naokoli izven ograd. Tako pomirjujoče jih je bilo opazovati, kako se počasi premikajo po poti pred svojim pastirjem. In opice ob cesti. In krdela divjih psov, to so šele bili posebni mimobežni prizori skozi okna avtomobila.

Nekaj, kar zagotovo ne bom pogrešala, je še bolj nor promet kot v Džidi, če lahko verjamete. Vozniki Džide? Lahko bi jih označili za angelske v primerjavi z manijaki Taifa za volanom.

Kot vse stvari, ima tudi Taif svoje prednosti in slabosti. Zdaj sva spet v Džidi. In že načrtujem nov vikend izlet čez nekaj tednov. Komaj čakam!

Tisti, ki me poznajo, vedo, da potrpežljivost res ni moja vrlina. Zato še samo sebe presenetim, ko jo kdaj od kdo ve kod potegnem. Zelo izven mojih okvirjev.

Najbližji prijatelji znajo moje popiz*itise obrniti na šalo, tudi sama se zdaj že znam pohecati iz same sebe. A z novimi izkušnjami spoznavam, da moram svoje reakcije kdaj res omiliti. Ne samo zaradi drugih, tudi zaradi sebe.

Zakaj torej o moji (ne)potrpežljivosti?

Prejšnji teden sva šla na vikend izlet v Taif. Manjše mesto dobri dve uri stran. Ker rada planiram in organiziram, sem se s pravim guštom vrgla v raziskovanje, kaj vse si bova ogledala, njega pa prosila, da rezervira hotelsko sobo. To sem storila dvakrat ali trikrat. Pa mi njegova (arabska/sudanska) logika ni prav nič dišala:

“Bom googlal, ko bova tam, bojo boljši rezultati.”
“Kaaaaj? A si ti resen? Ne, ne. Prosim, poišči 3 rezerve, kje bova lahko spala. Za vsak slučaj,” sem težila, na neki točki pa le nehala in zadevo izpustila iz rok.

Ne vem, če mu je sploh jasno, koliko moči moram zbrati, da sprostim zakrčen, po mami podedovan, “vse moram imeti pod kontrolo” vzgib in iti v popolnoma nasprotno smer “prepusti se toku.”

V petek zjutraj sva bila pridna in krenila na pot okoli šestih; kovček spakiran že na predvečer, tudi vreča z vodo in prigrizki, zraven celo svež čaj za na pot. Vožnja je bila prijetna, udobna. GPS naju je peljal po daljši poti proti goram okrog Meke, a sva vseeno uživala in se ves čas pogovarjala, navsezadnje sva končno potovala ven iz Džide.

V Taifu pa se je najin virtualni vodič odločil, da nama bo popestril izlet. Doma sem vse načrtovane oglede vnesla v zaznamke, pa je bilo očitno na urniku še dovolj prostora za preizkušanje moje potrpežljivosti. Čudne poti, kar nekaj naokoli. Makadamske ceste, na neki točki celo blatna grapa, kjer je bilo parkiranih par avtomobilov, ljudje, večinoma družine, pa so počivali v sencah dreves. Sama sebi sem si v značilnem sarkastičnem tonu že pravila, kako so tako kot midva iskali vlečnico, pa so zahvaljujoč stricu Googlu pristali tukaj in obupali.

A nekaj v meni je kliknilo, ko sem ga videla, da tudi on izgublja živce. Da je njegov sicer zelo flegmatičen karakter na preizkušnji. Očitno le znam v takšnih trenutkih zbrati dovolj razuma, da ne poslabšam situacije. Da skupaj najdeva pot iz blatne grape in vendarle prispeva na cilj.

Tudi hotelsko sobo sva iskala kar nekaj časa. Pa sem zadevo pustila pri miru … Kaj pa bi dosegla z rentačenjem? Zvečer sva šla v neko restavracijo, ki jo je preveril na internetu. “Baje je dobra, popularna.”

O, ja. Zelo popularna. Na recepciji, kjer so očitno popolnoma pozabili na novonastalo socialno distanciranje, sva na mizo čakala 30 minut. Na sploh sva imela v Taifu občutek, da lokalni prebivalci precej z levo roko jemljejo tole koronico. Torej, mizo sva dočakala. Skrbelo me je, kakšne bodo cene v tako popularni restavraciji z zares privlačnim ambientom. Ker sem pričakovanja merila po standardih iz Džide, me je zares skrbelo. Pa je rekel, naj se ne sekiram. Saj je vendarle najina obletnica.

Očitno se kdaj tudi splača ne biti tečen, večerja je bila namreč odlična, končni račun pa popolno presenečenje. Pozitivno seveda. V Džidi bi naju za takšno postrežbo obrali do kosti. V Taifu sva za normalno ceno jedla kot kralja.

Lepo je bilo na izletu. Še več takšnih vikendov si želim, še posebej z novoodkrito supermočjo: potrpljenjem.

V Taifu sem se zares sprostila, nobene slabe volje zaradi vročine ni bilo. V hotelski sobi skorajda nisva prižgala klime, medtem ko v Džidi potrebujem hladnejših (kompromisnih) 25 stopinj tudi ponoči. Vreme je bilo torej prekrasno ta vikend!

Tudi narava višje za vzpetinami je čisto drugačna. Več zelenja, v mestu in stran od njega v t. i. narodnem parku. Samo smeti … Ojoj. Treba bo vložiti v zaščito narave, draga kraljevina. Treba bo izobraziti ljudi; kaj ti bo vila nad mestom, če mečeš vso svojo nesnago v dolino, praktično navzdol od svojega praga (?).

Ne glede na smetiščno okrasje sva se v Džido vrnila polna lepih vtisov. Najbolj naju je navdušila krajina, ki sva jo lahko občudovala že po poti z avtom, ko sva se vzpenjala po znameniti vijugasti cesti, in pod drevesom v narodnem parku, kjer sva med prigrizkom poslušala ptičje petje. Kot pravi fant z vasi je seveda moral splezati na drevo, sedeč na veji mi je pravil, kako lepše je življenje izven mesta. Jaz sem na najini preprogi pod njim seveda vztrajala (kot vedno), da Ljubljana res ni povprečna betonska prestolnica. Da morava čim prej skupaj na obisk, da bo videl, zakaj res tako pogrešam dom.

Pred poldnevom sva se odpravila proti urbanemu delu Taifa, ob cesti pa sva tako kot nekajkrat prej zagledala kamele. Ker sva lahko varno ustavila, sva se jim približala ravno toliko, da jih nisva zmotila pri paši.

Saj sem, tako kot večina ljudi, že videla kamele v živalskem vrtu, tudi jahala sem jo v Egiptu. Ampak ko sem zrla v te čudovite velblode, kako ležerno mulijo grmičevje in se počasi pomikajo naprej proti “domu,” sem obstala kot vkopana in bila kar malo zamaknjena. Nedaleč zadaj za številčno čredo je hodil pastir.

V Taifu sva preživela samo en vikend, pa se mi zdi, da sva doživela toliko stvari, kot da bi izlet trajal cel teden. Preveč dogodivščin za samo eno pismo. Več o prigodah iz Taifa torej v prihodnjih dneh.