V svojih 20. letih se iščemo. V 30. se najdemo. Podamo si roko, lepo se je končno spoznati: “Me veseli!”
Kakšno breme pade z ramen, ko se zavemo, kaj nam paše, in predvsem — kaj nam ne.
Komu bomo dovolili v naš mehurček in koga moramo nekega dne postaviti pred vrata, jih zakleniti in odvreči ključ.
Zase vem, da mi je bližina prijateljev vedno pomenila veliko. Vedela sem, da bo zelo težko prenesti oddaljenost tistih, ob katerih mi igra srce in duša pleše.
Potem je prišlo leto samote. Nikamor ven, z nikomer na kavo, samo sprehodi z možem in mačje hranjenje.
In zdaj? Tišina mi paše bolj, kot kdajkoli prej. Svoboda, da sem lahko sama, je neprecenljiva. Biti sama sebi dovolj. Zavedanje, da se lahko kdaj tudi ne javim na telefon.
Ja, težko leto je za vsemi nami. Verjetno je še kar nekaj preprek na vidiku. Upam, da lahko tudi ti pobegneš stran od hrupa in imaš dovolj poguma reči (ja in) ne. Da si lahko sežeš v roko in da te veseli. ❤️