Prejšnji teden so minila 4 leta, odkar sem prvič odletela v Savdsko Arabijo. Vedela sem, česa si želim. Pojma nisem imela, kaj vse bom še doživela. Ko se poskušam spomniti svojih misli v tistem času, samo vem, da sem imela vero vase in v Tamerja. Spomnim se tistega glasu v glavi, da saj prideva potem enkrat v Slovenijo. Pa je kar trajalo.
Potem se mi zadnje leto ni prav nič mudilo nazaj. Nasprotno, prekleto težko se je bilo posloviti. Vrnitev ni pomenila starih, prej poznanih tirnic, ampak spet čisto novo pot. Nisem več vedela, kam spadam. Tam doli sem zrasla v neko drugo Mišo. Mislim, da močnejšo, še pogumnejšo, a malo manj neodvisno.
Zadnje leto v Sloveniji sem se spet iskala. Hvala bogu, imam takšen privilegij, da to lahko priznam. Kar nekajkrat sem prišla do spoznanja, da nihče, razen tistih, ki so preživeli dobršen kos časa v tujini, v resnici ne razume te stiske, te zmede, tega iskanja.
Naslednji teden bo 1 leto, odkar sem prišla najprej sama v Slovenijo. Šele slaba dva meseca kasneje sem dočakala Tamerja. Lahko rečem, da za nama ni lahko leto. Ko se ozreva nazaj in okoli sebe danes, pa sva hvaležna za vse, kar sva doživela in kar naju še čaka.
Kratek vodnik po muslimanskem postnem mesecu V tej objavi sem strnila 10 odgovorov na najpogostejša… Read More
Konec januarja lansko leto je končno priletel k meni v Ljubljano, manj kot teden pozneje… Read More
Ta kratka zgodba spada v fikcijo. Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj… Read More
Zdaj pa je poletja čisto zares konec. Pika. Za pravo slovo v pisemski obliki imam… Read More
V Franciji in drugod po svetu odmeva novica o novi prepovedi ministra za izobraževanje. Muslimanske… Read More