Na današnji dan pred tremi leti sem šla na Dunaj, s seboj vzela vse poštempljane papirje iz Sudana, ter pustila trebuh zunaj.
Zgodaj zjutraj sem se odpravila na romanje do 3 ambasad: sudanske, slovenske in savdske.
Najprej sem se ustavila pri Sv. Štefanu in si v bližnjem Starbucksu privoščila eno bučno belo kavo – je le bila jesen! Avtobus me je iz Ljubljane pripeljal okoli osme ure zjutraj, zato sem imela še nekaj časa pred začetkom uradnih ur na vseh treh lokacijah.
Bila sem na 2 misijah: overiti poročni list iz Sudana ter oddati vlogo za savdsko vizo.
Sprva je šlo kot po maslu, na zadnji postaji pa se je zataknilo. Navadni smrtniki ne moremo kar vkorakati v veleposlaništvo Kraljevine Saudove Arabije, zato sem bila v bistvu namenjena na odgovorno agencijo, ki sprejema vloge in vodi postopke.
Vstopim v majhno pisarno, kjer me izza mize pozdravi možakar vidno arabskega porekla. Predložim vse papirje, svoje fotografije in začnem tipati pripravljeno kuverto za plačilo v torbici v naročju …
“Dvesto štiridest evrov,” mi v arabski angleščini navrže bradati agent, meni pa se v tistem trenutku stemni pred očmi.
“Ampak, ampak … Po telefonu ste mojemu možu rekli, da bo vse skupaj stalo 180 evrov.”
“Hja, 180 € je za vodenje postopka. Kaj pa poštnina? Potni list vam moramo z izdano vizo poslati na dom,” mi z dramatičnimi gestami pojasnjuje.
“Torej naj bi poštnina za takšno lahko pošiljko stala 60 €?” Vprašanje sem s pikantno nejevero na obrazu uspela izustiti brez jecljanja.
Med prsti držim bankovce, vem, da imam zgolj točno 240 €. Nič več. Nekaj gotovine še potrebujem za vsaj nekaj vode, če ne že obrok. Ne sprašujte me, kje sem imela bančno kartico, tega se ne spomnim. V vsakem primeru, znašla sem se v navidez brezizhodni situaciji.
Prikličem Tamerja, ki hoče govoriti z agentom. Obsedim na stolu in prisluhnem pregovarjanju v arabščini. Ko spet zaslišim Tamerjev glas, si oddahnem, saj mi reče, da je vse vredu. Prekinem klic.
“Dvesto dvajset evrov,” zaključi agent z nasmeškom na obrazu, a brez milosti. Pa tudi brez računa.
Po opravljeni transakciji sem se usedla v bližnjem parku in spet poklicala Tamerja.
“Dvesto dvajset mi je potem računal …”
“Kaaaj? Meni je po telefonu rekel, da bo samo dvesto!”
Če verjamete ali ne, sredi Dunaja se je za mojo prvo enoletno “visit” vizo v Savdsko Arabijo takole barantalo.
Moja arabska dogodivščina pa se je začela zares le dober mesec pozneje.