– Oprostite, kje imate mačjo hrano?
– Je pa nimamo, žal.
Izstopim iz male trgovine na vogalu in se odpravim proti domu, samo eno ulico stran. Tomi me spet pričaka pri mošeji. Oddahnem si, da se mu ni nič zgodilo, potem ko mi je neumorno sledil na poti do minimarketa. To je moral biti prav poseben prizor. Sivi maček z belim trebuščkom in šapami je vztrajal pod mojimi nogami kakšnih slabih 50 metrov. Levo, desno, vstran, naprej. Pa spet levo, desno, vstran, naprej. Posebno mačjo hojo sem zaradi mojih dolgorepih zasledovalcev usvojila že pred časom, s Tomijem pa moram vsakič dobesedno zaplesati. K ritmu dodamo še dolgo abajo, ki mačku z vihranjem predstavlja večjo zabavo, meni pa dodaten izziv … Verjetno se lahko kar prijaviva na kakšno plesno tekmovanje in odneseva zlato medaljo.
“Nimajo hrane, počakati boš moral,” mu skušam dopovedati, medtem ko se nama začnejo približevati ostali lačni muci. Po telefonu pokličem Tamerja in mu povem, da vseeno potrebujem prevoz do večje trgovine.
“Takoj bom dol,” mi sporoči in z mojo mačjo družbo se usedem na stopnice pred mošejo.
Med odpiranjem vrat avtomobila jim prigovarjam: “Tukaj počakajte, greva po hrano. Kmalu bova nazaj.” Več parov mačjih oči me pozorno gleda in nekaj mi pravi, da me razumejo. Vedo, da lahko računajo name.
