Izlet v Taif

Tisti, ki me poznajo, vedo, da potrpežljivost res ni moja vrlina. Zato še samo sebe presenetim, ko jo kdaj od kdo ve kod potegnem. Zelo izven mojih okvirjev.

Najbližji prijatelji znajo moje popiz*itise obrniti na šalo, tudi sama se zdaj že znam pohecati iz same sebe. A z novimi izkušnjami spoznavam, da moram svoje reakcije kdaj res omiliti. Ne samo zaradi drugih, tudi zaradi sebe.

Zakaj torej o moji (ne)potrpežljivosti?

Prejšnji teden sva šla na vikend izlet v Taif. Manjše mesto dobri dve uri stran. Ker rada planiram in organiziram, sem se s pravim guštom vrgla v raziskovanje, kaj vse si bova ogledala, njega pa prosila, da rezervira hotelsko sobo. To sem storila dvakrat ali trikrat. Pa mi njegova (arabska/sudanska) logika ni prav nič dišala:

“Bom googlal, ko bova tam, bojo boljši rezultati.”
“Kaaaaj? A si ti resen? Ne, ne. Prosim, poišči 3 rezerve, kje bova lahko spala. Za vsak slučaj,” sem težila, na neki točki pa le nehala in zadevo izpustila iz rok.

Ne vem, če mu je sploh jasno, koliko moči moram zbrati, da sprostim zakrčen, po mami podedovan, “vse moram imeti pod kontrolo” vzgib in iti v popolnoma nasprotno smer “prepusti se toku.”

V petek zjutraj sva bila pridna in krenila na pot okoli šestih; kovček spakiran že na predvečer, tudi vreča z vodo in prigrizki, zraven celo svež čaj za na pot. Vožnja je bila prijetna, udobna. GPS naju je peljal po daljši poti proti goram okrog Meke, a sva vseeno uživala in se ves čas pogovarjala, navsezadnje sva končno potovala ven iz Džide.

Na poti v Taif

V Taifu pa se je najin virtualni vodič odločil, da nama bo popestril izlet. Doma sem vse načrtovane oglede vnesla v zaznamke, pa je bilo očitno na urniku še dovolj prostora za preizkušanje moje potrpežljivosti. Čudne poti, kar nekaj naokoli. Makadamske ceste, na neki točki celo blatna grapa, kjer je bilo parkiranih par avtomobilov, ljudje, večinoma družine, pa so počivali v sencah dreves. Sama sebi sem si v značilnem sarkastičnem tonu že pravila, kako so tako kot midva iskali vlečnico, pa so zahvaljujoč stricu Googlu pristali tukaj in obupali.

A nekaj v meni je kliknilo, ko sem ga videla, da tudi on izgublja živce. Da je njegov sicer zelo flegmatičen karakter na preizkušnji. Očitno le znam v takšnih trenutkih zbrati dovolj razuma, da ne poslabšam situacije. Da skupaj najdeva pot iz blatne grape in vendarle prispeva na cilj.

Pogled iz kabine vlečnice (Telefric Al Hada)

Tudi hotelsko sobo sva iskala kar nekaj časa. Pa sem zadevo pustila pri miru … Kaj pa bi dosegla z rentačenjem? Zvečer sva šla v neko restavracijo, ki jo je preveril na internetu. “Baje je dobra, popularna.”

O, ja. Zelo popularna. Na recepciji, kjer so očitno popolnoma pozabili na novonastalo socialno distanciranje, sva na mizo čakala 30 minut. Na sploh sva imela v Taifu občutek, da lokalni prebivalci precej z levo roko jemljejo tole koronico. Torej, mizo sva dočakala. Skrbelo me je, kakšne bodo cene v tako popularni restavraciji z zares privlačnim ambientom. Ker sem pričakovanja merila po standardih iz Džide, me je zares skrbelo. Pa je rekel, naj se ne sekiram. Saj je vendarle najina obletnica.

Očitno se kdaj tudi splača ne biti tečen, večerja je bila namreč odlična, končni račun pa popolno presenečenje. Pozitivno seveda. V Džidi bi naju za takšno postrežbo obrali do kosti. V Taifu sva za normalno ceno jedla kot kralja.

Lepo je bilo na izletu. Še več takšnih vikendov si želim, še posebej z novoodkrito supermočjo: potrpljenjem.

Vesela visoko nad tlemi na vožnji z vlečnico

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja