Ko sem bila v puščavi, sem pogrešala dež.
Na današnji premóčen 2. maj v Ljubljani ga imam dovolj. Dovolj!
Ampak brez dežja ni zelenja. V puščavi ni bohotnih krošenj, v katerih čakajo kos in vrabec in sinica, da se kaplje umaknejo njihovemu petju.
Te dni pogrešam ramadan. Letošnjega, ki je bil tako lep v Ljubljani. In bajram, ki mu je sledil. V zeleni Ljubljani.