Konec januarja lansko leto je končno priletel k meni v Ljubljano, manj kot teden pozneje pa sva že odbrzela na Dunaj po zadnje štemplje pred začetkom mukotrpnega postopka za njegovo dovoljenje za bivanje v Sloveniji. O slednjem sem delila z vami vsake toliko na storijih, pojamrala, kako kličem vsak teden, pa se nikamor ne premakne … Nisem vam pa povedala, kakšne preglavice sva imela, preden je sploh uspel odleteti iz Savdske Arabije.
Po konkretnem premisleku in preverbah različnih virov sva se odločila, da bo Tamer najprej zaprosil za začasni vizum, enako kot leto in pol prej, ko sva za en mesec samo obiskala Slovenijo. Postopka se je lotil nekaj dni po tem, ko sem sama prispela v Ljubljano in začela znova v novem najemniškem stanovanju.
Najprej se je zataknilo pri nepopolni vlogi. Tokrat je bilo treba dodati še povabilno pismo žene. Moje povabilno pismo iz Slovenije, torej. Zakaj se tega nihče ni spomnil poleti 2021 za najin skupni obisk, ostaja skrivnost. Tip vizuma je bil enak.
Dobro, grem na upravno enoto, pridobim dokument, ga pošljem s hitro pošto dol v Džido. Seveda ni bilo poceni. Tamer je s prejetim pismom moral spet na agencijo, ki vso dokumentacijo sprejme in pošlje na dejansko avstrijsko ambasado. Čez nekaj dni Tamer prejme klic, da dokument ni veljaven.
“Kako? Zakaj?!”
Ni pečata.
“Ampak pismo je bilo ob predaji agenciji zapečateno!”
Očitno je zaposleni na agenciji pri kopiranju dokumenta za arhiv strgal pečat z vrvicami stran in tega ni ustrezno označil.
Priložiti je treba novo povabilno pismo.
Okej, grem na upravno enoto. Ponovno. In pismo spet pošljem dol v Džido. Ampak tokrat naj Tamer terja agencijo za tole pošiljko! Nič lažjega. Na kratko: agencija ni prevzela nobene odgovornosti, s prstom je pokazala na uslužbenca, naj se Tamer zmeni z njim osebno. Z uslužbencem, ki je pač konkretno zajebal. Z uslužbencem, za katerega se vprašaš, kdo mu je sploh zaupal tovrstno delo, če ne ve, da se PEČATOV NE TRGA DOL Z DOKUMENTOV za kopiranje. Agencija torej ni prevzela odgovornosti, nama pa naj bi se revež za pultom, ki je cmihal za popust, smilil. Nak. Nobene miloščine na tej že tako trnovi poti.
Čakava dalje … Ambasada spet kliče, da mora Tamer popraviti še tisto in ono v oddanem obrazcu. Res čudno, kako nisva imela nobenih takšnih težav pred najinim skupnim obiskom leta 2021.
“Zdaj pa bo. Zdaj imajo res vse. Ni razloga, da ne bi šlo skozi.”
Prejmeva e-pošto, tokrat celo v angleščini (ko se je Tamer trudil priti na obisk pred najino poroko, so ga gladko zavrnili v nemškem jeziku z možnostjo pritožbe samo v nemškem prav tako). Prošnja za vizum zavrnjena. Jaz v histerični jok. Potem, ko pozorno preberem razlago, pa v odločno bojevito držo. “Vse so zajebali.”
Kdor je bil zadolžen za Tamerjevo dokumentacijo, je bil ali funkcionalno nepismen ali pa zlonamerno nesposoben. Žal, oziroma na srečo, sva mu nasproti stala midva. Potem ko sem prejela informacijo, da naši organi v postopek ne morejo posegati, sva napisala izčrpno in neprebojno pritožbo, ki mi je vrnila zaupanje v najin prav. Nič več obupa, samo še odštevanje dni do zelene luči in Tamerjevega leta. In res. Nekaj dni so si še vzeli, potem pa niso imeli več izbire. Vse skupaj se je vleklo kakšen mesec in pol.
In potem? Potem sva bila pripravljena na nove zmage. Skupaj.