Vreme se spreminja. Temperature podnevi vedno bolj rastejo. Prav nič nenavadno ni, da so tukajšnji prebivalci bolj aktivni ponoči. V svojih pismih sem to že kdaj omenila. Igrišča in parki so polni pozno v noč.
Tudi sama sem bila primorana prilagoditi svoj dnevni ritem. Pozno hodim spat, poleti greva z možem na rekreacijo zgolj ponoči, domov pridem premočena kot iz savne.
A vseeno ne bom nikoli razumela sebičnosti in egoizma nekaterih ljudi, ki me tukaj obkrožajo. Za svoj ljubi mir in udobje so pripravljeni žrtvovati spokoj vseh sosedov, brez sramu.
Pred nekaj dnevi sem po domače rečeno “totalno padla ven”. Ob enih ponoči nisem mogla zaspati samo zato, ker so imeli neki starši iz sosednjega bloka imenitno idejo “zdivjati svoje otroke” pod oknom najine spalnice. Opomba: ti starši so bili z otroki zunaj.
Tamer gre včasih še pozneje spat, tudi tisto noč je bil še v dnevni sobi. Budilka za naslednji (oz. tisti dan) pa je bila nastavljena ob 5:30, ker sva nameravala na izlet iz mesta. Tako je padla odločitev, da tega sr*nja pač ne bom trpela še nadaljnjo uro, zato sem odprla okno in zavpila v noč, naj utihnejo. Manjkala ni niti kletvica, ker je potrpljenja zmanjkalo kakšnih 20 minut prej, ko se je moja skleda tolerance prenapolnila z nešteto podobnimi incidenti preteklega leta, pa sem ob njih zavoljo tujega okolja in kulture ostala tiho.
Tokrat nisem in obrestovalo se mi je. Nočni norci, ki so verjetno vajeni, da se jim nikoli nič ne reče, so utihnili. Morda so kaj takšnega doživeli prvič. Morda pa bo zaleglo še za kdaj drugič.