Znosila sva še zadnjo rundo prtljage. Nocoj bova prvič spala v drugem stanovanju. Čaka naju še kar nekaj čiščenja in urejanja prostorov, da se bova lahko počutila kot doma.

Komaj sva se razkomotila in usedla na kavč v dnevni sobi, že pozvoni pri vhodnih vratih.

“Grem pogledat,” reče Tamer. Jaz v spodnji majici že ne, si mislim.

Obstanem in poslušam, slišim samo ženski glas in razberem, da gre zgolj za krajšo izmenjavo, hitro je prišlo do slovesa in nato zapiranja vrat. Tamer vstopi v dnevno sobo sam z nasmeškom in manjšim krožnikom v roki.

“Soseda nama izreka dobrodošlico, tole nama je prinesla,” pravi in nadaljuje: “Z njenim možem sva se peljala v dvigalu, pa ji je očitno takoj povedal, da sva nova v tem nadstropju.”

Preprosto pecivo na plastičnem krožniku je bilo prekrito s plastično folijo. Lepa mala pozornost. Kako drugače je v tej hiši, kako drugačno bi najino življenje bilo, če bi imela takšne sosede že prej.

“Nič, zdaj moram pa jaz speči nekaj v zahvalo, a ne…,” začnem premlevati.

Čokoladni rjavčki bodo na programu. “Pa saj ne cel pladenj, pol bo za naju,” pomirim Tamerjeve zaskrbljene obrvi.

Čez dan ali dva sem končno imela pri sebi vse sestavine in usposobljeno pečico. Tamerja ni bilo doma, a nisem več hotela zavlačevati z vračilom polnega krožnika.

Sledile so mukotrpne psihične priprave na trkanje na vrata. Ne posmehujte se. Kakšno družabno zadržanost pa je na vas pustila karantena?

“Kaj naj rečem, kaj če zmrznem v arabščini in kaj če ona ne zna nič angleško…,” in nato me zadane: “Kaj naj sploh oblečem?!”

To so resne zadeve. Pokličem Tamerja, ki se mudi službeno na terenu. Vprašam, kaj je pa imela gospa oblečeno, ko je prišla k nama.

“Nič posebnega, neko domačo haljo se mi zdi. Ali pa si je ovila navadno molilno obleko, ne spomnim se.”

Dobro. Ne bomo komplicirali (sem si rekla s polno mero sarkazma). Nadela sem si tuniko z dolgimi rokavi in čez lase na rahlo ovila ruto. Ne, nisem se preoblekla še dvakrat. Ja, lažem.

Vrata odpre možakar, s katerim smo se srečali v dvigalu. “As Salam Aleykum,” pozdravi s širokim nasmeškom in še preden odzdravim z “Wa Aleykum Salam,” že hiti stran od vrat. Slišim tiho izmenjavo v arabščini in pri vhodu se pojavi njegova žena, ki si je v tem času z izkušeno roko že nadela ruto.

Več kot par stavkov v arabščini ni šlo. Iskrena hvaležnost in nasmeški so bili dovolj. Pa rjavčki so mi presneto dobro uspeli. To zadnje lahko potrdi tudi Tamer, ki se je razveselil druge polovice pladnja ob povratku domov.

Leave A Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja