Poplave v Sudanu

To so ulice Kartuma pred malo več kot 1 letom. V Sudan sem prišla v vlogi neveste na najino poroko.

Kot sem omenila v enem izmed prejšnjih pisem, sem prispela ravno v deževnem obdobju. “To je normalno, vsako leto so ulice blatne in polne vode v tem času,” so mi povedali. Nekaj dni smo ostali doma, potem pa je le bilo treba ven: na mestno občino, pa na upravno enoto, pa na sodišče, pa še na ministrstvo (vmes še kam za hec) … Od Poncija do Pilata, nešteto postaj za vsa potrebna dovoljenja za poroko. Peš iz soseske do najbližje glavne ceste, če nisva prej po sreči ujela rikše.

Ulice Kartuma avgusta 2019

Velikokrat se blatu nisva mogla izogniti. Nekega večera, se spomnim, je spet lilo z neba in smo se z njegovo sestro vračali domov v do kolenih globoki blatni vodi. Sama sem imela športne sandale, on pa je moral svoje natikače sezuti, sicer bi ti ostali na dnu kalne brozge. Tako zelo me je bilo strah, da bo stopil na razbito steklo in se porezal. Ravno dan prej smo namreč prejeli novico, da se je eni sorodnici zgodilo prav to in je pristala v bolnišnici. Moj takrat še zaročenec je imel srečo.

Soseska El Kalakla (2019)

Nekega drugega dne sem šla z bodočo taščo in svakinjo na družinski obisk. Ne vem, kako smo se sploh zbasale na zadnji sedež rikše vse tri, in na neki točki smo na glavni cesti obtičali v vodi. Vse v dolgih tradicionalnih abajah, jaz pa v paniki: “Joj, a bomo morale stopiti dol v vodo?” Ni bilo treba. Voznik je sestopil sam, nekajkrat zagnal motor in nas vse skupaj porinil iz zagate naprej po cesti. Kakšna dogodivščina! Po dveh tednih je voda vendarle odtekla, tudi sonce in vročina sta pomagala.

El Kalakla (2019)

Te dni je v Sudanu zelo hudo. Tako zelo, da so v državi razglasili izredno stanje po rekordnih poplavah, največjih v zadnjem stoletju. Življenje je izgubilo 100 ljudi, brez doma jih je ostalo 100 000. Zares me boli, ko gledam posnetke prav takšnih ulic, kot je tista pred njegovo domačo hišo. Moževa družina je na varnem, poplave je niso prizadele. A že lani se spominjam, ko sem težila, da hočem na sprehod, pa tudi če po lužah, kako sva videla nekega možakarja sedeti pred svojo na pol podrto hišo. Že takrat mu je voda odnesla dom, opečnata gradnja z blatom ni zdržala. Srce parajoče.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja