Izgubili smo se

Gremo v puščavo, družba vabi na krajši pohod in bbq po sončnem zahodu. Pohod smo zamudili, zahod tudi.

Izgubili smo se. Pa kaj potem?

Obvezno fotografiranje z mojo prijateljico Samah

Spet sem videla kamele! V zadnjih mesecih lahko z gotovostjo rečem, da treniram svojo prej popolnoma neformirano mišico za potrpljenje. Včeraj bi jo moji prijatelji od doma občudovali v vsej njeni nabildanosti. V Savdski Arabiji, popravek – v arabskem svetu – pač ne more iti vse po planu. Ja, lahko spakiraš vse, kar rabiš, od čaja v termovki do vlažilnih robčkov. A potem preprosto ne moreš izgubiti živcev, ko se znajdeš v avtu in najprej sediš eno uro pred trgovskim centrom, ker čakaš da se najprej vsi sploh zberejo in se nato odpraviš s konvojem avtomobilov na pot. Potem se ustaviš za bencin (zakaj ne prej, me ne vprašat) in seveda ostaneš zadaj, sicer s shranjeno lokacijo na GPS. Haha. Dobra fora. GPS se v puščavi rad heca.

Kamelja farma

Do ostalih v skupini smo prišli ob mraku. Nobenih glamuroznih fotk ne bo, zaman sem jemala prelepo modro ruto. Ampak dobro, saj so bile kamele supermanekenke, ne bi jih mogla prekositi. Po večerji na preprogah smo poslušali glasbo. Sudansko in egiptovsko, primerno nacionalni zastopanosti v družbi.

Nekje v puščavi

Tudi jaz sem dobila glasbeno željo. Ne vem, zakaj, a v tistem momentu in vzdušju so mi prišli na misel samo Bijelo dugme. Med kamnitimi vzpetinami savdske puščave je verjetno prvič odmeval Đurđevdan, jaz pa sem komaj zadržala solze. Potem sem izbrala še eno slovensko pesem. Katero, vam napišem kdaj drugič, ker je z njo povezana zgodba zase.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja