Pa sva šla. Spakirala vse, razen pohištva, ki sva ga uspešno prodala.
Nisva se odločila za najem kombija ali kakšnega selitvenega servisa. Vsak dan sva pač po obrokih vozila v novo začasno stanovanje.
Zadnji teden pred predajo ključev opazim lužo v kuhinji. In nato velik moker madež na stropu. Odlično, zapuščava potapljajočo se ladjo. Tamer je lastnika takoj obvestil o poplavi, ki je bila posledica zdaj že očitno slabo premišljene prenove nadstropja nad nama. In za takšno stanje bi on skoraj podvojil najemnino?!
Spremljajoč dogajanje v bloku sva ugotovila, da sta se v tem obdobju izselili še dve družini. Saj ne, da bi bil človek privoščljiv … A v tem primeru je najin pogoltni najemodajelec dobil tisto, kar si je zaslužil. En velik nič.
Svojemu vedno optimističnemu možu sem napovedala, da bova imela težave z varščino. “Našel bo tisoč in en izgovor, zakaj nama je ne bi vrnil. Saj nima denarja!”
A imela sva asa v rokavu. Pred tremi leti, ko je Tamer najemal stanovanje, mi je za mojo zeleno luč poslal videoposnetek ogleda. Imelo je potencial, vendar je izgledalo, kot da ga je nekdo zapustil v nepopisni naglici, razmetano in potrebno temeljitega čiščenja. Definitivno v precej slabšem stanju kot ob najini predaji nazaj.
In res. Lastnik je imel precej pripomb glede stvari, na katere nisva imela nobenega vpliva. Izgovarjal se je, da ni vedel, v kakšno stanovanje sva ob najemu vstopila, da je imel nepremičninskega agenta za to. Kakšen dober gospodar, Mashallah. Nato mu je Tamer pokazal videoposnetek. In vse tiho je bilo. 1000 savdskih rijalov varščine sva dobila nazaj. Alhamdulillah.
Ko sem se prvič zavedla, da morava ven, mi je bilo grozno hudo. Po vsem, kar sva doživela v zadnjih tednih, pa je odhod pomenil svojevrstno olajšanje. Je že bilo prav, da sva šla. Čas je bil za korak naprej.