Pred enim mesecem:
– Potem sva odločena? Greva v Sudan?
– Ja, ampak tokrat me pelješ gledat piramide!
– Bova videla, če bo šlo. Inshallah.
– Pa kamele. Do piramid s kamelami!
Prejšnji teden:
Po dobrih 4 urah vožnje z avtom, prej pa od domače hiše do obrobja Kartuma vožnja z 1 rikšo in 2 avtobusoma … Prispeli smo. In ob zadnjem zavoju proti starim kraljévim grobnicam na obzorju so nas opazili. Z ene strani jezdec na beli kameli, z druge beduinski dečki, ki so na vso moč tekli proti našemu avtu in vzklikali s svojim zakladom za prodajo – ročno izdelanimi spominki iz peščenjaka – majhnimi piramidami v rokah.
Tudi kamele so nas pričakale in z velikim veseljem ter občudovanjem sem lahko zajahala ravno belega kameljega samca, ki nas je prvi pozdravil in pospremil po poti do parkirišča.
In nato prizori starodavnih piramid, ki še vedno botrujejo zobu časa in peščenemu vetru ter kljub delno poškodovani podobi zaradi neusmiljenih lovcev na zaklade jemljejo dih. V sedlu visoko nad tlemi se jim približaš z navdušenjem in nekakšnim strahospoštovanjem, saj te veličastne nubijske tumbe pustijo brez besed.
Pozno popoldansko sonce nas je spremljalo ravno dovolj visoko, da smo se lahko naužili najlepših razgledov saharskih sipin, vročina pa je popuščala proti koncu dneva. Brez vetra naša “kot v filmu” odprava ne bi bila popolna.
Toliko misli in občutkov me je navdajalo. Zares sem tukaj. Tako daleč od doma. Med grobnicami starodavnih kraljic in kraljev. Pravijo jim prastarši potomcev, ki so še vedno med nami. Tukaj na severu Sudana ob Nilu so njihove vasi.
– Od kod je že tvoja družina, Tamer?
– Iz Dongole, na severu.
V sončni zahod brez besed. Samo z nasmeškom na obrazu.
P. S.: Več o zgodovini piramid napišem kmalu.