Objave v Zgodbe z Mačjega vogala

Zgodbe z Mačjega vogala: 4. poglavje

Danes si dovolim potiho praznovati. Po zares napornem mesecu dni, kar se tiče mojih uličnih muc, lahko z zadovoljstvom pogledam nazaj in z upanjem zrem naprej.

Vem, da še pridejo težki trenutki bolečine in razočaranja. A včeraj sem v nekem trenutku spoznanja rekla Tamerju: “A se spomniš, ko sva pred letom in pol začela z eno majhno posodico hrane?”

Danes imava na hodniku 15-kilogramski žakelj mačjih briketov. V istem prostoru počivata dva muca, vsak v svojem mačjem boksu.

Z nocojšnjim večerom bova uspešno izpustila 13. in 14. mačka po prestani sterilizaciji/kastraciji.

Kako daleč sem prišla in kam še lahko grem na svoji poti mačjega prostovoljstva!

(Fotografija je bila posneta v začetku marca 2020, ko sem se vrnila z enomesečnega obiska v Sloveniji, moje muce pa so me takole pričakale in pozdravile.)

Zgodbe z Mačjega vogala: 3. poglavje

Vedel je, da jih bom našla. Da ne bom mogla samo mimo in da bom skrbela zanje.

Verjetno ni vedel, da se bom zlomila in jokala. Ne mislim ene same stoične solze v tihoti. To je bil tagrdi jok obupa.

11 ali 12 muckov na kupu. Kateregakoli sem prijela, je bilo z njim nekaj narobe. Podhranjen. Dehidriran. Z vnetimi očmi. Trije ali štirje so imeli popolnima zaprte veke. Nežno sem jih podrgnila z mokro vato, pa se niso razprle. Tamerju sem doma tulila, da so slepi! “Kako bodo preživeli? To so živi mrtveci, dnevi so jim šteti …”

Naslednji dan sem jim spet prinesla hrano in vodo, pač dodatna postaja na moji vsakdanji mačji poti. En mucek je podlegel. Ostali so mi iz dneva v dan lezli v naročje. Tako sem jim lahko dajala kapljice za oči in vsem so se odprle. Noben ni bil slep, samo nekaj škilavih pogledov je zrlo vame, ko sem jih ogovarjala.

Jutri bo tri tedne, odkar so prišli v moje življenje. 2 sestrici sta našli dom. Za druge iščeva naprej. Vsem gre na bolje, oranžna tigra sta že prava trimesečna tolovaja.

Če me tisti, ki jih je vrgel na cesto, kdaj pogleda v oči, ga bom preklela. Pa ne znam dovolj dobro arabsko. Pljunila bi mu v obraz. Pa se tega baje ne sme.

Kaj mi torej preostane?
Vztrajam. Za muce.

Zgodbe z Mačjega vogala: 1. in 2. poglavje

I.

Bine, Pika, Čači in Tomi.

Prvi štirje na mojem seznamu za skupinsko sterilizacijo/kastracijo. Ker mi najbolj zaupajo, ker so najbolj krotki. Veterinarka je naročila, naj za prvi termin prineseva 4 mačke, kar se nama je zdel precejšen izziv.

Na predvečer akcije sva si za obrok privoščila piščanca, ostanke brez kosti sem prihranila za zjutraj. Jasno mi je bilo namreč, da vsakdanji suhi briketi ne bodo dovolj dobri za vabo v mačjih boksih.

Ko sva se odpravila po stopnicah bloka navzdol, najini kandidati niso bili daleč stran od vhoda. Pika in Čači sta zvedavo vohljala okoli dveh boksov in s Tamerjem sva se zavedla, da gre zares. Malo piščanca vržem v prvi boks, Pika je šla prva noter. Hop! Vratca sva hitro zaprla in jo pokrila s kosom rjuhe, da bi se lažje umirila. Čači iz nekega razloga ni bil dosti sumničav in je sledil Pikinemu zgledu: hop, zaprta vratca drugega boksa, pokrit z rjuho. Nisva mogla verjeti, da imava že dva od štirih. Naslednji je bil na vrsti Bine. Tudi on ni povzročal nobenih preglavic, pričakovano. Toda — kje je Tomi? Začelo me je skrbeti, da ga ne bova pravočasno ujela in bova morala iskati drugega kandidata.

“Pojdiva en krog okoli mošeje. Mogoče je zadaj,” sem rekla. In res, za vogalom nama je prišel naproti. Malo presenečen (“Kaj pa tadva počneta zunaj sredi noči?”), a vidno vesel. Piščanec v boksu, pa še Tomi v boksu, vratca zaprta. Končano! Nisva mogla verjeti, da nama je zares uspelo. Adrenalin naju je preplavljal od trenutka, ko sva zapustila blok in stopila na ulico. In zdaj?

Sledil je prevoz 4 mačkov do veterinarja ob 7.00 zjutraj. Malo je bilo mjavkanja, a vožnja je bila na srečo kratka. Dr. Ingrid, nemška zdomka v svojih 60. letih, je pri vratih za trenutek delovala malo presenečeno. Nisva je razočarala, zares sva dostavila 4 polne mačje bokse. Nisva samo nakladala, ko sva ji ob prvem srečanju povedala, da želiva pomagati čim večjemu številu mačkov v najini soseski.

“Čez nekaj ur vama sporočim, da prideta nazaj ponje. Zvečer, ko si bodo opomogli od anestezije, jih lahko spustita ven.”

Okoli 13. ure sem prejela njeno sporočilo in ponovno sva se odpravila od doma. Slabo uro pozneje sva se vrnila s 4 mačjimi pacienti. Najino predsobo sem pripravila za njihovo okrevanje: mačje stranišče, 2 ležišči, posoda z vodo, malo hrane. Kuhinjo sem zaprla, a ne dovolj dobro. Kmalu se je izkazalo, da je bila preveč mamljiva za raziskovanje. Šola za naslednjič, ob njihovem odhodu bo tokrat treba počistiti vse kuhinjske površine.

Maček Tomi sedi v umivalniku v kopalnici.
Tomi je osvojil tudi umivalnik v kopalnici.

Kako to, da sem jih sploh izpustila iz njihovih boksov? Ker so to moji ljubljenci z ulice. Mlajši od enega leta. Zaupanje vsakega sem pridobila že pred meseci, ko so še rastli. Moj Bine, ki je prvi prišel k meni. Pa Čači z drugega vogala, ki me je usvojil s svojim značilnim skokom z glavo navzgor proti moji dlani: “Božaj me!” In Pika, Binetova ljuba, najmlajša iz bande, bo zdaj prva samička v soseski, ki ji nikoli ne bo treba imeti legla. Pa Tomi. Moj plesalec Tomi, za katerega se je več tednov zdelo, da mi nikdar ne bo dovolil čisto blizu. Zdaj je številka ena med tistimi, ki kdaj pa kdaj zasedejo moje naročje.

Bine in Tomi v naročju.

Moji fantastični štirje so do večera okrevali. Moram priznati, da sem jih “za vsak primer” zadržala kakšno uro dlje … Z njimi sem sedela na tleh predsobe in se spraševala, zakaj se moram od njih posloviti. V odgovor na moje neizrečeno vprašanje sem slišala Tamerjevo kihanje iz dnevne sobe. Alergija na mačjo dlako.

Pozno zvečer je torej napočil čas za slovo. Nisva jih zapirala nazaj v bokse. Skupaj smo se spustili po stopnicah iz drugega nadstropja. Spodaj pod blokom so kar malo postali, češ — kaj pa zdaj?

Mačja banda ostaja neločljiva. Kot da bi jih enodnevna epizoda nekako še bolj povezala. Vsak dan jih vidim z balkona, kako se skupaj igrajo, dremajo … In ko napoči čas večerje, so vedno prvi vrsti — skupaj.

Mačji dremež.

II.

Viktorija, Fiona in Ferdi.

Manj kot mesec pozneje so prišli na vrsto naslednji trije. V koledarčku sem imela zaznamek, kdaj sta seniorki Viktorija in Fiona kotili. Pisala sem veterinarki za termin in vztrajala, da se mora naslednja akcija zgoditi pred koncem ramadana. Bala sem se, da bi se kaj kmalu ponovno gonili in posledično zapustili mladiče iz zadnjega legla. Pozorno sem ju spremljala, poleg večernega hranjenja sem pričela še z jutranjim in postala pravi mačji detektiv.

“Kako ju bova sploh ujela? To ne bo niti približno tako lahko kot s prvo bando,” sva se spraševala s Tamerjem. Nisva si želela izposoditi kletk/pasti, ker bi lahko ujela katerega samca, ki ni prioriteten, pa še prestrašila bi jih … Dr. Ingrid naju je opozorila, da ne smeva podcenjevati mačje inteligence, saj se zelo dobro opazujejo in se učijo.

En teden pred naročenim terminom se mi je posvetilo: trening. Tako kot domače mačke, lahko treniram tudi ulične. Resda sta Viki in Fifi tudi po enem letu, odkar ju hranim, še vedno precej divji, a mi izkazujeta dobro mero zaupanja, poznata me. Tako sem vsako sledeče jutro s seboj poleg svoje mačje torbe s hrano in vodo nosila še enega izmed mačjih boksov. Brez snemljivih vratc. Na vsakem “hranilnem” vogalu sem ga položila na tla in okoli njega nadaljevala z rutino kupčkov hrane ter svežo vodo. Malo hrane sem natresla tudi v boks in tako vzbudila zanimanje vseh prisotnih jedcev. Na moje presenečenje je največ navdušenja nad boksom pokazal Tomi. Nemalokrat se je preprosto usedel v boks in s svojo tazadnjo proti izhodu v miru malical.

Opazila sem, da mi marsikatera mačka rada sledi do naslednje hranilne/vodne postaje. Po drugo porcijo pač. Zato sem bila po nekaj dneh prisiljena spremeniti smer poti, da sem lahko nemoteno odkrila Viktorijino in Fionino skrivališče. Na “Dan D” sva ju namreč morala dobiti na samem, brez Tomija ali koga drugega, ki bi vztrajal pri svoji vstopnici v boks in s tem sabotiral najin načrt.

Generalka na predzadnji dan je bila vzpodbudna. Obe, Viktorija in Fiona, sta izrazili veliko mero zanimanja za boks in vanj celo pomolili glavo. “Uspelo nama bo!”

Prišlo je naslednje jutro, tokratna vaba: tuna. Najprej sva nahranila vse ostale in se nato odpravila k Viktorijinemu brlogu. Z avtom, ker je kazalo na to, da nama bo sicer sledila celotna banda. V tišini brez hitrih gibov sem na tla položila največji boks. Košček tune na vhod boksa, še en košček malo globje … Vedela sem, da imava samo eno priložnost, ki je ne smeva zapraviti. Viktorija je ovohavala tuno in pogledovala k meni, ki sem molče in mežikajoče čepela zraven. Nato je pristopil še Tamer, misleč, da jo bova lahko kar na hitro zaprla. “Počakaj,” sem rekla, ko je premetenka skočila nazaj ven in ponovila izhod v sili še nekajkrat. Nisem se ganila in v njej vzbudila zaupanje, da je ne ogrožam. Hop! Imava jo. Viktorijo imava. Najbolj trdoživo samico, ki je v zadnjem letu imela 4 legla mladičev, to pa bo zdaj njeno zadnje.

Greva še po Fiono. Kot nalašč me spet vidijo druge mačke, med drugim Bine … Tuna je očitno zelo dišala. Stopim mu naproti in ga vzamem v naročje, da bi ga izpustila daleč stran, preden bi me opazila še kakšna druga mačka. Ponovno mi je sledil, a tokrat razumel, da mora držati razdaljo. Oh, Bine, ti genij. Tudi Fiono sva ujela. Oba boksa je Tamer namestil v avto, v katerem je bila že prižgana klima.

“A vzameva še enega?”

Pri avtu se drenja mačja banda fanstastičnih štiri z že odščipnjenimi ušesi in Ferdi. Moj plezalec Ferdi, ki je nič hudega sluteč prišel na zajtrk, in ki ga sploh ni bilo treba posebej prepričevati za vkrcanje. Tamer moje pomoči ni potreboval, in je malega rdečedlakca sam zaprl ter odnesel v avto.

Moj Ferdi.

Tokrat nisva čakala doma, takoj sva se odpeljala k veterinarki in prispela malo prezgodaj. K sreči sva lahko posedela s klimo v avtu in ko je odbila ura 7, sva kandidate prenesla v ambulanto. Ponje sva prišla spet popoldne, tako kot zadnjič. Ponovno sem pripravila hodnik, a tokrat nisem nameravala izpustiti vseh, saj bi lahko prišlo do pretepa … Na ogled sobe in raztezanje je prišel samo Ferdi, ki pa sem ga po nekaj časa zaprla nazaj v boks.

Zvečer sva jih dostavila in izpustila na istih točkah, kjer sva jih ujela. Vsi trije so dobili tudi vodo in hrano na samem, da jih ne bi motili drugi tunini navdušenci.

Naslednje jutro sem obiskala vse tri posebej. Najbolj sem se razveselila Fione, ki je bila združena s svojimi mladiči in sem jo z dostavo hrane ravno zmotila pri dojenju. Lahko rečem, da veselje ni bilo obojestransko, zato sem se zelo hitro odstranila iz bližine njenega brloga. Viktorija je svoja mladiča bolje skrila, a me z dvignjenim repom pozdravila, ko sem jo obiskala. Ferdi pa — po starem. Iskrivi mladi muc se je spet vzpenjal po moji abaji in lizal mojo dlan, ko sem ga skušala pobožati.

Viktorija naslednje jutro.

Vsi trije so dobro prestali celotno operacijo. Najbolj hvaležna sem, da nama je uspelo ujeti Viktorijo in Fiono. Ponosna, da sva to speljala brez nepotrebega stresa, ki bi negativno vplival nanju. Težko opišem veselje, ki ga občutim. Veselje, da sva v najini soseski pomagala že 7 mucam.

Oprani mačji boksi, pripravljeni za naslednje poglavje TNR*.

*Opomba: TNR je angleška kratica za metodo Trap-Neuter-Release, kar po slovensko pomeni princip: ujeti-sterilizirati-izpustiti; nanaša se na ustaljeno prakso prostovoljcev, ki so dejavni s prostoživečimi mački in psi, z njo pa preprečijo nešteto brejosti in poškodb zaradi potencialnih pretepov.

Lahko podpreš moje prostovoljno delo z uličnimi mucami: klikni tukaj

Dostava mačje hrane

– Oprostite, kje imate mačjo hrano?
– Je pa nimamo, žal.

Izstopim iz male trgovine na vogalu in se odpravim proti domu, samo eno ulico stran. Tomi me spet pričaka pri mošeji. Oddahnem si, da se mu ni nič zgodilo, potem ko mi je neumorno sledil na poti do minimarketa. To je moral biti prav poseben prizor. Sivi maček z belim trebuščkom in šapami je vztrajal pod mojimi nogami kakšnih slabih 50 metrov. Levo, desno, vstran, naprej. Pa spet levo, desno, vstran, naprej. Posebno mačjo hojo sem zaradi mojih dolgorepih zasledovalcev usvojila že pred časom, s Tomijem pa moram vsakič dobesedno zaplesati. K ritmu dodamo še dolgo abajo, ki mačku z vihranjem predstavlja večjo zabavo, meni pa dodaten izziv … Verjetno se lahko kar prijaviva na kakšno plesno tekmovanje in odneseva zlato medaljo.

Tomi
Plesalec Tomi

“Nimajo hrane, počakati boš moral,” mu skušam dopovedati, medtem ko se nama začnejo približevati ostali lačni muci. Po telefonu pokličem Tamerja in mu povem, da vseeno potrebujem prevoz do večje trgovine.

“Takoj bom dol,” mi sporoči in z mojo mačjo družbo se usedem na stopnice pred mošejo.

Med odpiranjem vrat avtomobila jim prigovarjam: “Tukaj počakajte, greva po hrano. Kmalu bova nazaj.” Več parov mačjih oči me pozorno gleda in nekaj mi pravi, da me razumejo. Vedo, da lahko računajo name.

mačji prijatelji
Moji mačji prijatelji

Mačje plemstvo

Viktorija svojim oboževalkam in oboževalcem sporoča:

“Mačje princese in princi so zdravi. Po dobrem tednu, odkar so se skotili, se nahajamo že na tretji lokaciji. Moje iznajdljivosti se pač ne da primerjati, tudi Miša me kar naprej hvali. Vodo in hrano mi kdaj pa kdaj dostavi, vsak večer vseeno skočim za njo čez cesto po repete in da si malo pretegnem tačke. Nikomur drugemu ne pustim blizu, v svojem osebnem prostoru toleriram samo nekatere muce iz Palminega kota. Tako bo, dokler moji mali ne bodo dovolj zrasli.

V komentarjih lahko pustite čestitke in nam vsem skupaj zaželite srečo. Miša si je na primer zaželela, naj bodo vsi mačkoni in mačkonke po svoji mami: močni in bistri.”

Kras

Kras tukaj. Javljam se iz Džide, natančneje izpod palme zraven mošeje. To je moj vogal. Ja, moj. Ne verjamete? Vprašajte kogarkoli. No, ne ravno kogarkoli. Viktorija, na primer, nima pojma. In ne, ne sme izvedeti, da sem to rekel.

Kje sem ostal … Aha! Moj vogal. Na tem ozemlju sem največji, najpostavnejši, predvsem pa najbolj zaželen mačkon.

A zakaj sem prevzel pisanje danes? Hja, to je pa moja neizmerna dobrota. Miša me je včeraj prosila, če bi lahko napisal nekaj skromnega o sebi, pa sem rekel, da se bom zelo potrudil. Kako mi gre? Imenitno, sem prepričan.

Z Mišo se sicer poznava približno 8 mesecev. Prej je hodila k drugim mucam v park. Potem so se začele dogajati čudne reči. Kar naenkrat ni bilo toliko ljudi zunaj, tudi avtomobili so obstali. V tistem času sem začel opažati neko novo postavo na ulici. Vsak dan je prišla ven z vrečo, v kateri pa niso bile smeti ali ostanki, kot ponavadi z drugimi ljudmi. Vrečo je položila na tla, iz nje pa posodico z vodo in še eno zaprto posodo. Iz nje je vsakokrat stresala kupčke nekakšnih suhih briketov. Moja ljubljena, Maca, mi je povedala, da se temu reče mačja hrana. Preden so jo njeni skrbniki pustili na cesti, jo je imela na voljo vsak dan, to “mačjo hrano”. Maca je bila tudi prva na ulici, ki se je Miši uradno predstavila. Takrat je imela ob sebi mladiča in iz meni neznanega razloga je ta človeška ženska ves čas skušala nahraniti le njiju dva. No, saj smo vsi dobili svojo porcijo, ampak jaz sem hotel jesti prvi. Logično, ne? Pa mi ni pustila. Nezaslišano! “Ne, to ne bo v redu. Ta tujka se vmešava v naš mačji red,” sem mijavkal.

Moja palma

In veste kaj? Miša se mi je drznila posmehovati! Mojim legitimnim mijav-pritožbam se je smejala in me začela klicati Jokica! Vsakič, ko me je videla in sem začel z mojimi upravičenimi mijav-protesti, ko sem želel uveljaviti mojo mijav-pravico do prvega kupčka, me je spodila in zmerjala z Jokico. “Ampak to je moj vogal. Moja palma.” Nehal sem z mijav-monologi in jo začel prezirati v tišini. Vsakič mi je namenila pošten kupček, pa itak sem katerega od mojih smrkavcev kdaj odrinil za repete.

Večerja pod mojo palmo

Minili so meseci. Vsak dan je prišla. In vsak dan je tudi posedela z nami. No, s smrkavci. Jaz sem šel samo malo zraven, da se ni kaj zgodilo brez moje vednosti. Jaz, pa moja Maca, pa Viktorija … Smo se zleknili zraven in opazovali to hecno žensko, kako sedeč ljubkuje vsakega mladiča, ki ji naivno zaupa in leze v naročje. Včasih obsedi kar dolgo. Zgodi se, da lahko slišimo samo šelestenje palminih vej in po nekaj minutah se nam izza vogala znajo približati tudi tihi in majhni, a izjemno hitri koraki podgane, ki po pomoti zatava preblizu. Ko se je to zgodilo prvič, nas je Miša začudeno pogledala, češ: “zakaj se ne premaknete?” Očitno ni vedela za naš dogovor s podganjo bando. No, dogovor, ki velja v trenutnem blagostanju: “dokler je dovolj hrane za vse, vas pustimo pri miru.”

Moja ljubljena Maca, desno mala Vinka in v ozadju moja malenkost, Kras

Ja, veliko se je naučila v naši družbi. Srečo ima, da sem ji dovolil ostati z nami. No, pa saj je kar v redu. Zdaj ve, da mi kdaj pripada še dodaten kupček, pa tudi kliče me po mojem pravem imenu.

V tem tednu sem se strinjal z nekaj fotografijami. “Skrajni čas, da tudi Veliki Kras dobi javno podobo,” sem si rekel. Moja fotografinja je bila nadvse profesionalna, bil sem sproščen in ji popolnoma zaupal. Njene izrazito čustvene pohvale so bile seveda na mestu. Zato sem se nenazadnje tudi strinjal z današnjim zapisom. Povedala mi je, da potrebuje čas za iskanje novega navdiha. Nove ideje za svoja pisma. Pa sem ji naredil uslugo in obenem najverjetneje vam polepšal dan s svojo mijav-zgodbo. Ni za kaj.

Poza, ki je požela največ odobravanja in pohval s strani fotografinje

Viktorija

Mačja lončnica. Izredno redka. Dobro uspeva ponoči pod umetno svetlobo uličnih svetilk.

Današnje pismo posvečam Viktoriji. Najbolj iznajdljivi, trdoživi in brihtni mački na naši ulici. Srečujeva se že od pomladi.

Po mojih opažanjih jo kmalu čaka že tretje leglo v zadnjem letu. Ko je skrbela za prvega, se noben drug mačkon ni smel niti si ni drznil približati palmi na vogalu, kjer sem takrat doječi mačji mami prinašala hrano in vodo.
Tudi bojne rane sem videla na njej. Vse je že prestala. A njen nagon je brez primere, če kdo, potem Viktorija ve, kako preživeti v kruti betonski džungli.

Kljub najinemu kar dolgemu poznanstvu je Viki še vedno divja, ni ji do nikakršnega božanja. “Ne rabim, hvala. Samo hrano pusti tamle, potem lahko greš,” mi vedno sporoča s pogledom, a njen rep je vselej prijazen, ko se mi približa.

V zadnjem tednu pa je ulična šefica iznašla novo strategijo. Ob poznih večernih urah me počaka spodaj pred vhodom bloka. Namesti se na hladno zemljo v okrasnem loncu in včasih kar zadrema. Ko se pojavim z mojo slavno vrečo, zamijavka v pozdrav in se pomakne z mano na prvi vogal, kamor priteče nekaj drugih muc. Ko delam kupčke s hrano, Viki poseže po enem izmed njih, kdaj tudi teži ostalim jedcem, če je ravno pri volji, da zganja teror zavoljo svojega mačjega teritorialnega ugleda.

Vse to ni nič novega.
Presenetljiv je njen naslednji korak.

Ko napolnim posodo z vodo in vidim, da vsi večerjajo v miru, se odpravim na drug konec ulice, kjer me čaka druga mačja banda. Včasih mi pridejo nasproti.
Pa Viktorija? Ona gre po novem z mano. Po “repete”. Na srečo imam dovolj za vse, Viki pa tudi verjetno zelo dobro ve, da ji ne morem odreči druge porcije.

Včeraj se je spet zgodilo nekaj novega. Ko sem pričela stresati brikete iz posode, je prvič prišla tako blizu, da je z glavo namenoma oplazila mojo dlan. Nato je stopila nazaj in me pogledala: “Vidiš, kako sem prijazna? Daj malo večji kupček zame.”
Prebrisanka.

Binky & Vinka

Vsaka si zasluži dom. Varnost. Fotelj in pestovanje.

Moje ulične muce nimajo vsega tega. Vsak dan pa jim prinesem hladno vodo pod palmo na vogalu. Razdelim jim hrano. To sicer izbrskajo tudi iz smetnjakov. Vsake toliko se zgodi, da ljudje poleg hrane zavržejo pohištvo. Takrat se marsikateri muc kraljevsko razteguje po starem fotelju, mladiči se podijo med vzmetnicami in predalniki.

Binky

Ko vse to odpeljejo smetarji, se spet zabavajo okoli debla palme, lovijo martinčke in žuželke, zrele mačke pa zasedejo vogale kontejnerja, kjer nadzorujejo svoj rajon.

Podnevi se pred vročino in soncem vsi poskrijejo v ozke prehode med bloki. Zvečer pridejo spet na plano. Takrat jih obiščem tudi jaz.

V vseh teh mesecih me že dobro poznajo starejše divje alfe, ki mojo bližino tolerirajo, druge so skorajda priliznjene, ker jim človeška naklonjenost ni tuja. Mladiči me najprej opazujejo več tednov. Potem se zgodi. Ne z vsemi, seveda. Ampak tisti najbolj drzni se na neki točki preprosto odločijo, da sem vredna njihovega zaupanja. K mojim nogam in sklonjenim rokam, ki razdeljujejo kupčke hrane, pridejo čisto blizu. Kar naenkrat se njihova ušesa znajdejo pod mojimi prsti, ki jih lahko nato po kot nekakšnem razbitem uroku pobožajo.

Vinka

Vsak dan jim hočem dati vse, kar si zaslužijo in potrebujejo. A lahko jim samo pomagam po svojih najboljših močeh.

Moje muce mi v resnici dajo toliko več, kot jaz njim. Ko izpraznim posodo s hrano in iztočim vodo, posedijo z mano na stopnicah mošeje. Tudi tiste alfe, ki sicer nikoli ne iščejo moje naklonjenosti.
Zato so čisto vse — moje mucice.

Sestra in brat