V pičlih 8 urah. Včeraj sem tako poletela iz Džide na zahodu v Abu Dabi na vzhodni strani polotoka. In potem spet na obalo Rdečega morja.
“A greš lahko ti namesto mene,” sem zaman prigovarjala Tamerju … zaman, ker je bilo to jasno nemogoče. V zadnjih dveh letih in pol sva v drugačnih razmerah med zaprtjem države in kasneje moj vizumski status urejala z izrednim podaljševanjem preko spleta ter z leti v Slovenijo in Sudan. Tokrat ni bilo več druge, kot da sama letim nekam ven iz Savdske Arabije. V igri je bil celo obisk novonastalih znank v Dubaju ali Bejrutu, a se iz različnih razlogov ta plan ni uresničil.
Tako odveč mi je bilo. Tamer me je hecal, da grem na dogodivščino, jaz pa sem samo premlevala, kaj vse gre lahko narobe, od manjših nesporazumov na letališču do katastrofičnih scenarijev, po katerih bom ostala nekje brez možnega povratka k svojemu dragemu v Džidi.
Dobra plat, ki mi je vlila malo pozitive, je bil moj urnik letov, ki je veleval, da sem čez mejo v Združenih Arabskih Emiratih na povratek čakala samo 2 uri. Nikakor ne preveč, da bi se tam na smrt dolgočasila, a tudi ne premalo, da ne bi z ležernim korakom pravočasno dosegla pravega terminala in imela še dovolj rezerve za stranišče in kakšno pijačo.
Iz nekega razloga še dan po tem ne morem verjeti, kako je gladko je vse skupaj steklo. Nobene zamude, nič nesporazumov.
No, na prvem letu sem imela sedež ob zasilnem izhodu. Prvič se mi je zgodilo, da je do mene pristopila stevardesa in me osebno opozorila, naj si pozorno preberem navodila za odpiranje izhoda ob mojem oknu. Se še komu v takšnih primerih prikrade malce nelagoden občutek odgovornosti, ko si pod nobenim pogojem zasilnega pristanka ne želiš, a z vso resnostjo preračunavaš svoj herojski prijem ročke nad oknom, od katerega bo odvisna usoda vseh potnic in potnikov v skrajni bližini?
V Abu Dabiju smo pristali brez izrednih situacij, pred pristankom pa sem svojo zadolžitev potisnila ob stran, nekam tja pod nahrbtnik in blazino, ki sem ju namestila pod glavo, potem pa se za eno uro pokrila še z odejo in na vseh treh prostih sedežih v svojih vrsti odspala nekaj kitic. Kot čisto prava herojka.
Na emiratskem letališču sem si, kot rečeno, lahko vzela čas zase, v menjalnici 50 rijalov zamenjala za 42 dirhamov in si nato privoščila pričakovano pregrešno drago kavo ter prav tako razkošja vredni plastenki vode. Ena mi je ostala za na letalo, česar sem bila vesela, saj lahko človek ob tisti postrežni miniaturni plastenki in redko prinešenem kozarcu vode resnično dehidrira.
Na povratnem letu sem sedela blizu stranišča; pozneje sem izvedela, da je Tamer ta sedež izbral namerno, saj ve za mojo nedavno premagano tremo pred uporabo letalskih toalet. Sedeti bližje pomeni manj možnosti spotikanja ob široko razkoračene potnike, kar meni pač povzroča nerazumljiv strah pred padci v javnosti, od katerih si moja sramu boječa duša stežka opomore.
Ob oknu v moji vrsti je sedela stara Sudanka, ki je do vzleta prav pošteno drnjohala, potem pa me brez zadržkov potrepljala po rami in mi dala vedeti, da je žejna. Ko najprej nisem razumela, je začela kazati na mojo še neodprto plastenko vode in v zadregi sem najprej poskusila poklicati stevardeso … Ker se na klic po gumbu nihče ni odzval kar nekaj časa, sem si rekla: “ne seri, Miša, pusti tej ženski, da pije.” Sama še nisem bila pretirano žejna in sem bila tako pripravljena počakati na redno strežbo pijače.
Ob postrežbi sendvičev si je odžejana gospa zaželela čaj z mlekom … À la Sudan, kaj pa drugega. Mleko je prispelo v majhnih paketkih, ki sem jih, tako kot druge plastenke in vrečko sendviča, odprla jaz. “Alhamdulillah,” je vsakič znova izrekla, ko sem ji tako ali drugače priskočila na pomoč.
Zadnjo uro leta pa s sedeža pred menoj vstane mlajša ženska v cvetlični obleki in rožnati ruti ter se začne preko mojega osebnega prostora, praktično sloneč na moji rami, brez maske na obrazu, pogovarjati z mojo starejšo sosedo. Sorodnica. Vnukinja? Saj ni važno, poznali sta se. Moram priznati, da še nisem slišala za “vrzi staro mamo na zadnje sedeže in pusti tujki, da se z njo ukvarja.” V nekem trenutku začne ta vestna mladenka vleči kabel mojih slušalk izpod ekrana nad sedežu pred mano. Včasih se vprašam, ali sem v času pandemije res izgubila smisel za človeške interakcije, a tokrat ni bilo druge razlage, kot da je gospodična padla z Lune.
Kabel sem poprijela sama in ji z malo pikrim glasom dala vedeti, da razumem, da moram vstati, da bo gospa šla na stranišče. Nato je starka močno poprijela še za mojo ponujeno roko, njena nesojena pomočnica te potrebe ni čutila. Po uporabi toalete pa je staro Sudanko le pospremila drugam, da ji ni bilo treba ponovno plezati k oknu. Na srečo je bilo tudi to letalo precej prazno.
Ob enih popoldne smo pristali v Džidi. Sledilo je izkrcanje, ki je, prvič odkar prebivam v Savdski Arabiji, skupaj z vsemi kontrolami steklo kot po maslu, brez nejasnosti in dolgih čakalnih vrst. Res pa je, da sem tokrat imela s seboj le svoj nahrbtnik, po navadi moram vleči še dodatno prtljago na kolescih, in tako je bilo šviganje mimo drugih potnikov precej lažje. “Alhamdulillah,” sem izrekla ob vsaki premagani oviri, vsaki osvojeni točki na svoji poti nazaj k možu, ki me je že čakal na terminalu.
“Pogrešal sem te,” mi reče z vidnim nasmeškom za masko na obrazu. Objem na letališču, nato pa poljub šele v avtu na parkirišču. Kot da se ne bi videla več tednov, ne pa le nekaj ur. Dogodivščino sem pa le imela in hkrati preletela 3600 kilometrov v manj kot pol dneva.
