Lansko leto sem odpotovala v Kartum na obisk k njegovi družini. “Na srečo” sem prišla ravno v času deževnega obdobja, kar je posledično pomenilo poplave.
“Kako mi lahko rata priti v Afriko ravno takrat, ko je dežja preveč,” sem pošiljala sporočila svojim prijateljem v Sloveniji.
Prve dneve smo ostajali v hiši, nenazadnje so potekala praznovanja bajrama (Eid al-Adha). A hrepenela sem po dogodivščinah, šla bi ven, vsaj na sprehod. Ni mu preostalo drugega, kot da me je z dvignjenimi obrvmi, a neizbrisljivim nasmeškom, ker sva bila končno skupaj, spremljal na sprehodih po njegovi domači soseski.
Počasen in premišljen tempo po blatnih ulicah je bil zame zagotovo nekaj novega, a Sudan je tisti mesec prinesel veliko novih izkušenj v mojem življenju. Vožnje z rikšo po bolje rečeno jezerih kot lužah. Prhanje z vedrom vode. Nošenje rute na glavi. Tradicionalne sudanske jedi. Sudanske poslikave telesa s kano. Poroka …
Leto dni kasneje domujem na drugi strani Rdečega morja v Džidi, kjer neznosno pogrešam dež. Lanski mesec v Kartumu mi je ostal v prav lepem spominu, ko se mi je v glavi kar naprej vrtela znana pesem skupine Toto. Gotovo jo poznate.