“A misliš, da bo preveč kumaric,” po telefonu vprašam mami.
“Naredi po barvah. Saj veš. Vedno sva jo delali po barvah.”
Francoska solata. V novoletnem času slovensko ponarodela. Sploh ne iz Francije, ampak izpod rok Belgijca v Rusiji. Izvirni recept je do danes doživel že celo vrsto posodobitev, prepričana sem, da samo v Sloveniji obstaja nekaj deset različic in vsaka družina trdi, da je njihova “francoska” (seveda) najboljša. Nespametno sem se ujela že v kar nekaj razgretih debat, kaj v francoski solati ne sme manjkati in česa niti pod razno ne sme biti.
Pri nas doma smo se vedno držali preproste formule “po barvah” in absolutno ne skoparimo z majonezo. Letos sem jo že drugo leto zapored pripravila v Savdski Arabiji. Eno konkretno skledo, da si jo človek privošči malo po malo v zadnjih decembrskih dneh. Tako je dobra, da jo, priznam, “pajsnem” iz hladilnika tudi z žlico.
“Pa zakaj ji pravite francoska solata, če ji noben drug tako ne reče? Jaz ji bom rekel slovenska solata,” je svoje tokrat pristavil Tamer, ki pravi, da je moja (seveda) najboljša.