Vsak nov dom potrebuje čas. V tuji državi, kjer zdomci radi privarčujemo, se marsikatere reči lotimo še bolj preudarno.
Preden sem lansko leto prvič priletela v Savdsko Arabijo, je moja boljša polovica že najel stanovanje. Mesec dni pred mojim prihodom sva bila kar malo nervozna, ali bova sploh pravočasno našla domovanje. Večina stanovanj je prevelikih, večje družine so tu pač bolj pogoste. Najprej je iskal oglase po spletu, nato se je vozil po izbranih soseskah in klicaril številke z oglasnih tabel pred vhodi. Opravil je kar nekaj ogledov, nekatere lokacije pofotkal, druge sem lahko videla po videoklicu.
Le nekaj tednov pred mojim pristankom sva končno našla pravega; dvosobno stanovanje z res solidno najemnino.
“S katero barvo bi prepleskala,” me je vprašal na daljavo. Za dnevno sobo sem izbrala toskansko rumeno, za spalnico pa nežno lila. Potem je pohitel naprej s pohištvom.
Vse, prav vse, razen zaves, posteljnine in tehnike, sva kupila iz druge roke. Bolšji trg tukaj kar cveti, pohištvo in drugo blago prodajajo tako Savdijci kot ekspati; prvi so navdušeni potrošniki, ki se svojega pohištva hitro naveličajo in so lačni modernih novih trendov, slednji pa v primeru dokončne vrnitve v svojo domovino na hitro prodajo vse, česar se želijo znebiti. V obeh primerih lahko kupci z dobro mero potrpljenja in malo barantanja pridejo do zelo ugodnih pridobitev.
Čeprav sva najino gnezdenje pričela na daljavo, sem zelo uživala v skupnih odločitvah vsakega nakupa. Izrisala sem tlorise in predvidela kose pohištva. Ko sem končno prispela, naju je čakalo še veliko dela. Kar naprej sem dobivala nove in nove ideje, kaj rabiva in s čim bi še lahko izboljšala udobje najinega bivališča.
Po kakšnem dobrem mesecu sva bila nazadnje le zadovoljna z vso opremo in potrebščinami, začela sva uživati v najinem domu. No, mene še vedno vsake toliko pograbi nekakšen nemir, da se oziram po stanovanju, nato pa me izraz navdiha na obrazu izda, da že imam nove ideje za izboljšave ali okrasje.