Lahko bi napisala: “Evo me, tukaj sem.” Iz poletja v zimo sem prišla, čakam Tamerja, da se mi pridruži. Malo imam treme, kako bo, malo me je strah, kako bom zmogla vse sama za nekaj časa … Pa nisem.
Lahko bi delila: “Sama sem morala ugonobiti gromozanskega pajka, ker ob enajstih zvečer ni bilo nikogar z mano v ljubljanskem stanovanju, ker še vedno čakam svojega dragega, ki ureja posle pa vizo in še kaj.” Pa nisem.
Lahko bi objavila: Pri starših za novo leto. Silvestrski poljub samo po televiziji, moj mož je še vedno 4.642 kilometrov stran. Pa nisem.
Kako na smrt pogrešam mačke? Niti pomisliti ne morem nanje brez joka. Zanje sva poskrbela po svojih najboljših močeh. Še vedno jih občasno hranijo, vodne postaje so označene.
Kako so Tamerjevo vizo najprej zavrnili, in še prej zaj*bali vse, kar se je zaj*bati dalo?
Potem sem razmišljala, a naj napišem: “Še dvakrat grem spat, pa pride Tamer.” Pa nisem. Dokler ni prispel do najinega novega doma, v moj objem, nisem mogla napisati ničesar. Preveč sem se bala, da bi šlo kaj narobe.
Zdaj lahko. Zdaj sva v Ljubljani oba. Skočiti sva morala spet na dunajske ambasade za zadnje overitve potrebnih dokumentov za najino skupno bivanje. Pa na Tobačno. In zdaj čakava nadaljnje postopke. Čakava v rahli negotovosti, čemu vse bova še morala bit kos, a najbolj pomembno je, da čakava skupaj.