V Franciji in drugod po svetu odmeva novica o novi prepovedi ministra za izobraževanje. Muslimanske deklice v šolah ne bodo več smele nositi t.i. abaje. V imenu sekularizacije v javnem prostoru zapirajo vrata tistim, ki naj bi bile v očeh mnogih že pregovorno odrinjene in zatirane, ironično, ravno zaradi daljših in ohlapnejših oblačil.
Naglavna ruta, ki ni verski simbol islama, je pa najvidneši odraz čaščenja v vsakdanjem življenju, ni bila dovolj. Abaja, ki je zgolj kulturološki kos oblačila in ne verski, je naslednja. Dolga ohlapna halja na gumbe ali zadrgo bo z novim šolskim letom pre-po-ve-da-na. V različnih muslimanskih skupnostih se zgražajo (medtem ko islamofobi praznujejo), in sprašujejo, kje je meja med sovraštvom do abaje in proslavljanjem priznanih francoskih (nemuslimanskih) oblikovalcev oblačil, ki si navdih sposojajo že dobro stoletje, če ne več, pri tradicionalnih kaftanih in džalabijah iz Severne Afrike in z Bližnjega vzhoda. Ne verjamete? Oglejte si kostume v Chaplinovi “Parižanki” iz leta 1923, ki si jo je bilo moč ogledati ravno prejšnji teden na Kongresnem trgu v Ljubljani.
Koga motijo pokrite deklice, katerih telesa niso vsakomur na ogled? Če bodo zdaj oblekle dolga krila in bluze — bo na vidiku nova prepoved? V Angliji je učitelj še letos (!) poniževal dekleta zaradi prekratkih kril. Postrojenim v vrsti naj bi z merilom naznanil, čigave noge (ni)so dovolj spodobno pokrite. Bodo v Franciji razvili kriterij “predolgih” kril in rokavov?
Če vztrajamo, da nam pripada pogled na tuja telesa, s tem posegamo v njihovo telesno avtonomijo.
Abaja je trenutni sovražnik številka ena v Franciji, nedaleč stran čez našo mejo pa bo izgleda odklenkalo burkiniju. Županja italijanskega Tržiča je napovedala prepoved kopalnega oblačila, ki sicer daje muslimanskim ženskam svobodo plavanja na javnih plažah. Ne, muslimanke ne pridejo na plažo da bi “prale svoje cote” v vodi. Za kvaliteten burkini marsikatera odšteje kar nekaj denarja, zato so nevedni in sovražni komentarji o higieni popolnoma neumestni. Osebna higiena in čistoča sta sestavni del islamske vere, česar pa ne moremo pripisati ravno vsem nemuslimanskim porabnikom (zgolj) toaletnega papirja.
Naj se obregnem še ob drugi najbolj popularen komentar nestrpnežev, ki jih burkiniji tako strašno motijo? “Če se moramo mi prilagajati njim, naj se pa še oni nam.”
Komu točno se prilagajajo turisti v zahodnjaških resortih v Egiptu, Maroku, nenazadnje tudi v razvpito nazadnjaški Savdski Arabiji? Nikomur. Na razpolago jim je vse. Tudi svoboda bikinijev ob bazenu in na zasebnih hotelskih plažah. Če pa vztrajate pri svojih kruto okrnjenih svoboščinah v kateri drugi muslimanski deželi, ki jo je Zahod uspešno razčetveril, v njej spodbujal razcvet vojaških udarov in vzpona diktatorjev, potem vas lahko prijazno opomnim, kakšno srečo in privilegij imamo, da živimo v demokratičnih državah.
Če vztrajamo, da nam pripada pogled na tuja telesa, s tem posegamo v njihovo telesno avtonomijo. Dokler ne bomo pripravljeni spremeniti prepričanja, da morajo biti (predvsem ženska) telesa ves čas na voljo za opazovanje, ocenjevanje, kritiziranje, nenazadnje tudi za to, da si “človek pač spočije oči na vsakem tretjem oglasnem panoju,” se moramo soočiti z neprijetnim dejstvom, da potemtakem ne živimo v tako opevani svobodni in demokratični družbi. Smešno, ravno ta svoboda in demokracija nam dajeta lažni občutek večvrednosti, zaradi katerega tako radi gledamo zviška na druge družbene ureditve in kulture.