Odkar so se šole spet odprle tudi v Savdski Arabiji, je zjutraj na ulicah veliko bolj živahno. Kadar se mi zgodi, da malce težje vstanem, se na vratih stavbe, kjer me že čaka več parov lačnih mačjih oči, prikažem nekaj minut pozneje kot po navadi.
Takrat se lahko nadejam tudi občinstva zvedavih otrok s starši, ki se še bolj zaspano od mene zibajo po naši soseski od svojih vhodnih vrat do avtomobilov.
Največkrat tej publiki ne posvečam posebne pozornosti, raje jo namenim svojim mačjim obedovalcem. Tokrat pa sem se izjemoma znašla v vlogi gledalke, sedeč na stopnicah mošeje. Na odru pred menoj so bili razvrščeni parkirani avtomobili, v ospredje pa je prihajal mladenič oblečen v tradicionalno belo džalabíjo, star približno 12 let.
Odpre avtomobilska vrata in najprej pospravi šolsko torbo na sovoznikov sedež. Nato se namesti na voznikovega in zažene motor vozila. Gledam in se čudim. Kanček dvoma mi še dopušča misel, da fant morda čaka na očeta, in zgolj ohlaja avto s klimo do njegovega prihoda.
V naslednjem trenutku gospodič zapre vrata in odpelje naprej po ulici. Potem ko sem svojo čeljust uspela pobrati s tal, se zavem, čemu sem bila ravnokar priča. Mladi Savdijec se je pač sam odpeljal v šolo.
Saj sem že slišala za to, kako so mlajši dečki za volanom vsakdanji pojav v Savdski Arabiji. A videti enega na lastne oči — to je povsem druga zgodba.