Kras tukaj. Javljam se iz Džide, natančneje izpod palme zraven mošeje. To je moj vogal. Ja, moj. Ne verjamete? Vprašajte kogarkoli. No, ne ravno kogarkoli. Viktorija, na primer, nima pojma. In ne, ne sme izvedeti, da sem to rekel.
Kje sem ostal … Aha! Moj vogal. Na tem ozemlju sem največji, najpostavnejši, predvsem pa najbolj zaželen mačkon.
A zakaj sem prevzel pisanje danes? Hja, to je pa moja neizmerna dobrota. Miša me je včeraj prosila, če bi lahko napisal nekaj skromnega o sebi, pa sem rekel, da se bom zelo potrudil. Kako mi gre? Imenitno, sem prepričan.
Z Mišo se sicer poznava približno 8 mesecev. Prej je hodila k drugim mucam v park. Potem so se začele dogajati čudne reči. Kar naenkrat ni bilo toliko ljudi zunaj, tudi avtomobili so obstali. V tistem času sem začel opažati neko novo postavo na ulici. Vsak dan je prišla ven z vrečo, v kateri pa niso bile smeti ali ostanki, kot ponavadi z drugimi ljudmi. Vrečo je položila na tla, iz nje pa posodico z vodo in še eno zaprto posodo. Iz nje je vsakokrat stresala kupčke nekakšnih suhih briketov. Moja ljubljena, Maca, mi je povedala, da se temu reče mačja hrana. Preden so jo njeni skrbniki pustili na cesti, jo je imela na voljo vsak dan, to “mačjo hrano”. Maca je bila tudi prva na ulici, ki se je Miši uradno predstavila. Takrat je imela ob sebi mladiča in iz meni neznanega razloga je ta človeška ženska ves čas skušala nahraniti le njiju dva. No, saj smo vsi dobili svojo porcijo, ampak jaz sem hotel jesti prvi. Logično, ne? Pa mi ni pustila. Nezaslišano! “Ne, to ne bo v redu. Ta tujka se vmešava v naš mačji red,” sem mijavkal.
In veste kaj? Miša se mi je drznila posmehovati! Mojim legitimnim mijav-pritožbam se je smejala in me začela klicati Jokica! Vsakič, ko me je videla in sem začel z mojimi upravičenimi mijav-protesti, ko sem želel uveljaviti mojo mijav-pravico do prvega kupčka, me je spodila in zmerjala z Jokico. “Ampak to je moj vogal. Moja palma.” Nehal sem z mijav-monologi in jo začel prezirati v tišini. Vsakič mi je namenila pošten kupček, pa itak sem katerega od mojih smrkavcev kdaj odrinil za repete.
Minili so meseci. Vsak dan je prišla. In vsak dan je tudi posedela z nami. No, s smrkavci. Jaz sem šel samo malo zraven, da se ni kaj zgodilo brez moje vednosti. Jaz, pa moja Maca, pa Viktorija … Smo se zleknili zraven in opazovali to hecno žensko, kako sedeč ljubkuje vsakega mladiča, ki ji naivno zaupa in leze v naročje. Včasih obsedi kar dolgo. Zgodi se, da lahko slišimo samo šelestenje palminih vej in po nekaj minutah se nam izza vogala znajo približati tudi tihi in majhni, a izjemno hitri koraki podgane, ki po pomoti zatava preblizu. Ko se je to zgodilo prvič, nas je Miša začudeno pogledala, češ: “zakaj se ne premaknete?” Očitno ni vedela za naš dogovor s podganjo bando. No, dogovor, ki velja v trenutnem blagostanju: “dokler je dovolj hrane za vse, vas pustimo pri miru.”
Ja, veliko se je naučila v naši družbi. Srečo ima, da sem ji dovolil ostati z nami. No, pa saj je kar v redu. Zdaj ve, da mi kdaj pripada še dodaten kupček, pa tudi kliče me po mojem pravem imenu.
V tem tednu sem se strinjal z nekaj fotografijami. “Skrajni čas, da tudi Veliki Kras dobi javno podobo,” sem si rekel. Moja fotografinja je bila nadvse profesionalna, bil sem sproščen in ji popolnoma zaupal. Njene izrazito čustvene pohvale so bile seveda na mestu. Zato sem se nenazadnje tudi strinjal z današnjim zapisom. Povedala mi je, da potrebuje čas za iskanje novega navdiha. Nove ideje za svoja pisma. Pa sem ji naredil uslugo in obenem najverjetneje vam polepšal dan s svojo mijav-zgodbo. Ni za kaj.
