Objave v Življenjski stil

Nakupovanje oblek v Savdski

“Kje lahko pomerim to obleko?”

V novembru 2020 so v Savdski Arabiji možni naslednji odgovori:

– Nimamo kabin za pomerjanje. Oblačila se plača, odnese domov in pomeri tam. Če kaj ne ustreza, lahko vrnete ali zamenjate v 2 dneh od nakupa, zraven priložite račun.
– Naša trgovina nima kabin, obleko bi lahko navadno pomerili v toaletah nakupovalnega centra, kjer so poleg stranišč tudi posebni prostori namenjeni prav temu. Seveda bi morali najprej plačati za obleko. A žal, v času korone ne smete pomerjati oblačil drugje kot doma.
– Naše kabine so začasno zaprte zaradi varnostnih ukrepov.

Savdski fenomen “nimamo kabin za pomerjanje” se mi je zdel šokanten že pred slabim letom, ko me je Tamer prvič peljal v različne trgovine, torej dolgo preden smo zapadli v te “korona čase”. Sem si rekla, da moram enkrat napisati nekaj tudi o tem. Malo čudno je to deliti ravno v takšnem obdobju, ker vem, da so na primer v Sloveniji trgovine z oblačili zaprte. Popolno zaprtje smo v Savdski imeli v aprilu in maju, v Džidi smo s policijsko uro povlekli še v mesec junij.

Nakupovanje z obveznimi obraznimi maskami

Ta teden sva šla spet malo po nakupih, pa sem si izbrala 3 kose oblačil. Nič posebnega, vem, da jih bom potrebovala in nosila. Vse 3 tunike so bile približno enake velikosti, na pogled ohlapno padajoče. Prideva domov in lotim se domače modne revije v dnevni sobi. Dve mi krasno pašeta! Tretja? Nak, ne bo šlo. Zgornji del tako čudno širok, da sem se počutila kot vreča krompirja, čez boke pa pretesno, zelo neudobno. “Tole bo treba vrniti, ne da se mi iskati druge številke. Itak je prav čuden model.” In sva jo vrnila naslednji dan.

V nakupovalnem centru China Town Space Mall

Si lahko predstavljaš tovrstne podvige v svojem okolju, vsakič ko bi na vrsto prišlo kupovanje oblek? Kakšno zapravljanje časa je to! Zato po eni strani nisem vedno razpoložena za takšne nakupe. Obožujem ogledovanje prelepih oblek, a ne maram potem razočaranja, ko nekaj ne pristaja. Velikost je že lahko pravšnja, pa vseeno obleka ali hlače preprosto niso vredu, ko jih damo nase.

Morda bi izkušnjo lahko primerjali s spletnim nakupovanjem. Tega sama ne prakticiram dosti. Se mi je pa že zgodilo, da sem na spletu naročila obleko, ki je ustrezala mojim natančnim meram, pa mi na koncu vseeno ni bila prav.

Kako se ti zdijo savdske trgovine brez kabin? Ali zdaj kaj več naročaš po spletu, ko so trgovine z oblačili zaprte? Imaš tudi ti kakšno slabo izkušnjo z naročeno pošiljko? Oglasi se v komentarjih, vesela bom tvojega odziva. 

Ljubo doma

Vsak nov dom potrebuje čas. V tuji državi, kjer zdomci radi privarčujemo, se marsikatere reči lotimo še bolj preudarno.

Preden sem lansko leto prvič priletela v Savdsko Arabijo, je moja boljša polovica že najel stanovanje. Mesec dni pred mojim prihodom sva bila kar malo nervozna, ali bova sploh pravočasno našla domovanje. Večina stanovanj je prevelikih, večje družine so tu pač bolj pogoste. Najprej je iskal oglase po spletu, nato se je vozil po izbranih soseskah in klicaril številke z oglasnih tabel pred vhodi. Opravil je kar nekaj ogledov, nekatere lokacije pofotkal, druge sem lahko videla po videoklicu.

Le nekaj tednov pred mojim pristankom sva končno našla pravega; dvosobno stanovanje z res solidno najemnino.

“S katero barvo bi prepleskala,” me je vprašal na daljavo. Za dnevno sobo sem izbrala toskansko rumeno, za spalnico pa nežno lila. Potem je pohitel naprej s pohištvom.

Vse, prav vse, razen zaves, posteljnine in tehnike, sva kupila iz druge roke. Bolšji trg tukaj kar cveti, pohištvo in drugo blago prodajajo tako Savdijci kot ekspati; prvi so navdušeni potrošniki, ki se svojega pohištva hitro naveličajo in so lačni modernih novih trendov, slednji pa v primeru dokončne vrnitve v svojo domovino na hitro prodajo vse, česar se želijo znebiti. V obeh primerih lahko kupci z dobro mero potrpljenja in malo barantanja pridejo do zelo ugodnih pridobitev.

Čeprav sva najino gnezdenje pričela na daljavo, sem zelo uživala v skupnih odločitvah vsakega nakupa. Izrisala sem tlorise in predvidela kose pohištva. Ko sem končno prispela, naju je čakalo še veliko dela. Kar naprej sem dobivala nove in nove ideje, kaj rabiva in s čim bi še lahko izboljšala udobje najinega bivališča.

Po kakšnem dobrem mesecu sva bila nazadnje le zadovoljna z vso opremo in potrebščinami, začela sva uživati v najinem domu. No, mene še vedno vsake toliko pograbi nekakšen nemir, da se oziram po stanovanju, nato pa me izraz navdiha na obrazu izda, da že imam nove ideje za izboljšave ali okrasje.

Rusinja?

Pozvonim pri vhodu, da mi z recepcije odprejo vrata. Polovico obraza mi pokriva maska, ker jo moram nositi na vseh javnih mestih; o tem lahko preberem na plakatu, preden vstopim.

V kozmetičnem salonu sem bila nazadnje pred več kot 6 meseci, preden smo zapadli v vse varnostne ukrepe. Tudi takrat sem prišla na pedikuro.
Pri pultu je pred mano še ena stranka, počakati moram. Močno upam, da bom prišla skozi z angleščino, ker je moja arabščina precej sramežljiva. Nazadnje sem v salon prišla s prijateljico, ki je vse uredila po arabsko, meni praktično ni bilo treba odpreti ust.

V sprejemnem prostoru se iz ozadja pojavi še ena ženska. Pristopi do receptorke in me ogovori takoj, ko me opazi.

– Rusinja?
– Ne, ne. Slovenka.

Zelo me je presenetila. Ponavadi ljudje tukaj ne vejo čisto dobro, “kam bi me dali”. Ker nimam tipičnega slovanskega naglasa, jih velikokrat zavedem. Nekateri ne razlikujejo med Zahodnjaki, Slovenija pa jim je sploh še vedno nepoznana. V Sudanu sem bila na primer proglašena za Turkinjo, ampak to baje samo zato, ker večinoma poznajo zgolj belopolte Turke, država pa seveda ni turistično obiskana. Tudi moja ohlapno zavita ruta naj bi me označevala za turško damo.

Ta gospa, za katero predvidevam, da je bila Savdijka in mogoče celo lastnica salona, pa me je po nekaj sekundah premerila za Slovanko oz. kar Rusinjo. Njena ocena je bila še bolj presenetljiva, ker je lahko videla praktično samo polovico obraza in s tem moje modre oči.

Po prijetni izmenjavi besed sem bila vesela, da sem se glede cene in storitve lahko zmenila v angleščini.

– 50 riyalov za pedikuro. Ampak če vzamete zraven še nego obraza in barvanje obrvi, potem vam lahko ponudimo posebno akcijo za 100 riyalov.
– Ne, ne. Nujno rabim samo pedikuro, imam težave z nohti. Bom še kdaj drugič prišla s prijateljico.

Po nekaj dodatnih poizkusih, naj se vendarle odločim za barvanje obrvi, sem jih uspela prepričati, da potrebujem samo pedikuro. Hkrati sem se začela spraševati, kaj za vraga je narobe z mojimi obrvmi. Potem sem opazila, da so imele čisto vse, zaposlene in stranke, že nanešen sloj barve na svojih obrveh. Očitno nimam pojma o popularnih trendih ali pa so imele nekaj barve viška.

Po plačilu sem vstopila v druge prostore salona, kjer sem slekla abajo in z njo na obešalniku pustila tudi svileno ruto. Prav osvežujoče je stopiti v ta zaprti svet, kjer ženske snamejo tančice in si vzamejo čas zase.

Receptorka me je spremila k eni izmed zaposlenih, ki je ravno počivala in brskala po telefonu. Filipinke Lucy sem se spomnila že od zadnjič. Prav vesela sem bila, da me bo ravno ona spravila v red, to sem ji tudi povedala. Nato mi je še Lucy vnovič rekla za posebno ponudbo in me nagovarjala za obrvi. Z nasmeškom v očeh in prikrito zaskrbljenostjo sem še zadnjič zavrnila predlog. Potem me je usmerila k stolu za pedikuro in pričela z delom. Močna in ne prav majhna Filipinka je mojo desno in nato levo nogo zgrabila s kretnjami izkušene profesionalke, ki ji človek ne upa, pa tudi ne more uiti, še posebej, ko z ročno pilo žgečka podplate do te mere, da sem praktično krilila z rokami, dlani pa stiskala v pesti. Na srečo sem nosila masko, da so bile moje grimase vsaj malo zakrite. Lucy je bilo videti, da ji gre na smeh.

Tako kot prvič, me tudi v drugo ni razočarala. Salon sem zapustila zadovoljna, moje noge so si oddahnile. Obrvi sem nazadnje le pomirila v ogledalu. “Nič vam ne manjka.”

Na glavo

Na glavo. Pa spet ven, kot otrok in še en skok v bazen. Potem je trenerka zapiskala konec ure. “Samo še enkrat?” Mi pokima in naslednjo sekundo sem že v vodi ter plavam zadnjo dolžino na drug konec bazena, tam sem navsezadnje pustila natikače, moram plavati, ni druge … Hehehe.

Včeraj sem se pridružila plavalnemu programu. Nič posebnega, ane? Ja, ampak v Savdski Arabiji je najti pravo vrsto rekreacije za ženske včasih malce težje. Fitnesi so ločeni po spolu. Ženske telovadnice so po navadi kar malo dražje. Potem je tu še vprašanje, v čem boš telovadila, če se odločiš rekreirati na prostem. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko mi je moja egiptovska prijateljica priporočila športno društvo, ki med drugim organizira tudi plavanje samo za ženske. Krasno. Sledil je izziv z naslovom: “Iskanje navadnih športnih kopalk, ker je genialka, ki piše ta pisma, svoje pozabila v Ljubljani.”

Tri dni. Tri dni sva hodila okrog in iskala popolnoma navadne enodelne kopalke. Šla sva po vseh trgovinah, ki so mi jih dame iz Džide priporočile na forumih FB. Nekatere športne trgovine jih sploh niso imele. Druge so imele samo “ta spodobne” z dolgimi rokavi, ali krilom. “Pa dobro, saj grem na plavanje, kjer bojo samo ženske, tam pa res ne rabim burkinija.”

Končno najdeva športno trgovino s t.i. zahodnjaško športno opremo, tudi z znanimi znamkami kopalk. Seveda bi me po znani metodi tudi pošteno obrali. Za dobro mero so zaradi korone zaprli že tako redko videne garderobe (o tem v kakšnem drugem pismu) in niso ponudili možnosti vračila denarja, če mi kopalke slučajno ne bi bile prav. Po dramatičnem zasuku proti izhodu in odkorakanju iz omenjene trgovine sva se odpeljala na še eno lokacijo, ki je bila zares zadnja opcija, da najdem nekaj zase. Šla sva v najino najljubšo veleblagovnico, kjer dobiš prav zares vse.

V “vesoljskem centru kitajskega mesta” sva bila že neštetokrat za druge stvari, tokrat pa nisem verjela, da bom imela srečo še pri kopalkah. Pa sem jih našla. Takšne čisto navadne in dovolj velike. Pa še majico brez rokavov iz enaketa materiala; s to sem nameravala kombinirati kapri hlače za fitnes, če kopalk na koncu ne bi našla.

Na koncu sem s seboj vzela obe opciji, nato pa oblekla to zadnjo. Odločitev se je na bazenu izkazala za smotrno, saj je imela večina plavalk podobno opravo. “Mogoče,” sem pomislila, “mogoče pa se jim ni dalo depilirati, tako kot meni.”

Konec Esmeralde

Čez en mesec se s prijateljico ne bova več spraševali: “si gledala današnjo Esmico?”

Nič več ne bova prisegali, kako sami ne bi NIKOLI dali še ene priložnosti Jose Armandu.

Vse se enkrat konča.

Narediva plan, da gledava spet čez 20 let?

Vožnja v Savdski Arabiji

V mesecu juniju mineva 2 leti odkar so v Savdski Arabiji odpravili prepoved vožnje avtomobila ženskam. Savdijke so tako postale bolj neodvisne, lažje so se podale na trg dela in kot same pravijo, se počutijo močnejše. Izraziti želim vse spoštovanje posameznicam in posameznikom, ki so za to pravico žrtvovali svoj trud in svobodo.

Tudi jaz sem se to pomlad usedla za volan in začela z vajo vožnje po obalnih cestah Džide. Pred prihodom sem si uredila mednarodno vozniško dovoljenje. 10 let izkušenj vožnje v Sloveniji pa ne prinese kaj dosti prednosti, ko se soočiš s “pravili” arabskega prometa. V kaosu milo rečeno ne blestim. V Sloveniji trobim, nestrpna sem do mečkačev na telefonu pri zeleni luči. Tukaj je uporaba smernikov še manj v navadi kot pri pregovorno BMW voznikih pri nas. Prometni zamaški so pogosti, ravno tako sunkovita vzvratna vožnja s parkirišča na glavno cesto ter sekanje poti; vse to je lahko posebna vrsta stresa. Potrebujem več vaje. Treba bo spet na cesto. Mogoče več izven mesta za samozavest na začetku. Komaj čakam, da se zapeljem do puščave in morda tam pritisnem na gas, odprem okna kot v Ljubljani in uživam v svobodni vožnji.