Nazaj na konju … No, na kolesu.
Spet drvim po Ljubljani, ne prehitro, seveda.
Premagala sem strah in pritisnila na pedala naprej, v svobodo na ljubljanskih ulicah. Nič več čakanja na avtobus in švicanja v teh škatlah z nedelujočimi klimami.
Kakšen strah? Kaj nakladaš, Miša?
Aha … Večina vas ne ve. Letos bo minilo 9 let od moje spektakularne salte čez balanco in operacij in skoraj enoletne rehabilitacije, ki je sledila.
Lahko rečem, da se mi je takrat življenje postavilo na glavo. Čutila sem, kot da me je moralo nekaj pretresti, vreči na drugačno pot, v drugo smer. Pa saj ni važno, danes sem tukaj. Diham, ljubim, potiskam pedala naprej, (skoraj) ničesar me ni več strah.