Sva šla s prvim vlakom iz Džide v Medino. V mesto, kjer je pokopan Prerok (mir z njim).
Razsvetljeno mesto mu pravijo, المدينة المنورة(Al Madinah Al Munawwarah) po neposrednem prevodu iz arabskega jezika. In res je nekaj posebnega.
Mesto, kjer ljudje gledajo drug drugega z bolj prijaznimi očmi. Kjer se jim mudi zgolj na molitev, pa še tja gredo skoraj vsi peš. Kjer so ulice tako čiste, da sva se s Tamerjem spraševala, ali sva morda zašla v kakšno drugo dimenzijo. Z odprtimi usti sva opazovala vsakogar, ki se je sprehodil do enega izmed redko posejanih smetnjakov in vanj zavrgel zgolj papirček ali plastenko, namesto na tla.
Še bolj sva bila šokirana, ko sva zvečer sedela na trgu pred eno izmed mošej in spoznala, da se otroci vozijo s kolesi, ne električnimi avtomobilčki. Kilo lokalnih datljev za pičlih pet rijalov? Dve za v nahrbtnik, prosim.
In še več takšnih obrazov Savdske Arabije, prosim. Da ne izgubim vere v ljudi. V Medino bova spet šla, nekega dne Inshallah.
***
V Medini sem se končno potopila v jezik, druge izbire ni bilo. Angleščina te lahko pripelje samo do neke točke, potem je treba peš z arabščino. Počasi se daleč pride.
Kako ponosna sem bila nase, ko sem vsiljivim taksistom odgovorila, da prihajam z možem z železniške postaje in s tem dala vedeti, da ne bom najemala prevoza sama.
“La, ana ma zouži.”
Zakaj so ravno mene tetke v mošeji spraševale za smer do toalet, ne vem. Morda naključje ali pa po dveh letih in pol v Savdski Arabiji delujem dosti bolj suvereno in ne zrem več okoli sebe kot kakšna sramežljiva srnica.
Čisto slučajno sem vedela, kje se nahajajo pitniki z vodo Zamzam in tja tudi usmerila žensko, ki je verjela, da moram biti prava oseba za to nalogo.
In Tamer? Vsakič znova presenečen:
“Poglej, no. Mašalá, mašalá.”
“Treba se bo zmigati, da me ujameš s slovenščino,” sem ga podražila.
