Ja. Resno.
In ne, ni bil Tamer!
V torek sta prišla na obisk njegova kolega, Sudanca, ki sta se sicer napovedala samo eno uro prej.
Ko sta prispela, so se miške ravno cvrle, in najin dom je napolnil njihov vonj, ki ga ni mogel zasenčiti niti bakhúr.
“Oho, zalabya,” sta presenečeno ugibala …
Ne, ne. So bile pa kar lepo naše miške, ne sudanske. Zalabya je iz težje, bolj zbite mase.
Ko sta odšla, sem bila presenečena jaz. Zaprepadena, bolje rečeno. V skledi, kjer so bile prej miške, je ostal zrhan kupček hrustljavo zapečenih repkov. In verjemite mi, da niso bili zažgani!
“Kako lahko kdo to pusti? A ne vesta, da je ravno to čar mišk,” sem napadla Tamerja, ki je repke svojih mišk z veseljem pohrustal, gosta pa branil, da mogoče jima pač niso všeč, potem pa pristavil, da sudanska zalabya nima repkov.
“Že ne vesta, kaj je dobro,” sem odvrnila z dvignjenim nosom. Tipična Slovenka.
