V Taifu sem se zares sprostila, nobene slabe volje zaradi vročine ni bilo. V hotelski sobi skorajda nisva prižgala klime, medtem ko v Džidi potrebujem hladnejših (kompromisnih) 25 stopinj tudi ponoči. Vreme je bilo torej prekrasno ta vikend!

Tudi narava višje za vzpetinami je čisto drugačna. Več zelenja, v mestu in stran od njega v t. i. narodnem parku. Samo smeti … Ojoj. Treba bo vložiti v zaščito narave, draga kraljevina. Treba bo izobraziti ljudi; kaj ti bo vila nad mestom, če mečeš vso svojo nesnago v dolino, praktično navzdol od svojega praga (?).
Ne glede na smetiščno okrasje sva se v Džido vrnila polna lepih vtisov. Najbolj naju je navdušila krajina, ki sva jo lahko občudovala že po poti z avtom, ko sva se vzpenjala po znameniti vijugasti cesti, in pod drevesom v narodnem parku, kjer sva med prigrizkom poslušala ptičje petje. Kot pravi fant z vasi je seveda moral splezati na drevo, sedeč na veji mi je pravil, kako lepše je življenje izven mesta. Jaz sem na najini preprogi pod njim seveda vztrajala (kot vedno), da Ljubljana res ni povprečna betonska prestolnica. Da morava čim prej skupaj na obisk, da bo videl, zakaj res tako pogrešam dom.
Pred poldnevom sva se odpravila proti urbanemu delu Taifa, ob cesti pa sva tako kot nekajkrat prej zagledala kamele. Ker sva lahko varno ustavila, sva se jim približala ravno toliko, da jih nisva zmotila pri paši.

Saj sem, tako kot večina ljudi, že videla kamele v živalskem vrtu, tudi jahala sem jo v Egiptu. Ampak ko sem zrla v te čudovite velblode, kako ležerno mulijo grmičevje in se počasi pomikajo naprej proti “domu,” sem obstala kot vkopana in bila kar malo zamaknjena. Nedaleč zadaj za številčno čredo je hodil pastir.
V Taifu sva preživela samo en vikend, pa se mi zdi, da sva doživela toliko stvari, kot da bi izlet trajal cel teden. Preveč dogodivščin za samo eno pismo. Več o prigodah iz Taifa torej v prihodnjih dneh.
