“Kako sta se pa spoznala?”
Klasično vprašanje. Morda v pričakovanju kakšne presenetljive podrobnosti. Po vsem tem času je odgovor prav nič več zanimiv: “Na spletu.”
Ljudje se večinoma že zadovoljijo s povzetkom ne ravno nikoli prej slišane “moderne romance” iz sodobnega internetnega vsakdana.
Prejšnji teden pa sva prejela zares zanimiv odziv, takšen, ki ga še nisva slišala. Starejša gospa, ki sva jo obiskala, naju je prav prijetno presenetila. Med srkanjem čaja, črnega z mlekom, iz tradicionalne turške skodelice, ene izmed mnogih z vsega sveta, ki jih je nabrala na svojih številnih potovanjih, je podala svojo sodbo:
“Če dobro pomislim … to je v bistvu prav staromodno!”
S Tamerjem sva se spogledala. Takoj sva jo razumela in ji prikimala, gospa Barbara pa je nadaljevala:
“Ja, ja. Kot v starih časih. Korespondenca, dvorjenje v pismih. Kako romantično, v resnici!”
Prav zares. Preden sva se sploh uspela srečati, koliko dopisovanja, videoklicev, paketkov po pošti … Gardedame sicer nisva imela, a najino spoznavanje na daljavo je obrodilo prave sadove. Ni bilo lahko, vrednost pa je bila velika. Vedela sva, da si želiva biti skupaj in to sva uresničila.
Moderna romanca s pridihom staromodnosti. Prav zares.