Hotela sem napisati nekaj globljega. Nekaj, kar bi pomagalo. O tem razmišljam že nekaj dni.
O tem razmišljam, odkar sem se zavedla, da v resnici noben od mojih bližnjih ni vedel niti ni mogel razumeti, kako hudo mi je bilo maja in junija, ko smo bili v Savdski Arabiji, točneje v Džidi, pod policijsko uro, določeno obdobje pa pod uredbo popolne prepovedi odhoda od doma.
Po videoklicih in sporočilih sem vedno delila, kaj se dogaja, kakšne so številke pri nas in kako resni so ukrepi. Zdaj se mi zdi, kot da je to šlo mimo vsakega, ki sem mu to povedala. Morda se ne bi smela delati močne. Moja stiska je v resnici samo naraščala. Tamer me je z razumevanjem miril, ko sem kdaj izredno čutila tesnobo, a vem, da mu marsikdaj ni bilo čisto jasno, zakaj imam tako burne reakcije. Jaz pa sem se počutila kot žival v kletki, ko so nam iz dneva v dan sporočali nove omejitve, podaljšanje ukrepov kljub poprej napovedanim sprostitvam.
Če to bereš, ne misli, da kakorkoli omalovažujem tvojo stisko. Nasprotno, razumem te. Razumem psihološki pritisk, ki ga nato potenciramo še sami ob branju in spremljanju novic.
Tudi jaz še vedno spremljam slovenske kanale, in v tej fazi na primer ponorim, ko vedno znova vidim EKSTRA BARVNO GRAFIČNO PODOBO zloveščih virusnih celic, ki lebdijo okoli glav televizijskih voditeljev. Dovolj za danes. Ugasnem novice.
Dnevi, ki prihajajo, bodo težki. Tega ni mogoče zanikati. Negotovost je tista, ki jo je včasih najtežje prenesti. Maja sem se tolažila, da poleti pa vseeno mogoče pridem na obisk. Pa nisem mogla.
Mami mi je pred nekaj tedni pisala, ali naj potem ne kupuje buč zame, letos prvič v nasprotju z dolgoletno družinsko tradicijo.
- Kaj bo pa z dedkom Mrazom decembra?
- Ne vem. Ampak ne upajmo preveč, ker se takšni načrti potem lahko izidejo precej žalostno.
Koliko planov je letos splavalo po vodi? In koliko jih še bo.
A ne obupaj. Predvsem pa pazi nase. In ne pozabi na svoje bližnje, ki imajo morda več težav pri spopadanju s trenutnimi izzivi.
Vse dobro ti želim.